ponedeljek, 18. oktober 2010

Kolko je ubav ovaj grad Ohrid!

Bilo je okoli 07.30 ure, ko sva zapustila Skopje in odločila narediti premik proti najbolj južni točki najinega popotovanja. Proti Ohridu! Noben od naju še ni bil tam spodaj, vsi pa smo nekje v otroštvu in mladosti slišali o tem Ohridu. Jaz sem ga celo videl na eni znamki, v času, ko sem kot otrok zbiral znamke seveda.

Pot do Ohrida je tudi ena sam "poezija". Avtocesta tam nekje pri Tetovu preide v neko pol avtocesto, v Gostivarju, kjer je še zadnja cestninska postaja in ti poberejo še zadnji 20 denarjev patarine, pa preide v relativno dobro cesto, podobno naši "Zasavki". Še skale padajo na cesto. Le da na "zasavki te pridejo z levega ali desnega pobočja ob cesti, v Makedoniji pa z neba. Hm,...



Po kakšnih dveh urah lahkotne vožnje od Skopja, sva končno prišla do sončnega in toplega Ohrida. Prav zanimivo. Midva sva se na 25°C počutila prav fajn, mimoidoči Makedonci pa so se že zavijali v puhovke in dolge plašče. Očitno niso ne vem kakšna mrazoljubna nacija. :-/


Ma, na prvi pogled je tale Ohrid "mnogo ubav grad" (prevod iz mak.: zelo lepo mesto). Ker sva bila vseeno bolj omejena s časom in je bil Ohrid zgolj točka na poti iz Skopja proti Črni gori, sva na brzino preletela staro mestno jedro, pofotkala nekaj znamenitosti (cerkev, tablo z gostilniškim menijem,..),...

Tavče gravče - lokalna specialiteta, opevana po celi bivši Jugi!!

...popila kavo in pojedla burek. Ajde, jaz sem enega mesnega in 3/4 sirovega. Ma je bil zelo dober in si nisem mogel pomagati! karakter gor, karakter dol! :-D


Drugače pa. Kaj naj rečem. Lepo mesto, na najino srečo pa sva bila tam ravno po koncu sezone. Samooklicani turistični vodiči so bili malce tečni, ker niso imeli dela in so v nama videli "lahek plen", vendar se midva nisva dala. Starega dela mesta ni ne vem koliko je zanimivo in lepo, časa pa vseeno nisva imela na pretek.



Čakala je Albanija!!

p.s. ampak za tisti burek pa bi se splačalo iti nazaj na Ohrid!

sreda, 13. oktober 2010

Dobrodojdovte vo Republika Makedonija!


Po letih gledanja naše makedonske čistilke in njene žlahte v disaspori, ki se je sprehajala po 'Jeranovi', sva z Ladotom končno vstopila na ozemlje obljubljene dežele. Republike Makedonije!!

Za razliko od Srbije, ki svoje avtoceste do meje še gradi, so Makedonci svojo že potegnili do meje. Super! Urediš mejne formalnosti, nahraniš potepuške pse, ki se klatijo po nikogaršnji zemlji in fehtarijo za ostanki popotniških malic in pohodiš plin. Skopje, evo nas!!!

E, po 15 ali 20 km je konec vožnje. Plati patarina! Ajde, dam tistih 30 makedonskih denarjev in spet 'gas' do daske! No, čez 5 km nova cestnina. 20 denarjev. Dobro, tile Makedonci pa so našli način omejevanja divjanja po avtocestah. Na vsakih 10 - 20 km nastaviš cestninske postaje. Hitrost se zmanjša, denarji pa se nabirajo. Hm...

Pred Skopjem pa novi šok. V petih letih, kar me ni bilo tukaj spodaj, so uspeli zgraditi avtocesto, ki Skopje zaobide. Halo? Kam pa zdaj??? Jaz sem še navajen stare ceste, ki je šla mimo Coca-cole (tovarna) in skozi center proti Prištini, zdaj pa neka nova štiripasovnica, ki gre mimo Skopja. Pameten kot sem, ne da bi zapeljal do izvoza za Prištino ampak grem ven nekje na izvozu Skopje - sever. In padem direktno v skopsko cigansko predmestje! Genialno!!! Okoli vse sami 'Ganci sa zlatnim lancima' , na cesti neke prastare katrce (R 4), ki so si delile vozišče s samohodnimi 'cirkularkami' narejenimi nekje v domačih delavnicah. 


Jaz pa izgubljen!!! Pojma nisem imel kje sem, nobenega zemljevida, nikjer nobenega kažipota,... Po kakšne pol ure 'lutanja' gore dole po Skopju sem končno našel neko cesto, ki mi je delovala znana in sem uspel priti do hotela Holiday Inn. Končno domače! Sem pa bil vseeno tako pameten, da sem si vsaj sprintal nek izsek mestnega zemljevida, kjer naj bi našla hostle, da se spraviva spat. Zmatran sem bil že za crknit in ko sva v Vodnem (predel SK) našla neke kao nočitve z zajtrkom za 20 EUR (ni vredno), sem še našel nekaj moči, da se sprehodim v centru, da vidim, kaj je novega.

In je bilo kaj videti. tile Makedonci, kar nekaj gradijo. Stari most so obnovili, ampak verjetno pa imajo namen izgraditi narodovo identiteto. Na glavnem trgu velika zastava, pa cel kup nekih spomenikov makedonskih junakov iz časov Balkanskih vojn (tistih pred I. svetovno vojno), da o gradnji nekih uradniških palač, katere bi po dizajnu sodile nekam v 19. stoletje ne govorim. Verjetno nekako v stilu, da bodo izgradili še lepše in starejše Skopje.


Pa sem mislil, da imajo naši politiki čudne prebliske s to domovinsko vzgojo. :-/

Ah, pustila sva to novodobno zgodovino, odšla v najin "hostel", pojedla nekaj pečene krače iz ljubljanskega Mercatorja (šoferska malica, kot sem se naučil pri svojem očetu) in šla spat. Se pa že pozna tale pozna jesen. Tudi Skopje ni več toplo in še dobro, da sva imela spalke, ker noč je bila premrzla tudi za komarje. Ali pa je bil tisti komar, ki sem ga ubil takoj ko sva prišla v sobo, opozorilo za ostale, da naj ne hodijo preblizu Slovencima! Kdo bi vedel?!

Preveč vprašanj za eno noč. LP

Od Obrežja do Makedonije

Bilo je megleno sobotno jutro, nekje sredi Slavonije, berlingotov motor je predel kot mladi maček, Lado je spal kot stari polh, jaz pa sem buljil v belino pred seboj in čakal, kdaj se mi bo iz megle izrisal kakšen turkški kamion ali makedonski avtobus, da se ga pravočasno izognem. Teh 300 km od hrvaške do srbske meje je zame vedno prava muka. Potem pa še mejne formalnosti (jeb..ti, srbski mejaš mi je "vsekal" žig preko ameriškega!) in gremo na prvo (no, drugo ali tretjo) kavo na prvi OMV pri Šidu. To je že tradicija naših balkanskih popotovanj! Tudi pošiljanje SMS-ov.


Sledil je kratek postanek v Beogradu v Mercatorju, kjer sva končno uspela nabaviti vsaj avtokarto Črne gore, nato pa sva šibala proti jugu bivše SFRJ. Čas je mineval midva pa sva brzela mimo Aleksinca, Niša, Vranja proti Skopju. 


Malo po avtocesti, kjer srečaš marsikaj, kar sicer sodi med vozila, ne pa med vozila, katerim je dovoljen promet na avtomobilskih cestah, ...



...malo po neki čudni magistralni cesti, ki je del evropskega cestnega križa, četudi ni večja od naše "Zasavke". 

 

Je pa vožnja po Balkanu fajn. Na pot lahko greš popolnoma brez hrane, saj je ob poti možno dobiti vse. Od mesa (pečenje sa roštilja) do zelenjave. Če pa je kdo željan še pomoči Boga pa si lahko ob nakupu žaklja paprike omisli še kakšno ikonco. Tako, za srečo na poti.


In po slabih 9 urah (ajde, vmes so bili še postanki za kavo in točenje goriva ter ovire prometa s kakšnim počasnim predpotopnim Jugom ali FAP-om), sva končno prilezla do obljubljene Makedonije!


Jupi!!

torek, 12. oktober 2010

"Balkan Tour 2010" ali "Kako sem obletel zahodni Balkan v treh dneh"

Pred dnevi sem z grozo ugotovil, da je moj zadnji vpis na tem blogu star že leto dni. Eno leto brez  kakšnega potovanja v tujino?! Joj, kako grozno zame!! No, je prišla Zoja in moj 'raizefiber' je bil kar malce pozabljen. ;-)

Vseeno pa me je to jesen šef "nagnal" na dopust, ker Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) se pač ne sme kršiti in moram imeti najmanj 12 dni letnega dopusta, katerega do oktobra še nisem imel.

In kaj zdaj? Kam čem iti? Tole z dopustom mi je tako nenadoma prišlo, da še do sobotnega jutra, ko sva bila z Ladotom dogovorjena, da odideva, nisem natančno vedel kam iti na pot. :-/ Malo me je mikalo oditi na sever do Baltika, malo proti vzhodu (Romunija, Moldavija, Ukrajina,...), v igri je bila ideja za skok do Španije (pa kolega, ki je zadolžen za varnost ni bil za, brez njega pa popotovanje v Španijo ne bi bilo zanimivo!),...

Na koncu je prišla kratka krožna pot zahodnem Balkanu. Brez nekega strašnega načrtovanja, iskanja hotelov in podobnih priprav. Kar bo pa bo. Še največ dela je bilo opravljenega večer pred odhodom, ko sem sedel pred računalnikom in na brzino preko Google Maps na hitro napravil oris poti. Evo ga spodaj!


Pa smo šli na pot! Midva z Ladotom z novim Berlingom po Balkanu, Anita z Zojo pa na počitnice v Wajdushno! 

Startala sva okoli 06.15 ure v Kisovcu, samo kakšen baksuz sem jaz, sva takoj, ko sva prišla v Zidani most naletel na kolono vozil, ki je cincala za polpriklopnikom za prevoz peska. In tako je že sama pot do Obrežja trajala dobro uro. Super začetek!!! Okoli 08.00 ure sva končno prestopila mejo (hvala SPS za zamrznitev stavke in članom PSS, da pač ne poslušajo vsega, kar v medijih "bluzi" B.Prah).


Še plačilo 5,00 cestnine in "gaaaaasssss" po 'Bratstva i jedinstva' mimo Zagreba proti Beogradu!!! Jupi!!

No, čez nekaj 100 km prvo kruto spoznanje. Novi Berlingo še ni tako navajen mojih poti kot je bila Xsara, Krasniqi pa še ni podlegel modernim časom, v katerih prevladujejo razno razni pametni telefoni in GPS naprave, saj se še vedno ravnam po načelu JLA: "Kartu čitaj, seljaka pitaj!" Načelo je super in krasno, a kaj, ko sem ob menjavi avtomobila pozabil Berlingota "napolniti z mojo "skromno" zalogo avtomobilskih kart. Te so ostale lepo na toplem na polici v dnevni sobi, jaz pa s tem prebliskom v glavi, nekje sredi meglene Slavonije. :-(

Še dobro, da sem vzel vsaj potni list in denarnico s 'plastiko'. V Beogradu sem kupil papirnat GPS (avtokarto) Črne gore, nekje v Makedoniji pa še karto Albanije! Super! Za ostalo pa smo se znašli na poti. Itak je to vse naša dobra stara Juga! ;-)

(foto Potrč)
Poziranje na priljubljeni črpalki, nekje pred Šidom (SRB)!

V nadaljevanju (naslednjih dneh) pa več novičk s potovanja! :-D

p.s.: pišem doma, ker mi je na poti "crknil" moj mini 'tajvanc'. :-/