torek, 27. oktober 2009

Za zaključek tokratnega Egipta...

Razen Kaira, je tokratno popotovanje v varianti hotel 5* in'all inclusive' ponudba, totalna nula.

V hotelu itak niso vredni petih zvezdic, ker je vse skupaj napol gradbišče (v sosednji sobi so še vedno delali malarji), po hodnikih se sprehajajo delavci z žaklji cementa, ščurki, napolgole Rusinje, pijani Rusi ali Poljaki, zapečeni Skandinavci...

Ah, z Anito sva pač pač žrtev trenutnih okoliščin. Bo že bolje.


LP v naslednjem blogu! ;-)

Vrnitev v Kairo!

Evo mene po 6-ih letih spet v Kairu!


In kaj se je spremenilo? Promet je še vedno isti kaos, kot je bil 2003, vstopnine v Nacionalnem muzeju so se podražile z 20 EGP na 60 EGP (recesija, jebat ga!), piramide in sfinga so še vedno na klančku ob stanovanjskih blokih v Gizi, okoli njih pa turistom še vedno težijo gonjači kamel in konj.... Jah, nič pretresljivo novega. Aja, le avtobus z letališča, proga 356 (ali v originalni arabski verziji ٣٥٦) očitno ne obstaja več. Sedaj pač vozijo po isti progi le še številke 27 ali 400. Dobro, pač ni enega avtobusa.

In ker je bil dopoldan, zajtrka pa nisva imela, sva se odločila, da greva najprej v kakšen McDonald's ali KFC nekaj pojest. Zanimivo, lokali so odprti 24 ur pa so ob najinem vstopu čistilke dejale, da je zaprto ali pa da do 11.00 ure še ne strežejo hrane?! Zanimiv je ta egiptovski 'fast food'. Ajde, pa se greva najprej turiste in greva kaj pogledat, potem pa greva jest.

Na najini prvi destinaciji v Kairu, v Nacionalnem muzeju, so me že v štartu razkurili. Najprej je bila nova cena vstopnine (60 EGP), potem pa še drugi rentgenski pregled, s katerega so me poslali iz muzeja, do objekta poleg prodaje vstopnic, da sem deponiral fotoaparat. Ja, po novem je to prepovedano. Ampak mobitela pa mi niso vzeli. ;-) Noter pa spet tradicionalna japonsko-ameriško-evropska gneča okoli neoznačenih kamnov, kamnov, papirusov in mumij iz vseh živih in mrtvih egipčanskih dob, obleganje Tutankamonove maske in ostalega zlata iz grobnice... Ja, v tem delu ni bilo nič novega.


Po Muzeju, sva uspela nekaj pojesti, potem pa smer piramide. Vse bi bilo v redu, če ne bi z metroja izstopila eno postajo prehitro in ko sva tako izstopila s postaja na sonce je bilo kot da sva nekje v Indiji in ne v kairski Gizi. Povsod sami Bajaj-ovi tricikli (motorne rikše), prastari VW kombiji (tisti prvi prvi modeli VW T2), prebarvani na belo in z obvezno manjkajočimi deli kot so luči, blatniki ali kar napol razbiti. In to so nekakšni minibusi v revni kairski četrti.


Hm, sva se sprehodila med temi kaotičnimi vozniki rikš in minibusov do prve glavne ceste in sva vzela taksi, v katerem je celo taksimeter deloval. Zanimivo. Pa še pošten možakar je bil, s katerim sva se skoraj sprla, ko mi je hotel vrniti 0,50 EGP viška denarja jaz pa nisem hotel vzeti.


Piramide. Ja, kot sem omenil so še vedno na klancu nad stanovanjsko sosesko. Novost je samo vrv, ki omejuje dostop do tistega zloženega kamenja. Aja, pa s turističnimi avtobusi se spet sme pripeljati do parkirne ploščadi. Z avtobusi pa prihajajo napolgole ruske turistke, neki ameriški ali spet ruski čudaki, ki so oblečeni v dele uniform, kot da so ravnokar prišli iz kakšne verzije 'puščavskega viharja', japonski turisti... Ah, ti so še najbolj normalni. Vmes pa se preganjajo tisti goniči kamel in konjev, pa še kakšna konjska vprega se vmes najde. Vsi pa ti težijo, da bi šel z njimi jahat okoli piramid, da jih samo slikaš in jim za to daš kakšen bakšiš. Tudi policaji niso imuni na to. Imam občutek, da so tam zgoraj na platoju okoli piramid tudi turistični policaji samo v uniformo preoblečeni lokalni 'lovci na dobiček', ki nimajo nobene zveze z normalno policijo. Egipt pač.


Preostanek dneva pa sva porabila z 'gnečanjem' po lokalnih avtobusih, tekom preživetja preko prometa polnih mestnih ulic (E. Hladnik-Milharčič je za kairski promet zapisal, da je rdeča luč na semaforju v Kairu zgolj priporočilo ne pa obveznost), odganjanja "dobronamernih" ljudi, ki ti želijo pomagati, pred tem pa bi se obvezno morali oglasiti v njihovi trgovini. Vse z namenom nakupa kakšnega "originalnega" kosa papirusa, nakita, parfuma... Eh, itak je vse skupaj nič vreden kič.

Sva si pa vseeno ogledala malo t.i. francoskega Kaira, katerega del je konec 19. oz. v začetku 20. stoletja, zanimivo, zgradil slovenski arhitekt Anton Laščak iz Gorice. To sva ugotovila čisto po naključju, ko sva čez nekaj dni brala knjigo Ervina Hladnika Milharčiča Pot na Orient, kjer je tudi omenjen ta skromen slovenski prispevek k kairski arhitekturi. In po eni od teh 'slovenskih' ulic , Talal Harb, sva se znašla tudi midva z Anito in glej naključje. Našla sva tudi slaščičarno oz. kavarno v klasičnem avstroogrskem stilu. Ali pa pariškem. Kakorkoli pač vzameš.


V glavnem, Kairo je še vedno moj ljubljeni kaos, je pa res, da ga je v zadnjih letih s prvega mesta na lestvici priljubljenosti mojih mest izrinil Istanbul. Ampak to je že druga zgodba! ;-)

Na letališče in nazaj v središče turistične industrije!

Egipčanska taksi mafija

Taksiji v Egiptu so res en sam stres. Ali pa zabava. Odvisno kako si jih navajen, si jih naštudiral, v kakšnem trenutku razpoloženja te dobijo, položaja planetov v Rimski cesti in še ne vem kakšnega faktorja, ki lahko vpliva na stanje duha taksista in potencialnega potnika.

Tile v Hurgadi so pač svoja 'klasa', ker je pač to t.i. mesto 'tourist resort'. Pa tudi drugage je belopolti turist v Egiptu potencialna žrtev, iz katere je potrebno potegniti zadnji evro, dolar ali egiptovski funt. In taksisti so najhujši 'vampirji' denarja!


V Hurgadi so tri vrste taksistov in vsi so lopovi. Jebat ga! Imaš neke bele prastare Peugeote 504, v katerih ni taksimetra in se moraš z voznikom pogajati o ceni. Najbolj osnovna cena, ki jo zahtevajo je 80 EGP oz. 10 EUR za tistih slabih 9 km do centra Hurgade. Potem pa se pogajaš... Ali pa plačaš. No, meni se je prvi dan z velikim uspehom uspelo izpogajati na 40 EGP. Pač nisem vedel cene. Mimogrede, pred tem so nama v recepciji hotela dejali, da je cena taksija 100EGP v eno smer. Halo?! Ker pa naju je taksist odpeljal tudi nazaj do hotela je cena poskočila na 80 EGP, in ker ni imel drobiža za vrniti, mi je vzel še 5 EGP. "What's 5 pounds for you?", mi je dejal, ko sem ga sam pri sebi že nekam pošiljal.


Potem so tukaj nekakšni minibusi - kombiji. Eni so nekakšni minibusi na redni trasi, kateri so označeni tako, da je poleg voznika še sovoznik, ki je nekakšen konduktor, na straneh kombija pa je nekaj napisano v arabščini in najverjetneje številka proge 25 ali 5. Drugih številk nisva videla. Drugi kombiji pa so "zamaskirani" taksisti, za katere veljajo enaka pravila, kot prejšnjem odstavku. Ko nama je uspelo vzeti minibus - kombi na redni liniji do Hurgade sva tako plačala za vožnjo le 2,5 EGP na osebo. E, to pa je že razlika, a ne?

Črno-oranžno obarvani taksiji. Jah, pri teh naj bi se uporabljal taksimeter. Midva sva ga vzela za jutranji prevoz od hotela do letališča, ko sva šla v Kairo. Pravila so spet enaka kot za tiste lopove s Peugeoti 504 (aja, so tudi oblike z Daciami). Pogajanja! Ker je bila ura 05.00 zjutraj in nikjer ni bilo nobenega taksija, sva si pač rekla, da bova dala 50 EGP za prevoz in se ne bova preveč zafrkavala. Jah, vse lepo in prav. Najprej je hotel 'standardnih' 10 EUR, potem se je sprijaznil z 50 EGP. Med vožnjo sem pokazal na taksimeter pa je voznik dejal, da je "out of order". OK, ko smo pa zapeljali na dovoz do letališča, pa se je nenadoma odločil, da ga vključi. O, zanimivo, cena je bila tako 3 EGP. Samo, najboljša pa mu je bila fora, ko je na vstopni postaji dovoza do letališča dobil listek, kot potrdilo o vstopu, s katerim mi je pomahal in mi dejal, da moram plačati 20 EGP letališke takse. Ha, ha, ha! Dober vic!!! Ko je videl, da ga ne jemljem resno, mi je začel mahati z listkom in govoriti, da na tem listku tako piše. Vzel sem mu ga iz rok in ker nikjer ni bilo zapisano 20 L.E., kot ponavadi zapišejo Egipčani, sem mu v svoji arabski-angleščini dejal "La twenty pounds airport tax", kar ga je popolnoma šokiralo. Listek je samo zataknil za vetrobransko steklo in je bil tiho. Ob prihodu do terminala je še enkrat samo zašepetal: "20 pounds for tax?" in na moj odločen 'ne' je bil samo še tiho. Še tistih 50 EGP je bilo preveč.

Še slabše pa je odnesel taksist, ki sva ga vzela ob najini vrnitvi okoli polnoči. Tako ali tako sem bil utrujen od celodnevnega potepanja po Kairu, potem pa te na izhodu, kot povapirjeni komarji, napade trop taksistov in te zagnjavijo za prevoz. In se je našel eden z Dacio. Cena? Klasična. 80 EGP! Pa ja da! 30 EGP, je bila moja cena. Vzemi ali pusti. Malo se je zvijal, se poskušal pogajati, ko pa je popustil in smo se že peljali, pa je poskušil še foro z letališko takso, pri kateri pa se ga takoj zatolkel. In do hotela je bil lepo tiho.

Ne smeš jim popustiti pa gre. Sicer pa je to vsaj neka oblika avanture, če imaš tisti dolgčas od 'all inclusive' s 5-imi zvezdicami.

torek, 20. oktober 2009

U Hurgadi nista novo!

Tretji dan. Nič pametnega ne dogaja. No, vsaj kar se najinih običajnih potovanj tiče. Nobene posebne avanture, sonce pripeka, dela na gradbiščih v in okoli hotela potekajo normalno.

Smo pa končno ugotovili, zakaj so v nedeljo rabili 3 ure, da so nam končno dali ključe od sob. Enostavno so jih ravno dokončevali in so mojstri opravljali zadnja dela, Ko sva tako vstopala v svojo sobo sva opazila, da v sobi, na sproti najine še delajo ratni 'malarji', naslednji dan pa so v sobi že bili nastanjeni neki Rusi. Ja, tako gre danes v tej turistični industriji.


'Life-guard' ki cuva, da se kdo ne utopi v 10 cm goboki vodi!

Je pa zanimivo, da ima tale hotel 5 zvezdic a nima interneta, avtobusne (shuttle) povezave z mestom in podobno. Morje pa je tudi tako oddaljeno, da izgleda, da ga bomo dobili šele tedaj, ko bomo doplačali najmanj € 150,00 doplačila. Na plaži in še nato skoraj 200 – 300 m je globina vode le nekje do gležnjev. Niti do kolen ne seže, da bi se vsaj usedel v to vodo. V vodi pa ostrige, babice, ježi (tropski model s podaljšanimi bodicami!!!)... V glavnem ni da ni, da se porežeš ali na kaj nabodeš. Je pa v sklopu hotelov več bazenov s sladko vodo. Temperatura vode pa je... Hm, kaj pa vem? Mogoče okoli 20 C. V glavnem, vstop v vodo ni ravno neki užitek. Ampak, za preživet je!


Morje je nekje v daljavi!

Zunaj hotela pa. Kaj pa čem reči? V glavnem neka umazana puščavska varianta, ki naju niti ne prizadane preveč. Je pa ostale Slovenčke iz najinega hotela kar malo šokirala. Eden, se je celo izrazil, da je to zanj kot 'Bejrut' (po vojni seveda, vendar najverjetneje nikoli ni bil tam) in da sam s svojo punco ni šel kam daleč. Tudi ostali so nekje na istem, vse pa zanima, kje se da dobiti voda in kje je banka. Ah, midva sva to obdelala že prvi večer in danes problem ne vode in niti egipčanski funti.

Voznja proti Hurgadi. Tema taxiji o kar svoje poglavje!

Je pa problem internet, ki ga v hotelu s 5 zvezdic NI!!!


LP Krasniqi in Wanita

nedelja, 18. oktober 2009

Hurgada, prvi dan!


No, tole se je pa res krasno začelo. Ajde, tisti polet iz Ljubljane do Hurgade sva nekako preživela, četudi sem imel občutek, da je letalo polno članic neke nove verske sekte, ki časti egipčanska božanstva. In seveda prodaja ionizatorje na celjskem obrtnem sejmu. Mislim, kakšni pogovori. In kakšna “spokojnost” oz. že skoraj ekstaza jih je objemala, ko se je letalo spuščalo proti letališču v Hurgadi. Tale poleg mene je sedela pokončno z rokami kot kakšen Buda v položaju “lotosov cvet”. Samo letalski sedež in njene obline so jo ovirale, da bi tudi se tudi sama postavila v takšen položaj.
Ob pristanku pa kaos. Na letalu so morali naši vrli Slovenceljni, ob dotiku letala ob letališko stezo, takoj poskakati po konci in začeti iskati prtljago, medtem pa je Airbus še vedno drvel s kakšnimi 80-100 km/h proti letališkemu terminalu. To sem videl samo še na letih iz Ljubljane v Prištino. Nisem pa nikoli pomislil, da bodo tudi “naši ljudi” tako mahnjeni, kot oni Balkanci tam spodaj. Eh, kaj čemo!


No, vize so bile prijetno presenečenje, saj so jih razdelili zastonj. Hm, fajn. Verjetno so vračunane v ceno aranžmaja, četudi to nikjer ne piše. Sem pa potem na avtobusnem postajališču malo neprijetno presenetil nekega, kao nosača, ki je samo za to, da da kovček iz tvoje roke v avtobus hotel bakšiš. E, nema! Sem mu lepo po arabsko dejal “La bakshish” inj sem ga ful presenetil. Šok! Slovenček ne da 'trinkgelda', pred tem pa mu je en za isto storitev dal kar 5 EUR v bankovcu. Japajade! Je že od tistega dobrodelneža zaslužil celotedensko plačo. Od mene ne dobi nič!

Se je pa potem zataknilo v hotelu. Gre za novi, pred komaj kakšnim mesecem odprtim hotelom, Iberotel Aquamarine, nekje na jugu Hurgade.
Najprej so nas pripeljali do hotela, potem so nas posadili v fotelje v nekakšnem lobiju in nam dejali, da naj počakamo 15 min, da uredijo ključe. In smo čakali in čakali in čakali,... In tako dobri 2h in pol! Ali celo 3 h?! Ne vem točno. Potem pa se jih je nekaj razkurilo (jaz ne, sem stoično čakal kaj bo naredila usoda) in ko so malo ponoreli pred recepcijo, so se ključi-kartice končno znašle v naših rokah. Jupi!


Tako, pred večerjo sva šla malo naokoli, ker je že tema, pa še denarja nimava zamenjanega. Aja, pa še interneta ni v hotelu tako, da sva ga morala nekje poiskati.

Vsaj večerja je bila OK, ker je bila po sistemu bifeja in “all-you-can-eat”, kar meni včasih odgovarja. Ampak, 5 zvezdic gor, pet zvezdic dol, tole me vseeno spominja na nekaj že videnega ampak s 3-im zvezdicami v Sharm el-Sheiku. Še gostje (Poljaki, Rusi, Čehi,...) so nekako istega tipa.



Aja, Mojca, tukaj je res hotel še v izgradnji. V sosednjih sobah so tako še vedno “malarji” in ostala obrtniška srenja. Samo buldožerje so umaknili. ;-)

Dobro bomo tudi to preživeli. Jutri je dan za nove “dogodivščine” s petimi zvezdicami.

In se tole. Ker tukaj ni nekega spodobnega interneta, tudi fotk ne morem nalagati. I to mi je neki Tourist Resort! (op.p. sem uredil sele v torek v nekem internetu v Hurgadi!)

P.S. Ker sem smotan in pozabljiv sem uspel pozabiti PIN kodo telefona in ga celo zablokirati. Hm, očitno bom na enotedenskem odvajanju od mobitela. :-(

Brnik v nedeljo ob 08.25

Evo, spet smo na začetku nove poti. In spet preklinjam vse živo. Kakšen folk hodi na te čarterske lete. Nekateri so prvič na letalu, spet drugi so tipični primerki ljubljanskih preseratorjev, katerim je popolnoma odveč stati v vrsti, potem so tukaj še štajerske mamice, ki skrbijo, da se njihov otrok na poti 20 m od konca vrste do šalterja za karte ne bi izgubil in preverjajo, ali imajo s seboj vse.... Pa kaj midva z Anito delva tukaj?! Kot da sva v nočni mori.


Zdaj pa naju čaka še 3 ure poleta do Hurgade! Tam pa... Ah, vas bova redno obveščala od "dogodkih in odmevih".

Fotke seveda bodo! ;-)

p.s.: Joj, pogrešam neko normalno linijo kot so Emirati!! :-(