torek, 14. april 2009

Nekje je potrebno zaceti

Evo nas spet na poti. Od zadnjega popotovanja so minili že štirje neskončni meseci in moji živci so že vpili “Spelji se na pot!!” Tale 'reissefiber' (potovalna vročica) je res ubijajoča stvar. Ko si enkrat okužen je konec! In Anita je tudi okužena. Najhuje bo, ko bo najin otrok (nekoč!!!) dejal, da on pa ne bi šel na pot, ker je raje doma. “Ja dete, s katerega jajca pa si ti ušlo?”, bo moje prvo samovprašanje, ko bom slišal ta stavek.

No, kakorkoli me v prihodnosti že čaka, sedaj sedim na beneškem letališču in čakam svoj let za Madrid. Najhuje pri vsem pa je to, da moram prenašati še cel trop trapastih Italijanov, ki se smukajo naokoli. Uh, že na cesti do sem so mi šli na živce, pa sem bil samo sopotnik, sedaj pa so vsepovsod okoli mene. Sem pravi 'italijanofob'! Še kakšna urica in odfrčali bomo v sončno Espano!

Do takrat pa bova z Anito uživala z razgledom na, s soncem obsijano, Beneško laguno.
LP

P.S. Medtem, ko midva čakava na let in piševa tole prozo, se za Anitinim hrbtom italijanska 'la famigllia' baše s pojedino pizz, sendvičev e anche birra za katero je dala najmanj 20 €. Mater so dragi na tem letališču. Košček pizze za 4,50 €?!

1 komentar: