Evo, po dobrih 8 urah letenja smo pristali v Dubaju. Mislim, tole je tudi bilo epsko popotovanje. Najboljša stvar od vsega je bila ta, da smo prtljago oddali že v Hong Kongu na železniški postaji. Ampak, ko nam je začela prtljago "čekirat" nas je malce stisnilo v grlu, ko nas je vprašala: "Do you need visa for Munich?" (Ali potrebujete vizo za Munchen?) Jebemti našo super diplomacijo!!! Še dobro, da smo jo uspeli mi, še bolj pa računalnik, prepričati, da je SLO v EU in da NE POTREBUJEMO vizuma za vstop v Nemčijo, kaj šele za ogled Munchena. Samo, to je bilo še dobro. Potem, ko smo gledali kako odhaja naša prtljaga smo se začeli spraševati, ali jo bomo sploh še kdaj videli, ker smo jo oddali že na železniški postaji v mestu in ne tako, kot je v navadi, na letališču.
Ker je bil let nabito poln, smo seveda dobili sedeže po sistemu, "bilo kuda, sedi tamo"! Tako sta bila Lado in Anita v 24, jaz pa 27. vrsti. In koji sam ja baksuz, sem dobil za sopotnico neko smotano afriško mamo. Najprej je morala v predal pred sebojh stlačiti vse, kar je našla na sedežu (odejo, vzglavnik, slušalke) potem pa še neke svoje časopise in plastenko vode. Nato pa se je kot maček vrtela in urejala svoje sedišče tako, da je še mene stisnila ob steno letala. Mater je bila smotana. In ko se je tako pripravljala na polet, sem opazoval kaj se dogaja izven letala. Tam pa se je nekaj Kitajčkov ukvarjalo s prtljago enega od tovornih kontejnerjev, kateri se je odprl, tisti "kung-fuji" pa so jo veselo premetavali naokoli, ne vedoč kaj natanko bi z njo. Ali na letalo ali pa nazaj na terminal, je bilo očitno vprašanje.
Ne vem, kaj se je zgodilo v nadaljevanju, ker me je spet zmotila sopotnica z žvenketom 10 zlatih zapestnic, mahanjem s šalom in odpiranjem ter branjem časopisa. Pa ravno največje "cajtnge" si je morala vzeti za branje. Še naše Delo je proti Al Kajman Times videti kot kakšen brezplačnik formata A4, tako velik je ta angleško pisani arabski časnik. Nekako sem se zvil na sedežu in po obilnem obroku (sendvič) večino leta do Dubaja prespal. Itak nisem mogel gledati filmov sinhroniziranih v japonščino, italijanščino (kje so to našli na tem letu?) ali kitajščino. Da o arabski kinematografiji ne govorim. Smo pa odleteli pravočasno in brez zamude. To je pa bilo lepo!
V Dubaju pa sedaj posedamo že kakšnih 7 ur in okoli 13.30 ure po SLO času končno odrinemo proti našemu mrzlemu severu! In potem se spet vse vrne v normalne tirnice. Brez nekih afriških sopotnic!
Ker je bil let nabito poln, smo seveda dobili sedeže po sistemu, "bilo kuda, sedi tamo"! Tako sta bila Lado in Anita v 24, jaz pa 27. vrsti. In koji sam ja baksuz, sem dobil za sopotnico neko smotano afriško mamo. Najprej je morala v predal pred sebojh stlačiti vse, kar je našla na sedežu (odejo, vzglavnik, slušalke) potem pa še neke svoje časopise in plastenko vode. Nato pa se je kot maček vrtela in urejala svoje sedišče tako, da je še mene stisnila ob steno letala. Mater je bila smotana. In ko se je tako pripravljala na polet, sem opazoval kaj se dogaja izven letala. Tam pa se je nekaj Kitajčkov ukvarjalo s prtljago enega od tovornih kontejnerjev, kateri se je odprl, tisti "kung-fuji" pa so jo veselo premetavali naokoli, ne vedoč kaj natanko bi z njo. Ali na letalo ali pa nazaj na terminal, je bilo očitno vprašanje.
Ne vem, kaj se je zgodilo v nadaljevanju, ker me je spet zmotila sopotnica z žvenketom 10 zlatih zapestnic, mahanjem s šalom in odpiranjem ter branjem časopisa. Pa ravno največje "cajtnge" si je morala vzeti za branje. Še naše Delo je proti Al Kajman Times videti kot kakšen brezplačnik formata A4, tako velik je ta angleško pisani arabski časnik. Nekako sem se zvil na sedežu in po obilnem obroku (sendvič) večino leta do Dubaja prespal. Itak nisem mogel gledati filmov sinhroniziranih v japonščino, italijanščino (kje so to našli na tem letu?) ali kitajščino. Da o arabski kinematografiji ne govorim. Smo pa odleteli pravočasno in brez zamude. To je pa bilo lepo!
V Dubaju pa sedaj posedamo že kakšnih 7 ur in okoli 13.30 ure po SLO času končno odrinemo proti našemu mrzlemu severu! In potem se spet vse vrne v normalne tirnice. Brez nekih afriških sopotnic!
Ni komentarjev:
Objavite komentar