petek, 21. november 2008

Spet doma

No, in kot vsakega potovanja je tudi tega bilo hitro konec. Za nami so težave prilagajanja na 7 urno časovno razliko, čepenje v moških straniščih na dubajskem letališkem terminalu (zmeraj novo doživetje za moja ušesa, nos in kolena!), spanje v prekratkih posteljah (dokler seveda ne grem spet v kakšno Gotenico) in podobne nevšečnosti.

Tole je samo na kratko, da malce zaključim Hong Kong. Bom kasneje še malce dodal. In kakšno fotko tudi! ;-)

petek, 07. november 2008

Dubaj, Dubaj!!! (hm, mislim, da sem ta naslov že enkrat uporabil?!)

Evo, po dobrih 8 urah letenja smo pristali v Dubaju. Mislim, tole je tudi bilo epsko popotovanje. Najboljša stvar od vsega je bila ta, da smo prtljago oddali že v Hong Kongu na železniški postaji. Ampak, ko nam je začela prtljago "čekirat" nas je malce stisnilo v grlu, ko nas je vprašala: "Do you need visa for Munich?" (Ali potrebujete vizo za Munchen?) Jebemti našo super diplomacijo!!! Še dobro, da smo jo uspeli mi, še bolj pa računalnik, prepričati, da je SLO v EU in da NE POTREBUJEMO vizuma za vstop v Nemčijo, kaj šele za ogled Munchena. Samo, to je bilo še dobro. Potem, ko smo gledali kako odhaja naša prtljaga smo se začeli spraševati, ali jo bomo sploh še kdaj videli, ker smo jo oddali že na železniški postaji v mestu in ne tako, kot je v navadi, na letališču.

Ker je bil let nabito poln, smo seveda dobili sedeže po sistemu, "bilo kuda, sedi tamo"! Tako sta bila Lado in Anita v 24, jaz pa 27. vrsti. In koji sam ja baksuz, sem dobil za sopotnico neko smotano afriško mamo. Najprej je morala v predal pred sebojh stlačiti vse, kar je našla na sedežu (odejo, vzglavnik, slušalke) potem pa še neke svoje časopise in plastenko vode. Nato pa se je kot maček vrtela in urejala svoje sedišče tako, da je še mene stisnila ob steno letala. Mater je bila smotana. In ko se je tako pripravljala na polet, sem opazoval kaj se dogaja izven letala. Tam pa se je nekaj Kitajčkov ukvarjalo s prtljago enega od tovornih kontejnerjev, kateri se je odprl, tisti "kung-fuji" pa so jo veselo premetavali naokoli, ne vedoč kaj natanko bi z njo. Ali na letalo ali pa nazaj na terminal, je bilo očitno vprašanje.
Ne vem, kaj se je zgodilo v nadaljevanju, ker me je spet zmotila sopotnica z žvenketom 10 zlatih zapestnic, mahanjem s šalom in odpiranjem ter branjem časopisa. Pa ravno največje "cajtnge" si je morala vzeti za branje. Še naše Delo je proti Al Kajman Times videti kot kakšen brezplačnik formata A4, tako velik je ta angleško pisani arabski časnik. Nekako sem se zvil na sedežu in po obilnem obroku (sendvič) večino leta do Dubaja prespal. Itak nisem mogel gledati filmov sinhroniziranih v japonščino, italijanščino (kje so to našli na tem letu?) ali kitajščino. Da o arabski kinematografiji ne govorim. Smo pa odleteli pravočasno in brez zamude. To je pa bilo lepo!

V Dubaju pa sedaj posedamo že kakšnih 7 ur in okoli 13.30 ure po SLO času končno odrinemo proti našemu mrzlemu severu! In potem se spet vse vrne v normalne tirnice. Brez nekih afriških sopotnic!


četrtek, 06. november 2008

Hongkonške letališke harmonike...

Sedimo na letališču in čakamo na odhod našega letala proti Dubaju. Klasična scena. Obrazi raznih barv in ras, različni jeziki, ista hitenja proti WC-ju k zadnjim opravkom pred letom v zraku pa.... V zraku pa glas harmonike. Neverjetni so tile Kitajčki. Od vseh mogočih in nemogočih nacionalnih instrumentov najdejo oni harmoniko. In skozi eno in isto melodijo. Še dobro, da bomo čez dobro uro nekje v zraku in nam ne bo potrebno poslušati te ponavljajoče se otožne glasbe harmonike, ker se nam bo drugače že v možgane zapisala in jo bomo še v spanju požvižgavali.

Drugače pa se javimo, če bo kaj pametenega, iz naše naslednje postaje, Dubaja. Ups, nas že kličejo!!!

sreda, 05. november 2008

Pande, tjulnčki in seveda Krasniqi

Jupi, danes smo videli pande!! In to žive. No, in če sem odkrit, sem na fotkah, katere je naredil Lado ugotovil, da se zadnje dni tudi sam spreminjam v eno samo pando. Vsaj kar se trebuha in podbradka tiče. Jebela cesta, potrebno bo začeti bolj migat. :-(

Dobro, pustimo zdaj mene. Smo pač šli v tisti Ocean Park, katerega smo zamudili včeraj in večino dneva preživeli ob pandah, ribah, morskih levih ter meduzah. Delfini so imeli pavzo!


V glavnem, še en dan je mimo. Jutri še prevedrimo zadnji dan v HK potem pa počasi na pot proti Dubaju oz. Ljubljani.

torek, 04. november 2008

In tako je še en dan v HK je za nami

Na, že več kot pol tedna smo tukaj pa se še nismo navadili na tukajšnji čas. Evo, za danes smo imeli plan, da gremo do Ocean Parka, na južni strani otoka Hong Kong, pa nam to nekako ni uspelo. Lado je šel sicer ob 07.30 uri po tuk. času (00.30 po našem) laufat, midva z Anito pa sva bila le v mislih ali sanjah pokonci. Ko se je okoli 09.00 ure vrnil sva midva še vedno spala. Groza!! In potem naj kam pridemo?! Ah, bomo pa jutri ponovili vajo. Danes smo tako "dirjali" čez vodo in ko nam je okoli 13.00 ure končno le uspelo prispeti do avtobusne postaje ob pristanišču za trajekte smo ugotovili, da gre zadnji avtobus za Ocean park ob 10.55 uri. Hm, malce zamude. Šel sem do odpravnika avtobusov, kateri pa mi je kar malce nejevoljno odgovoril "Today no more bus to Ocean Park!" in pokazal na en list, kjer je v polomljeni angleščini in, hm bog ve kakšni, na roko pisani kitajčini pisalo do kdaj gre avtobus in kje vozijo naslednji. Po kakšne pol ure tavanja in neuspešnega iskanja avtobusne postaje po vročem tropskem in hladnem klimatiziranem zraku, smo obupali in sedli v park pred banko HSBC, kjer smo si malce oddahnili ter se odločili, da bomo danes raje preživeli bolj na lahek in umirjen način.

Mimogrede, jaz ne bi bil jaz, če ne bi namočil svoj jezik v kakšno lokalno pijačo. Evo, jaz se nisem mogel upreti plastenki zelenega čaja z medom. Mmmm, kako je dobro! Mislim, da spodnji sliki povesta vse o "prekrasnem" okusu te kitajske pijače.

Nato smo spet prehodili pol Kowloona, večer pa presedeli na promenadi ob morju, s pogledom na stolpnice Hong Konga, kjer so ob 20.00 uri imeli sinfonijo svetlobe (vsak dan ob isti uri, igra z reflektorji in laserji ob glasbeni spremljavi), se malo zafrkavali ter enostavno uživali ob dopustu. Pa saj mora biti tudi kakšen tak dan na dopustu, a ne?

ponedeljek, 03. november 2008

Nekaj fotk današnjega dneva...

Vsak dan nimam teme, imam pa kakšno fotko. Vsaj danes je tako. Bo pa jutri mogoče kakšna anekdota več. ;-)



Ni ravno palačinka z nutelo, je pa zasilen nadomestek.



Preden sva ugotovila, da te "slaščice" niso sladke, kot Anitina palačinka temveč slane z obilico čilija!!!

LP iz toplega Hong Konga!

"Anita, kje smo to zdaj?"


P.: "Dr. Krasniqi, kakšno je vaše mnenje o trenutnem stanju našega popotovanja po Hong Kongu?"
dr.K.: "Pa situacija je veoma složena!"

nedelja, 02. november 2008

Kung fu in vibratorji na tržnici?!

Kung fu je del Hong Konga. Kdo pa ne pozna Bruce Leeja, Jackie Chena, Jet Leeja (no, tega recimo ne pozna Anita) in še kakšnega od zvezd hongkongške filmske produkcije? In ker ima HK pač tak sloves ima tudi svoj Kung Fu Corner (kung fu kotiček) v parku v Kowloonu, je se vsako nedeljo popoldan zberejo razni navdušeni borci in še bolj navdušeni gledalci. In ker smo tudi mi bolj navdušeni gledalci kot kung fu borci, smo se tudi mi po zajtrku ob 14.oo uri (jebat ga spet smo zaspali!) odpravili v park, kjer smo si ogledali to predstavo.

Že ob prihodu v park smo opazili zagrete upokojence, kateri so "pretepali" zrak s pahljačami v sinhroniziranem in upočasnjenem kung fu gibanju.

Čez nekaj časa pa se je začel pravi spektakel. V bistvu je vsak od nastopajočih (nekaj upokojencev, dijakov, neka dva Nemca, Filipinca in še nekateri) pokazal krajšo točko, ki je vključevala takšno ali drugačno boliko kung fuja. Hja, če sem odkrit je bilo v redu in je celo navdušilo Ladota do te mere, da je kasneje celo sam poziral ob kipu Bruca Leeja. Obramba pred napadom levo. Ja, s pokojnim Brucem bi bila dober team.

Kmalu smo se tega nagledali in smo se odpravili naprej. Ladota so najprej spet "zbombardirali" ptiči. Le da ne galebi, kot v Istambulu, temveč golobi. Dva zadetka na polno!! He, he!

Smo pa si danes ogledali še tržico žada in t.i. "nočno tržnico". Hja, že spet ena tržnica, na kateri prodajajo od A do Ž, na tržnici žada pa v glavnem izdelke iz žada, kateri naj bi po nekem kitajskem verovanju bil prinašalec sreče. Samo niso mi pa bile jasne stojnice z erotičnimi pripomočki, katere so bile na v bližini te tržnice. Vibrator ali japonske kroglice za srečo? Zanimivo, da tile azijati nimajo nekakšnih zadržkov, kar se erotike tiče tako kot je to pri nas v EU ali bog ne daj v puritanskih ZDA.

Kakorkoli že, obe tržnice so zanimive, vendar je mogoče za nas okus preveč kiča ali pa smo se v teh nekaj dneh malce nagledali teh t.i. spominkov.

Vseeno pa smo si privoščili večerjo oz. obrok na "ulici", saj sta se Anita in Lado omehčala in se mi pridružila pri obedu v eni od obcestnih restavracij, kjer ti postrežejo z najrazličnejšo kitajsko hrano. Tako, kot sem že opisal v enem od prejšnjih člankov. In še vedno smo OK. ;-) Malce je bilo samo problemov, da v tej restavraciji nimajo vilic in žlic kar je pomenilo manjšo težavo za nekatere. Ampak, tudi to sta premagala. :-D

sobota, 01. november 2008

Račka na kitajski način?

Ja, saj vem, da nam marsikdo zavida vsakodnevno kitajsko hrano, katero si v Ljubljani bolj redko privoščimo. No, tudi mi si jo tukaj v Hong Kongu bolj redko privoščimo. In po tem, kar sem predstavil danes Aniti in Ladotu, jo bomo še bolj redko. Mislim, da bomo postali celo vegetarijanci. Vsaj onadva bosta za nekaj časa vegetarijanca.

Šli smo namreč na eno od tržnic v Kowloonu kjer ponujajo vse mogoče. Od najrazličnejše avdio in video tehnike (nove, rabljene, zelo rabljene, antične vrednosti) do najnovejše tehnike varčnih žarnic in oblačil. In ker je pač navada, da ljudje ob nakupih radi postanejo lačni je v okolici te tržnice tudi polno raznih obedovalnic s kitajsko hitro prehrano. Tudi z račkami, ki jih naša Medička z Jeranove tako obožuje. No, upam, da ji tile posnetki ne bodo vzeli teka in bomo še kdaj šli na kitajsko kosilo.

Kitajci so pač nacija, katera ima za pregovor, da je užitno vse kar ima noge in ni miza. Torej tukaj se dobi za jest vse kar leze in gre po zemeljski obli, najboljše pa je to, da se dobesedno porabijo vsi deli živalskega telesa. Tako se poleg kurjih perutničk v istem loncu kuhajo goveji vampi, v sosednjem loncu svinjski parkeljčki, pred vsem pa ležijo na palčki nabodene nekako gratinirane, opečene ali kuhane hobotnice, sipe, raki in podobna morska bitja. Tudi morska kumara se najde vmes. In potem si zamislite še vonjave, ki spremljajo vso to kuharijo. Mmmm, okusno! Dobro, tisti vampi so res malce pokvarili vse vonjave, pa tudi pogled na vse tiste plastificirane piščance in race ter kose svinjskih reber oz. slanine, ki visijo v izložbah kar malce pokvari vso veselje do prehranjevanja. In seveda, se tudi vsi ostali ostanki oz. deli perutnine najdejo na jedilniku v takšni ali drugačni obliki. Mogoče račja glavica ali kurji krempeljček za grizljanje pred TV?



Se mi zdi, da se bosta sedaj izogibala tudi kakšnega McDonaldsa ali Burger Kinga. Hja, pa bomo vegetarijanci za nekaj časa.


Pa dober tek, doma v Sloveniji! ;-)

P.S.: Mislim, kateri "biser" me je klical danes ponoči ob 04.40 uri (21.40 po slovenskem času)? Hvala, da me spomnil izključiti telefon!

petek, 31. oktober 2008

HK - Prvi dan!

Jebemti "jetlag" in podobne nevšečnosti! Sinoči smo šli spati okoli 01.00 ure po lokalnem ćčasu, danes pa smo se zbudili okoli 14.15 ure. No, to je okoli 08.15 ure po našem času. Še dobro, da nismo vzeli kakšne sobe z zajtrkom. Ampak okoli 15.30 ure smo se komaj spravili ven iz sobe in sonce je že počasi zahajalo.

V bistvu je bilo že pozno popoldne, ko smo se mi spomnili na zajtrk. Rešitev je bil Burger King, kjer nas je presenetila gostoljubnost osebja. Najprej nas je na vratih pozdravila ena uslužbenka v strogem uradniškem kostimčku, katera nam je v roke porinila plastificiran menu, a mi Balkanci kot Balkanci smo samo debelo gledali. Tako so nas presenetili, da smo na koncu vsak zase plačali svoje porcije in to na vsak svoji blagajni. Ja, prijazni so ti azijati.

Ko smo napolnili svoje želodčke, smo se odločili, da malce raziščemo Hong Kong v času, ki nam je preostal do večera. Sonce je že zahajalo, ko smo se mi spomnili, da bi lahko šli na Victoria Peak, s katerega je razgled na skoraj celoten HK. OK, vzeli smo trajekt za prečkanje zaliva, potem smo po golem naključju naleteli na avtobus, kateri vozi do vzpenjače, katera vodi na Viktorijin vrh. Enostavno, a ne. Tal HK je pa res krasen, kar se javnega prometa tiče. Edino na vzpenjači, smo se malce gužvali, ker verjetno nismo bili edini, ki smo se spomnili, da bi uživali v večernem razgledu na osvetljeno mesto pod nami. In res je bil kot iz razglednice.

A jaz ne bi bil jaz, če ne bi šel še kaj drugega poslikat. Najljubša tema.... WC-ji! Kot marsikje na svetu je tudi tukaj v HK najpopularnejši tip stranišča "čučavac". Zdaj kakšen je slovenski prevod ne vem, bo pa ga kdo prepoznal na podlagi fotke, če že ne ve kako se mu lepo slovensko reče. In seveda imajo Kitajčki tudi svoj znak za takšno stranišče, ki je na drugi fotki. Hm, čepeče stranišče?
Po ogledu stranišča in razgleda na mesto pa smo ugotovili, da bi se prileglo tudi kaj za v želodec. Najprej smo se vrnili v Kowloon, predel HK, kjer bivamo, nato pa smo poiskali kitajsko restavracijo, katera nas je prepričala s svojo zasedenostjo in primernimi cenami. Simpatičen majhen lokalček z dobro hrano. Samo ne vem, zakaj se je kasneje nekaterim mudilo na WC. Jaz nimam problemov. Tale kitajska hrana (jaz sem imel neko govedino s čebulo, Lado pa nekakšnega piščanca s curryem, kromirjem in rižem) se je prav prilegla. Edino kar se moral zahtevati so bile palčke, ker so nam tako porinili vilice in žlico, čim smo vstopili in sedli za mizo. Aja, in tudi čaj, katerega smo dobili kot pijačo za dobrodošlico ni bil slab. malce voden in grenek amapk okusen.

Jutri pa je nov dan in mogoče kakšna nova dogodivščina!

četrtek, 30. oktober 2008

Welcome to Hong Kong!




No, verjetno tisti namig iz prejšnjega zapisa komu pomagal, še več pa jih je verjetno spet presenetil moj odhod v neznano. Dubaj je tako ali tako samo prehodno letališče zame. Mimogrede, 28. 10. so odprli novi Terminal 3, kar pomeni še več prehojene razdalje pri iskanju pravega izhoda za naslednji let.

Ampak mi smo ga našli. Po skoraj več kot 36 urah biti buden, na poti, z dremanjem na vlaku, tavanju po jutranjem Munchnu, skoraj 6 urah letenja do Dubaja nas je čakal naslednji let... Smer JV Azija! Evo, danes sem že bil v Bangkoku (samo na letališču) in sedaj smo v Hong Kongu!!! Jupi!!! Ah, Emirati so pač imeli eno akcijsko ceno letalske karte, kateri se nisem mogel upreti. Mimogrede, tudi Mumbai bi bil zanimiv in za enako ceno, vendar zakaj ne bi šli na kakšno novo, še ne raziskano destinacijo?

Za naju z Anito je bilo že normalno, za Ladota pa je bila tropska vročina majhno presenečenje, ki ga ni pričakoval.

Sam polet je minil v napol spečem stanju, sam prihod v mesto pa je bil enostaven, da ni kaj. Aja, je pa zanimivo, da te s termovizijo preskenirajo, ko vstopaš v objekt, da vidijo ali imaš slučajno vročino. Tile Kitajčki imajo tole res dobro urejeno. Na letališču te usmerijo na vlaka, na vlaku na zastonj avtobus, ki je najbljižje hotelčku in potem si počasi pred vrati hotel. No, hostla, za nas z malo manj "dinarčkov"! Na vratih pa napis: "FULL". Ja, super! To nam je še manjkalo.
Ampak po začetnem šoku na naši strani in presenečenem obrazu kitajke lastnice smo hitro ugotovili, da to velja samo za goste brez rezervacij. Nas je čakala sobica s tremi posteljami, narejenimi iz "rostfraja"! Bom priložil slike, ob prvi priložnosti.

Tako, zdaj pa gremo spat, da bomo jutri sveži za raziskovanje HK! ;-)

Majhen namig glede moje lokacije ;-)

No, saj bom kmalu napisal kaj več, ampak za tiste, ki ne veste, da sem na poti pa še ena slikca z namigom. ;-)


P.S.: To je samo vmesna postaja! :-D

sreda, 29. oktober 2008

In smo šli na pot....

Ja, ja, je že tako, da že pol leta nisem nikjer bil. Dobro. Beograd, Balaton in podobni izleti po “bližnji okolici pač ne štejejo. Samo v Prekmurju sem bil letos tolikokrat, da sem že skoraj asimiliran Prekmurec.

Tokrat sem med brskanjem po internetu našel eno poslastico oz. destinacijo, katero sem že dolgo želel obiskati. No, cilj izdam kasneje, ker drugače enostavno ne bo zanimivo.

Na pot smo šli Lado, Anita in jaz, s tem, da sva z Anito Ladotu obljubila, da če se je odločil, da gre z nama pa če mu oba ušesa odpadeta. Enkrat je že v zadnjem trenutku odpovedal popotovanje do Sarajeva, zaradi bolečin v ušesu tako, da tokrat ni pardona.

Ampak, da smo danes v Munchenu in da čakamo na letališču naš transfer proti jugu, smo morali malce žrtvovati naš počitek. Jaz in Anita sva bila iz jutranjih služb in sva se domov letela samo preobleči, do konca spakirati in nazaj v Ljubljano, kjer smo nato skupaj z Ladotom počakali na nočni vlak za Munchen. Tole z nočnim vlakom pa niti ni bila tako slaba ideja, samo ne vem kako se je kaj počutil sprevodnik, ki je odpiral kupeje in iz katerih je zavel postani zrak po prešvicanih nogavicah, sendvičih, naravnih plinih človeškega izvora, ipd. Mi pa smo spali, kot polhi v svoji duplini in kar naenkrat je bil tukaj Munchen.

In potem novo vprašanje. Kaj početi ob 06.30 uri zjutraj v Munchenu?! Še tiste slabe kave (katero jaz ponavadi ob mojem “pravilnem” naročanju dobim v gay varianti – steklena čaša s slamico!) nismo mogli popiti. Sprehajali smo se po praznem Marien Platzu gor in dol in še policistom nismo bili dovolj zanimivi, da bi zjutraj napisali tri kartončke za legitimiranje treh tujcev. Eh, jebat ga! Po kakšne pol ure lutanja smo našli en lokalček s kavo, vendar je bilo glede na ceno bolje, da ga ne bi. 3 x capuccino + 2 rogljiček = 14,80 EUR!!! Pa kaj se je tem Nemcem utrgalo?! Pa to te prebudi številka na računu ne pa tista malenkost kofeina, ki se skriva v tisti njihovi izprani kavi. In še miš se nam je motala med nogami, kot majhen priboljšek oz. popestritev jutra. No, ko je prišel račun je miš šla tako, da nismo mogli zbijati cene ali dobiti kavo zastonj.

Sedaj pa sedimo in čakamo na letališču naš prevoz do.... Naslednjega tipkanja! ;-)

P.S.: Lado je prestal svoj varnostni pregled in postal ponosen lastnik dveh PVC vrečk za tekočine, v vrednosti 1,00 EUR. Hja, se zgodi, če kozmetika ostane v osebni prtljagi.

torek, 28. oktober 2008

Torek, pol polnoči na ŽP Ljubljana

Ja, pa je tukaj spet čas dopusta in to je čas, da se podamo malo v neznano. Vozovnica do Münchna je, letalske karte so torej... Če citiram K. Erjavca v predvolilnem spotu Desusa: "Pa pojdiva!" In sta šla s Flokijem na Šmarjetno.



No, nas bo vlak peljal pod Šmarjetno proti južni Nemčiji. Novim dogodivščinam in zgodbam naproti!

P.S. Fotke na blogu so narejene s telefonom in bodo kasneje zamenjane z boljšimi s fotoaparata.

petek, 24. oktober 2008

Divja jaga... V nizkem štartu!!!

Ja, ja, počasi se bliža dopust in smo že v nizkem startu.

Za lažje premagovanje nestrpnosti do razkritja cilja popotovanja je tukaj še "Projekt Sotočje" in Divja jaga!

Bas kitara by dr. Safety, Leon!

Uživajte!

sreda, 07. maj 2008

Dubaj, Dubaj!

Drugi dan v Dubaju! Za začetek naju je zjutraj presenetil dež. Mislim, mene pa tudi spremlja krasno vreme. Potem pa... Hja, potem pa se je vreme malce zjasnilo in temperatura je postala normalna za ta letni čas. Nekje okoli 43°C. Tako kot včeraj.

Na najino srečo pa so tukajšnji 'biznismeni' ugotovili, da se da napraviti ogled Dubaja turistom prijaznejši. Najprej so najverjetneje, sodeč po napisih v notranjosti kar iz Hong Konga, uvozili nekaj starih dvonadstopnih avtobusov, jih malce prebarvali v rjavo, zaposlili filipinske vodiče in indijske voznike ter začeli s krožnimi vožnjami po Dubaju in okolici. Po sistemu kupiš vozovnico in stopiš na kateri koli postaji z avtobusa, si ogledaš, kar te tam zanima in vstopiš na naslednji bus. Je pa tole kar tržno usmerjeno, kar je vidno že iz postajališč. Te so postavili najraje v okolici trgovskih centrov, ki so najverjetneje plačali za manjšo promocijo oz. dovolili ustavljanje na njihovih parkiriščih. OK, vse lepo in prav samo kaj, ko so v nekaterih centrih trgovine z originalnim blagom in ne nekimi poceni kopijami, ki sva jih imela možnost videti v Indijil. In v teh trgovinah ti potem streže kakšna ruska emigrantka, z ustnicami polnimi kolagena in joški iz silikona (no, ta je bila samo ena) ali pa kakšna azijska poceni delovna sila.

In sva šla. Začela sva okoli 10.00 ure končala pa okoli 18.00 ure! Avtobusi so sicer delno klimatizirani, a kaj ko so jim leta naredila svoje in klimatske naprave ne služijo več tako doro svojemu namenu, kot so nekoč. Pa tudi Dubaj je vse kaj drugega, kot Hong Kong. Tako se tudi potniki malce kuhajo v lastnem soku, medtem pa jim že rahlo naveličana in zdolgočasena filipinska vodička razlaga vse kar naj bi bilo in ni zanimivo v okolici vožnje avtobusa (tista velika krogla na strehi stolpnice ni domovanje Tigerja Woodsa ampak so notri telekomunikacijske naprave! - šala za američane).

Je pa med ogledom videti vse mogoče. Od bleščečih poslovnih stolpnic (med vožnjo med njimi imaš občutek kot da si na Manhattnu in ne nekje sredi puščave), do že omenjenih delavskih predmestij (izgleda rudarskih naselij v Zasavju). In cel kup nekih malih poliklinik ali klinik na obali med samim mestom Dubaj in znamenitim hotelom Burj al Arab. Ali so res tako dobre ali pa.... Pranje denarja? Mislim, da je to že delo za naš OGK – Javni sektor, samo ne vem, ce bi Ivan podpisal dnevnice in potni nalog.

Je pa bil na koncu spet hec s taksisti. Ker sva po ogledu z avtobusom odšla do Burj al Araba, sva nekako morala priti tudi nazaj v mesto. Ja, to pa je cela umetnost. Najprej sva rabila nekaj ćčasa, da sva našla taksi (vsi zasedeni?!), za vračanje pa... Ne moreš verjet! Ustaviš taksi, mu rečeš, da bi šel do centra Dubaja on pa: “Oh, jaz pa ne bi peljal tja. Je gneča na cesti!” Halo? Pa ta sploh ve v kakšni službi je??? OK, tega sva se usmilila, ko pa je tudi drugi začel s to zgodbico pa sva se samo vsedla v taksi in mu rekla “ Vozi!” Malo naju je verjetno v svoji pakistanščini preklel ampak kaj pa je hotel. Saj verjamem da bi raje imel prazno cesto še raje pa da bi peljal v drugo smer od najinega cilja, v Abu Dabi (prazna avtocesta, dolga relacija, dober denar?), kar je tudi sam omenil med vožnjo ampak tako je življenje taksista.

Jutri oz. danes pa... Danes pa spet na pot!

DOMOV!!!

Dubaj, pravljica ali...

Dubaj. Pravljica iz 'Tisoč in ene noči' na obali Perzijskega zaliva. Mesto, kjer se cedita med in mleko. Mesto, kjer je luksuz na vsakem koraku. Mesto....


Ma ja. Dubaj je pač mesto, kot vsako drugo. Kakšen blišč neki? To je omejeno na nekaj kvadratov okoli poslovnih stolpnic in okolice Jumeira ostalo pa je tako kot kje v Ljubljani, Trstu, Dunaju in še kje. Le, da je vse skupaj zraslo v nekaj letih na kupu peska in iz naftnih vrelcev. Tokratna ideja šejkov. Narediti Dubaj kot zdravilišče. Vsaj tako se glasi slogan na letališču: “Dubaj, place where health cares!” (Dubaj, kraj kjer zdravje šteje). Drugače pa je tukaj cel kup tujcev, ki po cele dneve za malo denarja gara za arabske lastnike različnih podjetij nato pa težko prihranjen denar pošilja domov v Pakistan, Indijo, Bangladeš,.... Hecno, ampak v Dubaju, kot enem od emiratov v Združenih arabskih emiratih sploh nimaš neke potrebe znati kakšno arabsko besedo. Če sva videla 15 Arabcev sva jih veliko. Od tega je bil eden nek predstavnik lokalnega javnega podjetja, ki skrbi za javni promet v mestu. In to je bila tudi zanimiva scena, ko se je neka turistka pričela pritoževati, ker ni bila zadovoljna z vodenjem ogleda Dubaja po vodi. Arabec je najprej grdo pogledal vodiča, ki je bil očitno pakistansko-indijskega porekla, mu takoj vzel službeno kartico vodiča in se nato ljubeznivo smehljal turistki, ki po tem kaj je razlagala sama ni vedela, kaj bi rada. Vodič bled, turistka smotana, arabec pa... Hm, nadaljevanja nisva spremljala. Sva raje šla na čoln in se odpeljala preko zalivčka na drugo stran reke. Hja Janez, si imel prav. Tole res meji na sužnjelastniške odnose.

Še posebej pa je zanimivo videti še drugo plat Dubaja, ki ni tako bleščeča, kot je videti iz razglednic in oglasnih sporočil turističnih agencij. Midva sva se peljala z lokalnim avtobusom (poceni, cca. € 0,50) s katerim pa se vozi samo delovna sila iz jugovzhodne Azije in katere pot vodi skozi dubajska predmestja, ki so podobna manjšim krajem v Indiji, Pakistanu, Filipinih... Ljudje od tam, njihove restavracije, običaji, ipd. Sploh ne veš, da si v kraju kjer stoji Burj al Arab, se gradi najvišja stavba na svetu (Burj al Dubaj), ki postaja gospodarsko, prometno in finančno središče na Bližnjem vzhodu.

Ja, in potem ko tako lutaš po mestu in se nekako poskušaš znajti, ugotoviš, da v vsem tem čudežnem in opevanem kraju ne moreš dobiti enega samega taksija!!! Mislim, to je cela umetnost!! Midva sva po celodnevnem sprehodu in ogledu starega (no, ja) mestnega jedra že skoraj prišla do svojega hotela, ko sva uspela ustaviti en taksi, ta pa naju je odpeljal še tiste 4 km.

Madona, ampak ni najbolj luštno pri +40°C pešačiti po razbeljenem asfaltu in betonu.

ponedeljek, 05. maj 2008

Leaving India, Sir?!



Tole zapuščanje Indije pa je tudi ena sama 'zgodba o uspehu' sistema javnega zaposlovanja v Indiji.

Prideš do letališkega terminala te pričaka malce starejši možakar mrkega pogleda in košatih brkov, s puško, ki je stara enako ali pa več kot on. Ni vstopa dokler mu ne pokažeš potnega lista in let. karte. OK, urejeno. Gremo naprej. Naslednja je oddaja prtljage. Tokrat neki mlajši možakar deli neke izstopne liste, ki jih je potrebno izpolniti in gleda koliko prtljage imamo. OK, urejeno! Potem je tukaj vrsta in neki mobilni rentgen za večje kose prtljage (hm, če sta onadva operaterja na rentgenu sploh gledala v monitor je druga zgodba), pa dva možakarja na koncu tekočega traku iz rentgena, ki samo lepita nalepke “Security check OK”. Dobro, prijava za let je normalna, potem pa spet imigracija. Najprej vrsta, na koncu vrste pa na stolu en zdolgočasen, občasno speči usmerjevalec k prostemu 'šalterju', za pregled potnih listin. Bog ne daj, da greš sam na slučajno prosto mesto. Indijski vesoljni red bi se takoj podrl. Po opravljeni mejni kontroli, ko misliš, da je že vsega konec ugotoviš, da se motiš! Takoj na 'prvem ovinku' je tukaj spet en zeloooo pomemben možakar, kateremu moraš pokazati poštempljan potni list in 'bording pass' drugače ni prehoda. V redu, naredimo tudi to. Temu sledi carinik (ta se je samo smehljal) in čez 20 m možakar, ki preglejuje samo 'bording pass-e' z napravo, ki naredi “bong”, ko postavi pass pod čitalec. In to je vse, kar naredi.?? In na koncu so tukaj še štirje policisti na zadnjem “Security Chek”. To pa naj bi bilo vse. Upajmo, ker trenutno čakava za vkrcavanje na letalo, do tja pa je še 50 m.

V glavnem, ob zapuščanju Indije te tako 'obdela' od 12 do 14 zaposlenih. Racionalizacija kadra? Zakaj že, če pa je toliko nezaposlenih.

Konec indijske zgodbe



Kar je lepega je pač enkrat konec. In tako je pač konec tudi te indijske zgodbe. Zadnja dva dneva sta minila v zadnjih ogledih in izletih ter prepiranju s taksisti, ki so, se ne vem zakaj, očitno odločili, da me v zadnjih urah oskubijo za vsako rupijo, ki bi jo utegnil prihraniti. Mislim, kje pa so bili prve dneve, ko sem bil še naiven slovenski popotnik, rahlo izgubljen v Bombaju?

Sta pa ta zadnja dneva tudi minila v Harishevi gostoljubnosti. Ali bolje rečeno, gostoljubnosti lokalne policije? Kakorkoli že, razen za suvenirje nama za prevoze po izletih ter današnjem jutranjem prevozu na letališče ni bilo potrebno plačati niti rupije. Harish je bil kar užaljen, če sem samo omenil kakšno plačilo. O plačilu nastanitve pa ni hotel niti slišati.

Tako je sobota minila v ogledu Borawali National Parka, ki je nekakšna oaza miru, velika kakšnih 100 kv.km, katero obkroža Bombaj in njegova predmestja. In prav zanimivo je, ko iz nemirne ulice zapelješ skozi vhod v park in se nenadoma začne.... MIR, TIŠINA! Edini hrup povzročajo občasni motoristi in avtomobilisti, neka lokomotivica, ki vozi majhen vlakec, ter trop opic, ki se podi med obiskovalci in občasno izmakne kakšen prigrizek zase. Pa tudi kakšna ura ali kapa nepazljivega turista jim pride prav. Da o mobilnem telefonu ne govorim. 'Full' zabava!



Mi (midva, sin od Harisha in dva policista) smo se tako skoraj 4 ure potepali po parku, si ogledali neke arheološke ostanke, videli dva shirana leva in 3, hm, tudi ne najbolj srečne tigre. Pač indijski pogled na ekologijo in ohranjanje nacionalne dediščine. Aja, in živalske vrtove.

Nedelja pa je minila v zadnjih iskanjih suvenirjev. Prekrižarila sva južni Bombaj, se otepala vsiljivih prodajalcev bobnov (raj za Adnan Efendija!!!), kakšnega preprodajalca hašiša (“You want some hash', Sir?!), gledat pod noge, da ne pohodiš kakšnega berača,... Mislim, na ulici Colaba ter njeni okolici pa tudi najdeš vse mogoče in nemogoče. Celo originalne kompase, sekstante, daljnoglede, ki so jih uporabljali Britanci v času kraljice Viktorije (made in Indija, letnik 2007, 2008).

Zvečer sva se šla posloviti od Harisha in njegove družine. He, he, to je šele bil hec. Anita je dobila celo indijsko obleko, katere si sploh ni želela kupiti. Potem pa jo je žena od Harisha še oblekla vanjo in je morala ves večer hoditi v njej. Tudi na večerji v enem od lokalov na Juhu Beach. Hja, tako je to, če se družiš z Indijci. Gostoljubnost je pisana z veliko začetnico. ;-)

No, kot sem že omenil, indijske zgodbe je konec. Čas je za novo epizodo!

sobota, 03. maj 2008

Naj zivi 1. maj!!

Ste že kdaj bili povabljeni na indijsko policijsko slovesnost? Ne? No, tudi jaz ne. Do letosnjega 1. maja. Prvi maj je pač svetovni praznik dela katerega praznujejo tudi v Indiji četudi to ni najbolj opazno. Zaprte so samo državne ustanove in banke, na glavnih trgih pa je nekaj več policije, da se spopade z morebitnimi tradicionalnimi protestniki, ki si boj za delavske pravice predstavljajo malo bolj borbeno, kot pri nas.

In ker je 1. maj čisto po na ključju tudi praznik indijske države Maharaštra, si ga je prisvojila še tamkajšnja policija. In kaj je boljšega, kot malce zaiti s klasičnih turističnih točk in sim ogledati kako pa kaj na drugem koncu sveta policist praznujejo svoje dneve. V Indiji je za razliko od Evrope policija nekaj čisto drugega. Še vedno je zakon in bog ne daj, da se jim zameriš! Če si lokalec seveda.

Za začete se je izkazalo moje poznavanje Mumbaja “rahlo” pomanjkljivo, kar je pomenilo, da sva z Anito “falila” naslov za kakšnih 10 km. Eh, smola pač. Ko me je Harish poklical, kje sva in sem mu povedal, da sva pri Policijskem športnem klubu, je dejal, da naj dam telefom taksistu in mu bo povedal kam naju mora peljati. Hm, ja to bo. Jaz peš, on pa telefon taksistu. Nič, malo sem se obrnil in prvemu taksistu, ki sem ga videl z rumeno/črnim “strojem smrti” potisnil v roke telefon. Možakar je malce debelo pogledal, poslušalk navodila nato pa smo zdrveli na drugi konec mesta. Dobesedno!!!! Ko smo prišli do prireditvenega prostora, nas je ustavil policist, se vsedel v taksi ter začel komandirati takstista kam na vozi. Zdaj je taksist bil še bolj začuden in prestrašen, midva pa... Ah, samo na smeh nama je šlo. In res je bilo smešno, ko se je najin, napol podrt, taksi prerival med službenimi vladnimi limuzinami in policijskimi vozili. Nato naju je pričakal sam namestnik načelnika policije v Mumbaju Harish, seveda! Saj ni čudno, da se mu vsi klanjajo in ga pozdravljajo, ko se s svojim vozilom, no, s službenim vozilom in z voznikom, pelje po cesti. Prav zanimivo je, ko se pelješ skozi križišče, policist, ki ureja promet v križišču pa se nenadoma postavi v stav mirno in z roko salutira mimovozečemu službenemu vozilu policije. Zanimiv občutek, sploh če si v vozilu in tega nisi navajen. No, je pa treba priznati, da Harish ni videti nek zaj... šef, saj skoraj vsakemu odzdravi, če utegne pa tudi kakšno reče. Pač indijske navade, ki so jim verjetno ostale iz kolonialnih časov, da pozdravljajo višje po činu. Pa še kakšen vpliv kast bi se našel.

V glavnem na prizorišču, so se spet vrteli okoli harisha in naju, nenadoma se je od nekod našel njegov adjutant in poskrbel za najine nahrbtnike, da nama niso bili napoti, našla se je voda, sedeži,... Mislim, skoraj, kot da bi bial častna gosta. Ne ravno, ampak skoraj.

Praznovanje pa... Hm, malce so ostali na ravni '70 let. Kadeti zadnje generacije policijske šole so najprej v samih kopalkah skakali in plezali po treh drogovih sredi igrišča in začel sem se že malce spraševati, če nisva slučajno prišla na kakšno cirkuško predstavo. Za tem pa je sledila množična folklorna predstava, ko je skoraj 500 kadetov v narodnih nošah pelo in plesalo neke njihove pesmi.






















Njim so sledile indijske specialke – Commandos, ki so na hitro pokazale nekaj 'kat', razbile nekaj strešnih opek in kao neke cestne razbojnike za tem pa so prišli....























“DARE DEVILS” na motorjih!!! Moja najljubša tema! Mislim, saj sem že videl akrobatske policijske skupine na motorjih recimo iz Nemčije, ampak tile pa zmagajo. Oblečeni v neke “šuškave” trenirke z rdečimi čeladami (napis Police) ter na nekih, predpotopnih indijskih Enfield Bullet motorjih. Brez izpušnih cevi seveda. Zvočni efekt je pomemben!! In so se začeli voziti. Po tistem stadionu, so se fantje v “šuškavcih” vozili malce okoli, potem povprek, pa križem... Mislim, dvignili so kar nekaj prahu. Tem prikazom križanj med vožnjo in izvajanje križanj v osmico, je sledilo res pogumno dejanje. Skok skozi goreči obroč. Ja, saj če si oblečen v šuškavo, poliesterno trenirko, moraš pa res imeti 'jajca', da se zapelješ skozi. Saj, če se te dotakne ogenj tudi sam postaneš bakla na Enfield Bullet-u. OK, vsi so srečno 'poskakljali' skozi obroča, potem pa je bil hec, da pomočniki niso imeli gasilnih aparatov, da pogasijo ogenj. Enostavno so vse skupaj prevrnili in počakali, da je pač zgorelo do konca. (varnost po L.V.?). Mojstri motorjev pa so se pred publiko malo postavljali z stojami na motorjih in podobnimi, za publiko atraktivnimi scenami, katere je pospremilo komentiranje napovedovalca. Ta se je na trenutke drl, kot da komentira najmanj kriket tekmo, če ne kakšne naše nogometne tekme. Največkrat slišana besedna zveza pa je tako ali tako bila “maharaštra police” to, “maharaštra police” ono. V hindujščini seveda. In ko so se motoristi zapeljali v zadnji krog z zastavo policije, je skoraj zajokal od sreče v mikrofon.

Temu je sledila še manjša (hm,spet kakšnih 500 kadetov) baklada, ki so jo pripravili skoraj po “sokolsko” oblečeni kadeti. Malo mahanja z baklami, pa trimčkanja gor in dol po prašnem stadionu. Nato še godba in za konec slovestno spuščanje zastave. Hja, spet neki angleški običaji.

Za konec pa sva spet imela službeni prevoz do nastanitve. Pa še nekako sem se poskušal izmotati z izgovorom, da greva še malo po mestu., Ne, ni bilo šans. bi lahko koga užalil. Pa sva šla s službenim terencem. V zadnjih dneh sem se več vozil s službenimi vozili policije, kot doma v 3 mesecih. Indijska policija pač.

Modri taksi goljuf!

Jeb... ti prevarantske taksiste!!! No, pa sem tudi jaz naletel na en takšen biser po vseh miljah in kilometrih, ki sem jih naredil po tem planetu.

Danes sva se z Anito odločila, da greva pogledat “pralnico” Bombaja. In komaj sva se spravila na ulico, že se je do naju pripeljal moder, klimatiziran taksi iz njega pa je skočil taksist. Ma na pogled je bil skoraj izrezan, kot bi vzel tisti prevarantski italijanski lik Kuntnerja iz 'TV Dober dan'. Edino bolj zapečen. “You need taxi? no problem, I can take you any where in Mumbai! I'm very good guide because I speak English!” Hm, klimatiziranega taksija še nisva poskusila, pa tudi Harish je dejal, da so morda le malce dražji od navadnih, črno/rumenih. Malo morgen!! Ta je imej že štartno postavko 19 rupij, potem pa je kar nabijalo ceno. Za začetek je 'super vodič, taksist in bog ve kaj še, po njegovih besedah' v prvem križišču, kjer bi moral po mojem branju zemljevida zapeljati desno, zavil levo. In se je začelo. najprej sem ga vprašal, če ve kam gre, saj bi moral zapeljati desno. “Oh, no problem. Short cut to highway!” (prev. Ni problema, Bližnjica do hitre ceste!) Ja, pa kaj še. Tale bližnica se je vlekla iz ulice v ulico (ki so bile vse bližnjice!), vmes pa je blebetal, kako dober vodič je, kako bo počakal na naju in naju peljal kamor bova hotela, nama bo razkazal vse kraje, ki jih po njegovem še nisva videla itd. Pa še tista smotana Tata Indica (avto) ga je pričela zafrkavat (zakaj že gorita lučki za olje in zavore??). Do končno pa mi je tlak dvignilo, ko naju je pripeljal mimo mednarodnega letališča.

“Hej, kaj je zdaj to?”, sem ga vprašal, “Zakaj smo šli do mednarodnega letališča?” ne, ne, to ni mednarodno letališče (OK, pač slabo vidim napise s črkami velikosti 2 m na oddaljenosti 50m), to je letališče za domači promet. Pa ja da, saj sva se pred dnevi ravno s tega letališča pripeljala!!! Po tem pa se je začel majhen prepir. Najprej smo morali “z njegovim bratom” zamenjati avto, ker je njego začel “umirati”, potem pa mi je dopovedoval, da je to lokalno letališče in da bo stavil 2000 rupij z menoj, če se laže, jaz pa sem mu gladko odgovoril, da naj ne govori neumnosti, ker nima s seboj 2000 rupij. Pa je raje preklopil na njegovo vero, ker da je musliman in da ne sme lagat. E, greška!! Takoj sem mu vrnil da je “haram” (po koranu greh) kar počne in naj ne laže in goljufa, ker bova stopila iz avta in se bo lahko poslovil od naju in denarja za vožnjo. Ce pa bo nadaljeval s tem svojim pocetjem, pa bom jaz popi...il in storil kak svoj 'haram' za svojega ateisticnega boga!! Po tistem pa je pritisnil na plin in Tata Indica je dosegla neverjetno hitrost 50 – 60 km/h. Nekaj je še hotel govoriti ampak sem mu raje rekel, da naj vozi in bo tiho, ker ga imam dovolj. Hm, morda pa bi res morala prej izstopiti, samo skakanje iz vozečega vozila “ni varno” (po L.V.).

Ko sva prispela na cilj sva mu pač plačala po taksimetru (preveč v primerjavi z črno/rumenim taksijem) in on je začel nekaj pametovat, da “he's not a cheeter, he's a taxi driver!” (on ni goljuf, on je taksist!). Ma, najraje bi ga nekam poslal samo kaj, ko ne razume dobre stare srbohrvaške psovke, zato sem mu raje rekel, da nimam volje za prepir in “have a nice day!”

Anita pa se je samo smejala! Ha, ha, ha!

p.s. Sorry, no photo!

sreda, 30. april 2008

Mumbajski kamikaze javni transport!!!

Javni prevoz v Mumbaju. Ja, to je pa res prava šala. Vse skupaj je kot v kakšni epizodi Alan Forda, kjer je Grunf dobil cel kup nekih neuporabnih delov za avto in potem iz sestavil taxi, avtobus, vlak,...

No, vlak je bolj iz kakšne epizode Mad Maxa. Mislim, da vidite to izdelavo. pa saj ne preživi nič živega po trčenju s tem čudom od železniškega prevoza. Z majhnimi predelavami ga lahko takoj spremenijo v oklepni vlak. Okna za potnike so brez stekel, na katerih je zavarjeno nekaj kovinskih palic in kovinska mreža. Zasilni izhodi?! Lepo vas prosim. Tile, pri indijskih železnicah, pa se res zavedajo, da imajo preveč prebivalstva. In glede na to kako (pre) polni so indijski vlaki ni čudno, da je v vsaki nesreči toliko mrtvih, Če še malo nadaljujem z opremo vlaka... Klopi kovinske, držala kovinske, notranjost bolj špartanska kot v kontejnerju za prevoz blaga iz Indije v Evropo. Sicer pa, ko si tako stisnjen v družbi ostalih sopotnikov in ko mukoma loviš sapo v tropski vlagi in vročini ti verjetno ne pade na pamet, da bi se morda usedel. Kaj šele, da bi sprevodniku pokazal karto. Aja, saj res. Kako pa sploh sprevodnik pride zraven??

Avtobus. Hm, če sem lani na Šri Lanki še mislil, da so njihovi prave podrtije na štirih kolesih, kaj bi šele za indijske dejal. Isti izdelovalci (Ashok Leyland in Tata Motors) isto sr...je! Dobesedno škatle na štirih kolesih z nekim predpotopnim motorjem.

Taksiji. Ja, ti pa so poglavje zase, V Mumbaju je največ črno/rumenih takjsijev, ki so po videzu nekje iz 50-ih let. Najprej sem mislil, da je to kakšno britansko čudo, ki je pač ostalo kot 'darilo' ob odhodu britanske krone. Ma ne, to čudo je neki čuden proizvod naših laških, zahodnih sosedov. Hm, da so lahko Italijani lahko tako falili dizajn?! kakorkoli že, vozilo je bilo mogoče popularno v 50-ih letih tudi v Italiji, Indija pa ga še kar vozi in verjetno tudi proizvaja. Potem pa je tukaj še neskončna domišlija voznikov, ki so največkrat tudi lastniki teh vozil kupljenih na podlagi bog ve kakšnih kreditnih pogojev (Anita je čisto slučajno videla eno prošnjo za kredit, na kateri je prosilec zaprosil za banko za kredit v znesku 200.000 Rs, kar je nekako v višini zneska 3.500 €, vse pa bi odplačal v 10-ih letih). Pri okraševanju vozila so vozniki brez omejitev. samo, da se držijo osnovne predpisane barve črne in rumene. Na enem od taksijev sem pogledal pnevmatike (profesionalna deformacija pač) in ugotovil, da je profil verjetno res iz časov neposredno po II. sv. vojni, izdelana pa je bila v 32. tednu leta 2007!!! Dobro, ta je bila nova, največ jih pa tako ali tako vozi na 'nalitih' gumah. Te pa se tako ali tako razpadajo v tej tropski vročini. Motor tega taksi čuda tudi nima več kot 30 KM. Vsak manjši klanec avtomobilček zamori in kar nekajkrat sem se že vprašal, ali me bo taksist zaprosil, da grem porinit avto, ker pač ne gre več. U, ta današnji je bil še boljši. Z Anito se vsedeva, poveva naslov in krenemo. In po nekaj metrih se začne kaditi izpod volana voznika. Na moje vprašanja, če je v redu, da se tako kadi, je voznik samozavestno odgovoril: “o, jes, je sl, no ploblem! evriting is olrajt!” in pri tem odkimaval. Dobro, a zdaj odkimavanje pomeni po naše (ni dobro) ali pa njihovo (je enako našemu prikimavanju)? Nalašč sem napisal skoraj fonetično, ker drugi problem, ki ga imava tukaj, je njihovo znanje angleščine. Mislim, kako mu naj dopovem kje se nahaja moje tukajšnje bivališče, če pa ne zna niti “NE” (NO) reči?! In ti so bili angleška kolonija?? Kdaj že? Pa saj je samo 60 let od tega, kar so Britanci odšli. No, s taksijem sva brez požara prišla do cilja.
Kot je razvidno iz prolozenega posnetka, pa so taksiji v Mumbaju primerni tudi za prevoz " nevarnega blaga". "ADR? No problem, sir!"

Obstajajo še modro obarvani taksiji, ki pa so ponavadi samo malce boljša vozila domačega proizvajalca Tata Motors (indijska slaba kopija prejnjega modela Fiatovega Punta po imenu Tata Indica), v katerih je čisto slučajno nameščena klima in enako nor šofer!

Še eno javno prevozno sredstvo pa so trikolesniki ali motorne rikše. Ah, to pa so tako ali tako prave male krstice na treh kolescih, ki jih poganja nekakšen klon Piaggiovega (evo, spet Italijani!) motorčka iz 50-ih let. In njihovi vozniki? Mislim, da so se vožnje učili na kakšnem učnem filmu japonske mornarice, ki je v zadnjih letih učila leteti svoje pilote kamikaz za njihov zadnji let. In vsaka vožnja indijskih voznikov Bajajovih (indijski proizvajalec) 'krst' je skoraj napol 'polet v smrt'. Med vožnjio od točke A do točke B se vozi levo in desno med voznimi pasovi, se rine med Mercedesi in avtobusi, če ne gre drugače pa se gre tudi po pločniku. Potniki pa... Stoično prenašamo trpljenje, strah pred možnim trčenjem z ogromnim Tatinim tovornjakom prazgodovisnkega izgleda in katerega voznik je še bolj samozavesten ali bolj rečeno nor od mojega. Da o vseh luknjah, ki jih na zadnji klopi tricikla občutim in vseh poletih v streho sploh ne govorim. Še dobro, da imam kapo, pa še ta je na vrhu vsa črna.

Je pa zanimivo, da imajo tako taksiji kot rikše taksimetre, ki pa jih uporabljajo bolj tako tako, če si bele polti. Obračunavanje po taksimetru pa je tudi ena majhna znanost in če nimaš neke razpredelnice s preračunanimi cenami, si finančno 'odrt'. Jaz jo imam! He, he!

Verjetno pa še nisem omenil, da je pešec v Indiji absolutno brezpraven udeleženec v prometu, ki je samo v napoto ostalim, motoriziranim udeležencem. In pri vsem tem je skoraj neverjetno, da je 20 milijonsko mesto lani imelo samo 600 mrtvih v cestnem prometu!!! Ja, indijske ceste in ulice. Mesto, kjer se vsak dan dogaja boj za preživetje udeležecev in kjer samo najmočnejši (in najbolj nori!!) kam pridejo!