nedelja, 23. december 2012

Skandinavska pot domov

Neverjetno kako hitro so minili trije tedni v Skandinaviji. In spet sem se znašel na letališču Arlanda, Stockholm. Saj, še dobro, da pred odhodom domov na Švedskem ni že tri dni snežilo. Neee, saj Švedi so pa pripravljeni na sneg. Ko sem se tako pred odhodom pogovarjal s švedskimi kolegi, sem bil presenečen, ko so mi povedali, da tudi njihove zimske službe preseneti prvi sneg. Hm, kako domače se to sliši. Na letališču pa sem opazil, da to drži tudi za zimsko službo letališča. Tudi mi smo imeli zamudo, ker smo čakali letalo s posadko, ki je prihajala nekje iz Rusije. Dobro, saj vem, da ima letalska družba SAS finančne težave, vendar vseeno. A ne bi imeli še kakšno rezervno posadko kje v Stockholmu. In, a ne bi bilo fajn, da je posadka spočita, ne pa že malce "utrjena" oziroma z že nekaj naletene kilometrine preden odrine novim poletom naproti?!


Ker nisem imel kaj pametnega početi in ker mi je preostalo še nekaj kron, sem zavil tudi do "duty free shopa". Kolegica mi je naročila, da ji za očeta prinesem neko vodko narejeno iz arktičnega ledu in sem sklepal, da bi bilo največ možnosti, da ga najdem tukaj. Ja, "malo morgen". To je kraljestvo švedske vodke znamke Absolute in in sosednje Finlandie. Ajde, v redu, bom pa kupil steklenico švedskega glöga (nekakšno njihovo kuhano vino), da prinesem domov nekaj lokalnega alkohola, sem si rekel.


Vzamem steklenico in grem na blagajno. Tam pa šok! "Ne, ne morem vam jo prodati, ker letite v EU!", je rekel prodajalec, potem ko je videl moj 'bordingpass' "Kako prosim?!", sem se iskreno začudil. Saj nisem prvič letel in na vsakem letu najdeš različna navodila o dovoljenih količinah alkohola in cigaret. Ampak tale, o prepovedi prodaje 'duty free' alkohola znotraj držav EU pa mi je bila nova. In pri tem so me spremljali pogledi ostalih kupcev (Kitajci, Japonci, Rusi,...), ki so me ob tej debati gledali kot tistega tatu, ki v Hoferju ukrade dve pašteti. :-(

Če pa niste ne vem kakše kupec alkohola (tega itak ne morete), cigaret ali sladkarij pa si lahko privoščite tudi nekakšno obliko pedikure. Na terminalu imajo namreč tudi nekaj akvarijev z ribicami, ki ti obdelajo noge. 


Sam sicer ne bi bil ne vem kako navdušen nad tem, da bi imel akvarij, v katerega bi stopil kakšen prešvican popotnik, ki je recimo na letu iz Hong Konga preko Stockholma nekam na sever, recimo v Umeo, in si pred tem ni sezul čevljev najmanj kakšnih 17  ur. 


Ampak, ribicam pa te smrdljive noge neverjetno teknejo. Verjetno je to za njih, kot za nas gorgonzola. Stvar ribjega okusa, kaj ne?! Postrvi ali krapa še nisem videl, da bi komu nežno grizljala staro kožo s podplata. Zanima me tudi, zakaj je tej firmi ime "Smile Fish" (smejoča se riba)?


Po nekajurnem postopanju po božično okrašenem letališču, ko nam je SAS kravžljal živce z najavo zamude, smo končno le poleteli proti Zürichu. Saj let bi bil kar v redu, če se ne bi pri SAS-u odločili, da se bodo obnašali "bolj" tržno, kot se Lufthansa ali Adria. So tako kot Iberia. Vse se plača. Želiš sendvič? Ni problema. Plačaj cca. 7 EUR in ga dobiš (takšen iz Petrola v trikotni plastični embalaži). 

Še boljše pa je bilo to, da smo bili nekateri, na tem letu, vezani na nadaljni let iz Züricha nekam naprej. Jaz recimo v Ljubljano! V Zürich smo tako prileteli le slabe pol ure pred predvidenim odhodom Adrije proti Ljubljani. Super, samo še en tek čez terminal mi je manjkal za konec, sem si mislil, da ulovim let domov. K sreči pa so Švicarji bolj praktični ljudje. Kontrolorji so usmerili SAS-ovega 'ptiča' na terminal, kjer je parkiral tik ob adrijinem airbusu. Super!!!


Sam prestop je bil tako enostaven, kot da bi se sprehodil preko kril letal do sedežev. Tista urica do Ljubljane pa je že minila v prebiranju slovenskih časopisom in rahlim sekiranjem, kaj me čaka doma v službi. Ampak, to ni več zgodba za moja popotovanja. ;-)

Kaj sem sploh počel na severu Evrope?!

Hm, kaj sem počel na severu Evrope, razen tega, da sem se "igral turista" in relativno dobro jedel?! Glede na to, da sem že moral pisati neke vrste poročilo o tem, sem rabil kar nekaj časa, da sem se spravil napisati tudi ta del. Mogoče tudi zato, ker ni ne vem kako zanimiva stvar. Kaj pa vem. Spodobi pa se omeniti še ta del "popotovanja", da bo nekje logično nadaljevanje zgodbe.

Nekaterim bo tole zvenelo malo čudno, vendar sem predaval. Predaval pa sem "ustroj" in delovanje Združenih narodov. Vsaj ena tema, ki se ne spreminja tako kot naša zmedena zakonodaja. Ko sem že pri tem. A mi verjamete, da sem po treh tednih, ki sem jih preživel "tam zgoraj" skoraj v celoti izgubil stik s svojim delom?! No, o tem, da sem geslo za prijavo na službeni računalnik pozabil, ne bom govoril. Itak je to, po vsaki daljši odsotnosti ali dopustu vedno znova moja travma. Si ga zapisujem, samo kaj, ko se moram prijaviti še na nekaj mestih in sem pomešal gesla. :-(

Švedska predavanja se tudi razlikujejo od naših, tipičnih 'goteniških', kjer ti pride nek inšpektor iz UUP ali SUP, si vzame 45 min in nekaj odpredava v stilu "to bom povedal, na koncu pa me vprašajte, če boste imeli kaj za vprašat". Aja, preden sem šel na sever, sem opazil tudi novi trend v Gotenici. Predavanja v obliki delavnic! To bodo še morali razvijati, ker če nas predavatelj razdeli v delavnice, potem je fajn, da se tudi kaj naučiš, ne pa samo oddelaš svojo tematiko (ki je ponavadi nekako čudna) in ugotovitve predstaviš predavatelju (z malo sreče pa tudi razredu). Ampak, napredek pa se vseeno kaže.

Ne, Švedi imajo svoj pristop, ki se meni in tudi ostalim kolegom, ki smo že bili povabljeni na tovrstna predavanja, zelo dopade. Slušatelji so razdeljeni v delavnice, vendar oni sami aktivno sodelujejo in se tako učijo. 


Moram omeniti, da morajo vsi slušatelji, pred začetkom tečaja, preštudirati gradivo, ki jim je na voljo že kakšna dva meseca pred tem preko e-učilnice, pri tem pa morajo celo narediti "domačo nalogo", ki je predpogoj za pristop k tečaju (ni naloge - ni tečaja!). Vseeno pa smo morali mi, predavatelji, biti neke vrste moderatorji in od prvega do zadnjega dne, usmerjati to izobraževanje in delavnice v smeri, da so slušatelji spoznali celoten sistem dela in mirovnih operacij ZN. Vendar, to je bilo zame tri tedne uživanja. Ajde, na začetku sem se res malce sekiral, kaj in kako bo. Sploh, ker ne sodim med tiste, ki radi nastopajo. Prej nasprotno (travme iz otroštva, ko so me silili v glasbeno šolo in posledično javno, solo nastopanje :-/ ). Ko pa je bilo prvo, dobro uro dolgo, predavanje za menoj, potem mi je odleglo in je bil kar užitek. Sploh, ker so bile teme razumljive in sem jih poznal.

Slaba stran tega, da si predavatelj je ta, da če predavaš nimaš svojih slik kako predavaš, slušatelji pa so tako ali tako popolnoma skoncentrirani na predavanje in se ne ukvarjajo s fotografiranjem predavateljev. Razen....


... razen, če predavatelj prihaja iz kakšne eksotičnega konca sveta, kot je Afrika. :-)  Tema predavanja je bila "delo s prevajalci" in kakšne težave pri tem nastopijo. 


Švedi so takoj izkoristili moje "eksotično poreklo" in tako sem postal član plemena "Hakuna matata". Ki seveda govori srbohrvaško! Jebiga, tata je bio student u Beogradu za vreme SFRJ a mama. Za prevajalca pa smo uporabili slušatelja iz BiH, Nenada, ki je bil tako super, da nam je bilo vsem čudno, zakaj ni na naši strani. Mislim, na strani predavateljev.

Vmes smo imeli še nekaj družabnih aktivnosti (odbojka, spoznavni in podobni večeri - no photo!!) in tako je čas treh tedno v Švedski počasi minil tudi zame. Kar je ostalo od predavanj, so bili novi prijatelji, lepi spomini in nekaj tedno, ki so mi prinesli malo počitka pred delom v Sloveniji. No, in nekaj pogrešanja mojih punc, kar pa ob današnji tehnologiji ni bilo tako težko, saj si lahko vsak dan v stiku (Google je zakon!). :-)


nedelja, 09. december 2012

Ni to Gotenica!

Sicer je minilo že nekaj dni, odkar sem se vrnil s krasne Švedske vendar se vseeno spodobi, da napišem še kakšno vrstico o mojih doživetjih in seveda delu tam "zgoraj", na severu Evrope.

Trije tedni so minili, kot bi mignil in vrnitev domov je bila, kot šok ob vrnitiv iz enoletne misije. Že kar se nastanitve tiče so Švedi nekaj let pred nami.

Spominske plošče pokojnim švedskim vojakom v misijah in vozilo, ki so ga Švedi uporabljali v svoji misiji v Kongu, nekje v 60'-ih letih

Že res, da sem bil nastanjen v eni od vojašnic v bližini Stockholma, kjer je zdužen center za mirovne operacije švedske vojske in policije, vendar vseeno. Nastanitev je bila skoraj vrhunska (ajde, pač ne moreš pričakovati, da boš bival v hotelu s 5-imi zvezdicami, če si v vojašnici) in neprimerljiva z našo Gotenico.


V sklopu vojašnice je tako tudi t.i. hotel, ki je to tudi dejansko. No, je bolj interne narave in "knauf" oz. "kontejner" izdelave, vendar se to švedsko "razkošje" ne more primerjati z našo Goteniško vasico.



Si lahko zamislite, da morate v Gotenici sami spati v svoji sobi? Nikjer nobenega Krajnca, ki bi vam s svojim smrčanjem kratil nočni mir in počitek, da o drugih motečih "elementov" ne omenjam. 



In kopalnica (s straniščem) je samo vaša. Ne, ni vam je potrebno deliti s še kakšnimi 4 - 8 sostanovalci v hiški!! Halo?! Še glivice si morate s seboj prinesti iz Slovenije, če jih želite dobiti, ker je kopalnica vsak dan pomita, razkužena, v tisti večni klimatizirano/ogrevani sobi pa itak vsa vlaga (tudi od tuširanja) izgine v slabe pol ure.

Kot višek vsega te Švedi še dobesedno silijo, da v sobi uporabljaš računalnik z internetom in gledaš TV z nekaj lokalnimi in nekaj tujimi (Discovery, BBC, CNN,...) programi. V prostem času seveda. Aja, in službeni računalnik, ki ga zadolžiš ob prihodu v vojašnico, ker s svojim se pač ne moreš prijaviti na zaprto omrežje. ;-)

Ker pa vedo, da je večina "gostov" nekje od daleč (konec koncev je Švedska ogromna dežela) ponujajo gostom tudi možnost lastnega pranja perila v pralnici in sušilnici. Zadeva je nekako podobna kot v samskem domu na Jeranovi, le tehnika je bolj industrijska in uporabniku "prijazna" (ne uniči se tako hitro kot navaden pralni stroj).


Večina med vami tudi pozna koncept "hladne večerje" med vikendom v kadetnici / vojašnici in podobno. No, to poznajo tudi Švedi, le da se njihov pogled na to rahlo razlikuje od našega (nekaj na to temo sem opisal pred časom v svojem drugem blogu - 'klikni' tukaj), kjer te z malo sreče pričaka relativno svež "pemovček". 


Švedi so tako za skupino, ki je prišla v nedeljo popoldan lepo napolnili hladilnik v hotelu (recepcija čez vikend ne dela) s pijačo in nekaj paketi njihovih "suhih dnevnih obrokov". In za razliko od naših, že omenjenih "pemovčkov", so ti vsebovali bolj pestro hrano. :-D


Tako je je njihov 'SDO' vseboval mesne kroglice (znane iz IKEE pod imenom köttbullar), kos govedine, nekaj rakcev, lososa, nek' plesnivi sir, kuhana jajca, nekakšna solata iz majoneze in rdeče pese,... V glavnem, "suha" večerja s stilom, tudi če je hladna.

Drugače pa, ko sem že pri hrani, se v tej vojski dobro je. Res da so bili urniki za zajtrk, kosilo in večerjo malce čudni (zajtrk 06.30 - 07.45, kosilo 11.30 - 12.30, večerja 16.30 - 17.30), je pa bil zato izbor hrane pester in zanimiv. Ajde, našim Švedom, ki so tam skoraj vsakega pol leta, je že malo presedala tako, kot recimo marsikomu od nas "dobrote" iz goteniške kuhinje, a vseeno, bila je dobra.


Res, da so imeli v kuhinji vmes kakšne "izpade" v obliki t.i. čevapčičev (tudi sarme so enkrat dali na meni), ki so bili svetlobna leta oddaljeni od pravih iz sarajevskih ćebapdžinic, a na splošno je bila hrana užitna. In glede na izbiro si si lahko sam naredil svojo kombinacijo. Če ne iz glavnih jedi (vsaj ena jed je bila ribja, testenine pa so tudi bile vedno na izbiro) pa vsaj iz izbire solat. Pri zajtrku pa si tudi imel na izbiro tople ali hladne jedi in to ne samo salamo in sir ter ene kosmiče, temveč najmanj dve salami, pašteto v kosu, dve vrsti sira, štiri vrste jogurov, mleko toplo/hladno, sadna solata, müslije, dve vrste kosmičev,... O izbiri kruha pa ne bom, saj je bilo tudi tega več vrst. In vse v obliki vzami, kolikor boš pojedel!


Je pa res, da od prvega trenutka, ko sem vstopil v IKEO, pardon, jedilnico, sem imel občutek, da sem dejansko v eni od restavracij trgovske verige IKEA. Že pogled na zgornjo sliko je bil kot da bi gledal stran v IKEA katalogu. (p.s.: cene so iz letošnjega IKEA kataloga za avstrijski trg).

V glavnem, kot ste razbrali (in videli) je bilo moje tritedensko bivanje na mrzlem severu Evrope, pravo trpljenje kar se bivalnih razmer tiče. Dejansko se prav čudim, da se nisem zredil oz. sem kar ohranil svojo prvotno težo. 

Vseeno pa, če potegnem črto pod vsem. Švedi imajo boljše nastanitvene pogoje, mi pa imamo v Gotenici naravo, cvetje in medvede, kar tudi nekaj šteje. Za vse ostalo pa je MasterCard (če malo parafriziram znano reklamo!). 

sobota, 17. november 2012

Rica Hotel v Stockholmu

Tole "popotovanje" je bolj službene narave in mogoče ne sodi ravno med moje "Krasniqi reporte". Ampak, ker sem pač v tujini, naj bo med temi potopisi. 

Cel teden smo bili "zaprti" v vojašnici švedske vojske v kraju Kunsangen, za konec tedan pa so Švedi šli domov, nekaj tujcev (dva Norvežana in moja malenkost) pa je bila na stroške švedske policije nastanjena v hotelu Rica Hotel Kungsgatan (če prevedem malce po "kmečko" Rica Hotel Kraljeva ulica).


Simpatičen hotel v središču mesta. Vse je dobesedno pri roki oz. v bližini. Malo kritike bo mogoče imel le na jedilnico. Zjutraj je namreč takšna gneča, ko se vsi spravijo k zajtrku, da je bolje iti še malo v sobo poležati (ah, kot v dobrih starih časih kadetnice) in se vrniti čez kakšno uro ali dve, da dobiš mizo. Hrane je tako ali tako dovolj tako, da so jutranjo gnečo, pri meni skompenzirali skozi "široko ponudbo" hrane. :-D


V sobi me je pričakala mehka postelja (hm, ne vem kaj imajo tukaj proti malce bolj trdim jogijem?) in "veseli" televizor, ki me je pozdravil po imenu. :-)


Ajde, saj dandanes to ni ne vem kakšna umetnost, je pa simpatična pozornost. :-)

Ampak, najboljše je prišlo v stranišču. Najprej sem mislil, da gre za navadno straniščno školjko, ki je po vzoru ameriških, do polovice napolnjena z vodo. Ne, tale je bolj "space age" vrste. Tista voda je skoraj vsa voda, ki se uporabi, saj tehnika bazira na letalski. Kako to deluje? Poglejte! ;-)


Madonca, če tole ni zastrašljivo?! Prav paziti moraš, da se pravočasno vstaneš s školjke, preden te kaj posesa oz. prisesa na školjko! Pa še eno zanimivo reč, nameščeno v stranišču sem opazil.


Zakaj je v kopalnici / stranišču na umivalnik namontiran odpirač za pijače?? A si mogoče kdo, med sedenjem na školjki, želi popiti pivo ali kaj drugega?

Drugače pa je soba kar simpatična. Le razgled bi lahko bil malo boljši, ne pa v pisarne, v sosednji stavbi oziroma obratno (iz pisarn v mojo sobo).


Ampak, kaj bi se pritoževal. Vse je krasno in super, glede na razmere v katerih "moram" živeti na Švedskem.  ;-)

Malo po Stockholmu

Zanimivo. Danes sem se si ogledal nekaj Stockholma in moram priznati, da je tole mesto kar veliko. Skoraj tako kot London. Da je zadeva še bolj "zanimiva" je potrebno biti pripravljen, da bo večina ogleda potekala v temi, če pridete nekje v začetku ali sredi zime. Tukaj se namreč začne večeriti že okoli 15h in ob 16.00 uri imamo že kar lep mrak. Kar malce depresivno, če ravno nisi Skandinavec in navajen na tovrstne naravne pojave. :-/


No, da o tem, da je "rahlo" mrzlo (okoli +6˚C) ne bom pisal. Mislim, da moj "nasmeh" na licu pove vse. Sam sem se sprehajal malo po okolici krajeve palače (na sliki izza mene) in nekem otočku pred njo. Resnici na ljubo, Stockholm je mesto, ki leži na več otokih, ki so med seboj povezani z nešteto mostov.


In med tem sprehodom, mi je uspelo narediti tudi tole simpatično panoramo s kraljevo palačo. Mimogrede, a ste mogoče kdaj gledali kakšno svetovno prvenstvo v teku na smučeh v Stockholmu. Proga je umetno postavljena okoli te palače in na njej se je kar nekajkrat zmagovito "podila" naša Petra Majdič. :-D

Ko sem že pri smučarskih tekih. Sem šel v lokalni Intersport (ja vem, nisem bog ve kakšen športnik, a vseeno) in sem našel tudi slovenske izdelke, izredno cenjene v Skandinaviji. 


Alpina tekaške čevlje za tek na smučeh. :-)

Je pa zanimivo, da lahko tukaj, sredi mesta, uloviš lososa in neko domačo vrsto nekakšne morske postrvi. Enega ribiča, ki je ven potegnil postrv, sem ravno uspel pofotografirati, drugi pa je ravno v črno folijo zavil dva lososa (sem si kasneje ogledal neko tablo z razlago, kakšne ribe živijo v lokalni vodi) in nisem mogel slikati. 


Glede na to kako so oblečeni tile ribiči, imam občutek, da je to hobi za res najbolj vztrajne ali pa "nore".


Tale je bil bolj za na smučanje, kot pa ribičijo. Glede na to, kako je pihalo in bilo mrzlo, pa bi jaz oblekel še kaj več. Ampak, ribičija itak ni moj hobi. 

Se mi pa tile Švedi vseeno malo smilijo. K tako depresivnem vremenu so dodali še ne vem kako visoke davke na alkohol, pa še tega lahko kupiš samo v določenih trgovinah. 


V tako imenovanih "System bolaget". Ni čudno, da obožujejo potovanja s trajekti do Finske ali baltskih držav. V duty free trgovinah na trgovinah so nižje cene in se ga lahko "odklopijo" za manj denarja, kot nekje v centru Stockholma. 

Jim pa vseeno ni dolgčas. Med pohajanjem po mestu sem šel mimo enega otroškega drsališča in v tistem mrazu so si nekateri naredili kar manjši piknik. :-)


Prineseš termovko s čajem / kavo, plinski kuhalnik in še kakšno posodo in veselica se lahko začne. Itak pa je tukaj sezona lokalnega kuhanega vina, ki z našim nima nekega sorodstva. Še nisem utegnil degustirati. ;-)

Samo mesto je sicer simpatično, vendar je raztegnjeno. Ponekod so sicer začeli že okraševanjem oziroma je že okraševanjem, vendar očitno še čakajo na začetek decembra. Lučke so sicer nameščene vendar še ne svetijo. :-/


Moram pa omeniti, da je mesto zeloooooo drago za naše plače. Skupaj z norveškima kolegoma smo si malo ogledali mesto in šli na kosilo. 


Sam sem si za kosilo privoščil pico s štirimi siri in koka kolo, kar me je stalo slabih 21 EUR. (pica cca. 16, kola 5 EUR). Ja, DB, nisi edini, ki si preplačal hrano v tej simpatični kraljevini Švedski. :-( Za tolažbo naj povem, da je Big Mac menu vreden cca. 6,72 EUR, le da od tega ne moreš živeti vso potovanje na Švedskem. ;-)

Ko sem že pri hrani. A mi lahko kdo razloži, od kod tem Švedom takšna prehrambena obsedenost z gobami? Toliko kot sem na tukajšnjih stojnicah videl lisičk in še nekih, meni neznanih, gob, nisem še nikjer. 


Ko se takole pogovarjam s kolegi, Švedi in Norvežani, tudi sami pravijo, da si morajo vzeti kakšen dan čas, da gredo v primestne "outlet" trgovine, kjer so na prodaj različna oblačila (znamke, seveda), vendar po rahlo nižjih cenah, kot v samem mestu.

Dovolj bodi za danes. Jutri se moram vrniti v kasarno. Še na to temo moram kakšno reči, da boste vsaj vedeli kje sem v resnici in kaj počnem. ;-)


ponedeljek, 12. november 2012

On the Road again! Till Sverige! :-D

No, v resnici je tole bolj po zraku, kot po cesti. Ampak malenkostni ne smemo biti. ;-)


Jutro se je zame začelo kar zgodaj (02.00), da sem prišel pravočasno na Brnik in oddal prtljago. Sem mislil, da bo tale jutranji Adrijin "ptič" bolj prazen glede na število potnikov, ki so se prijavljali za let. Ko je prišla ura leta, pa se je usulo. Sami poslovneži. Itak, ti nimajo ne vem kakšne prtljage in so "svobodni" trepetanja pred vago (je ali ni v dovoljenih limitih?!)tako, kot sem trepetal jaz.


 Moja "kilaža" se je ustavila na ravno varnih 22,8 kilograma (dovoljenih 23 kg!!) Dobro, to je bila ena skrb, ki mi je odlegla. Že tako ali tako sem se dovolj namatral (beri: "zajeb...l"!) s sami pakiranjem in pravilnim "preračunavanje", kaj pustiti doma, kaj pa vzeti s seboj in mi res ni bilo potrebno, da dobim živčni zlom na Brniku zaradi enega ali dveh kilogramov viška prtljage. In tako sem lahkega koraka stopil proti varnostnikom, da se počasi odpravim na letalo.
  
No, tam pa so mi varnostniki še bolj olajšali korak, ko sem si moral sezuti službene škornje. Aja, sem pozabil povedati, da sem si obul škornje, da sem prihranil na kakšnem kilogramu, kar niti ni bilo tako narobe. ;-)


Ko je bila premagana tudi ta ovira (še dobro, da sem na Švedsko vzel popolnoma nove škornje, ki še nimajo "žlahtnega" vonja po terenskem moškem), sem se končno vkrcal na adrijinega "ptiča" in odletel v deževno jutro, novim dogodivščinam naproti.



In komaj smo poleteli, že sem naletel na prvo. Zajtrk pri Adriji. Saj nisem vedel, če me slučajno kdo zaje..va ali pa je to kakšna reklama za Pečjaka in Radensko.


Mali rogljiček, ki ga ponavadi dobiš poleg kakšne kave (po možnosti je tisti, poleg kave bolj svež!) in mala plastenka Radenske, ki jo ponavadi doma kupimo Zoji. S tem si niti zob ne umažem! Ah, ta recesija je rez ena sama tragedija. Tudi za nas, popotnike. :-(


Prestop v Munchnu mi je postregel s pravim tekaškim maratonom. V teh nekaj letih, kar me ni bilo tam, so si Bavarci privoščili zgraditi letališče v razsežnostih, ki se vidijo samo v kakšnem Dubaju. In potem je najboljše to, da Adrija pristane na enem koncu terminala, potem pa moraš preteči skoraj 500 m, da prideš do izhoda za let v Stockholm. Prava rekreacija po napornem (in lačnem) 55 minutnem letu iz Ljubljane.


Ni čudno, da je nekdo našel "tržno nišo" in na tem koncu terminala postavil nekakšne kontejnerje s posteljo, kjer si lahko utrujen popotnik odpočije. Proti plačilu seveda. (več na: http://www.napcabs.net/) kriza krči proračune letalskih družb, po drugi strani rojeva takšne in podobne zamisli. Me prav zanima, kako kaj cveti ta posel. Sploh, če je terminal poln in je v takšnem kontejnerju kakšen smrčač. :-D

Sledil je še skok iz Munchna do Stockholma, pri čemer sem ugotovil, da so Nemci (Lufthansa) bolj radodarni od Adrije, kar se hrane tiče.


Poglejte si to razkošje od sendviča! In celo kavo s sokom sem dobil.

Pristanek na Arlandi (stockholmsko letališče) je bil ob takšni, malici hitro tukaj in ko sem izstopil iz lufthansinega Airbusa, so me pričakali nasmejani skandinavski obrazi. Dva črnca nekje iz Gane ali Slonokoščene obale. Jah, prava vikinga, kaj češ. Se je pa zkazala švedska policija, ki mi je organizirala taksi prevoz do vojašnice, kjer sem sedaj. Vozil je seveda domačin, Siniša, drugače doma nekje med Beogradom in Nišem. Je pa res, da je imel Volva! ;-)

Ja, lepo in domače je tukaj na Švedskem! Se tipkamo, ko bo čas in gradivo.:-)




četrtek, 06. september 2012

Leskovačka roštiljada

V službi smo se kar nekaj časa pogovarjali, da bi bilo fajn, da bi kam šli. Recimo v Leskovac na roštiljado. Sploh po tem, ko je bil pred leti "že organiziran" izlet v Sarajevo. Problem tega izleta je le v tem, da se ga nihče ne spomni, razlog pa ne tiči v kakšnem vplivu "psihoaktivnoh snovi". Pač vsi vemo, da ga je bivši sodelavec Matej tako super organiziral in.... In to je to! Nepozabno, ker ni spominov s poti po BiH. ;-)


Naša organizacija je rabila nekaj časa, da smo se konca tega avgusta le spravili skupaj in odpravili na pot proti gurmanskemu jugu naše bivše SFRJ. Danes, ko to pišem, bi rekel, da smo tudi malo nori, da smo za nekaj pleskavic in kakšen burek naredili skoraj 1000 km v eno smer. Ampak, samo enkrat se živi!
 

Kot veleva tradicija, se moramo Slovenci najprej ustaviti v Beogradu in si ogledati Hišo cvetja. Pojma nimam zakaj je ta tradicija od 1981 tako popularna ampak "šta se mora, mora se!"


Je pa zanimivo, da pri tem nismo sami in si je včasih bilo potrebno kar priboriti svoje mesto za dobro fotografijo med vsemi turisti iz "neuvrščenih" dežel sveta!


No ja, smo pa slovenski turisti na Dedinju tudi primerni plen za lokalne prodajalce različnih suvenirjev z motivi bivše SFRJ in J.B. Tita. Tale ata je pritekel 100 m za nami, ko je ugotovil, da smo iz Slovenije in v hipu naredil nekaj "relativno" dobrih 'biznisev' zase in za naše turiste.

 Proti večeru smo končno prilezli do Niške Banje in po skoraj enournem iskanju t.i. hotela, končno našli svoje postelje. 

Če verjameš!!! Itak, da smo se samo stuširali, preoblekli in šli naprej proti Leskovcu, za katerega sem jaz trdil, da je samo 30 km daleč, izkazalo pa se je, da je do tja kar dobrih 50 km. Jeb..ga! :-(

Leskovačka roštiljada je raj za ljubitelje mesa na žaru. No, pa tudi kakšna pečena paprika ali kuhane sarme in podobne čorbe se najdejo na jedilniku gostinske ponudbe. Vseeno teh nekaj zelenjavnih "prilogic" mesu na roštilju, tega mesta na uvršča na priljubljeno destinacijo vegetarijanskih popotnikov. Prej bi rekel, da je ta prireditev najhujša nočna mora vegetarijancev celega sveta. Vse skupaj je še "malce" zakajeno in nagneteno s prepotenim življem različnih nacij, po ušesih pa ti ves čas odmevajo razni "hopa-cupa" ritmi in podobne melodije ter petje raznih lokalnih "Halidov Bešlićev & Co."

Po dobri uri sprehajanja po tistem kilometru štantov z roštilji, se človek dobesedno počuti kot prava štajerska prekajena slanina tako se kadi z roštiljev.
 
Se pa med vsemi tistimi lepinjami, pleskavicami in vrtečimi se ovcami, najde tudi kakšen drugačen, malo bolj trajen suvenir. Še posebej, če si ljubitelj četniškega gibanja, oboževalec Radka Mladiča ali samo navaden nogometni navdušenec enega od dveh (več jih nisem opazil) klubov srbske nogometne lige.

Naslednji dan je bil dan počitka in ogledov... Da sploh ugotovimo, kaj je ta Niška Banja in kje smo! Če pogledamo nekaj zapisov na Wikipediji ugotovimo, da je to eno malo "selo veselo" s cca. 4000 - 5000 prebivalci.


Hotelski objekti so tako ali tako narejeni nekje v času Kraljevine Jugoslavije (Kralj Aleksander Karađorđević in družina), nekaj pa je tudi tipično grdih iz časa socializma. Ne- oziroma slabo vzdrževano, se razume!

Tukaj so tudi vrelci tople vode, ki teče skozi to "selo", vmes pa si v njej namakajo noge lokalci in t.i. zdraviliški turisti. In ko tako veselo namakaš noge v topli vodi, se ti na njih občasno "prilepi" kakšen uporabljen papirnat robec, vmes priplava kakšna prazna plastenka pijače... Krasno! :-D

Drugače pa sta dva dneva v osrčju Balkana hitro minila.Da nam ni bilo potrebno vsak dan v Leskovac, smo našli krasne pleskavice v bližnjem Nišu, vmes pa smo naleteli še na kakšen prizor, ki nam je popestril dan.

Vsaj preobremenila nista svojega "tovornega vozila". ;-)

Če ima kdo kakšen predlog za podelitev, kar na dan z besedo. :-D

Na poti proti Ljubljani, pa smo se "morali" ustaviti še v Letalskem muzeju Beograd, kjer veselo razkazujejo ostanke ameriškega "nevidnega" letala, ki so ga sestrelili 1999. Pač niso vedeli, da je neviden. (tisti ostanki, ki so na sliki, so fotomontaža. v resnici je tam videti prazen prostor!)

V nedeljo smo tako prišli nazaj v naš šišenski raj in ponedeljek je bil spet navaden delovni dan s kavo iz avtomata iz predverja naše PP. :-/