Bye, bye NYC!

Kot sem že omenil, čas v New Yorku vedno prehitro mine. Tudi nama je. Zadnjih nekaj ur sva izkoristila za druženje z najinimi prijatelji, ki trenutno živijo tam. Sledilo je slovo na JFK-ju...

...kofetkanje v Starbucksu,...

... ter posedanje v letališkem terminalu.

In po nekajurnem preletu Atlantika še prelet in pristanek v Carigradu.

Tam je sledilo nakupovanje obveznih suvenirjev. Ajde, če smo že v Turčiji,potem ne moremo mimo baklav!

Še večerni skok do Benetk in pustolovščine je bilo konec.

Kako biti turist v NY in si pri tem ogledati čimveč?!

Ja, itak človeku v slabih treh dneh, kolikor sva si privoščila midva, ne uspe ogledati vsega kar je zanimivega v tem velemestu.

Gremo po vrsti. Glede na to, da sva imela postajo podzemne železnice skoraj pred vrati hotela in je proga, ki je ustavljala na tej postaji vozila na Centralno železniško postajo,...

...je bila logična odločitev, da greva prvo tja.

Itak, da me je tam skoraj kap, ker sem šele tam ugotovil, da je skoraj kilogram japonske (tajsko - kitajske) fototehnike, ki sliši na ime nikon, crknil!! To ugotovim po skoraj 24-ih urah vlačenja te dodatne teže v nahrbniku. No, za nadaljne slike je poskrbel njegov manjši bratranec (Nikon Coolpix) in seveda mobilni telefoni. 

 

Kakšen sebek (selfi) je seveda uspel. :-)

Nato so sledile še ostale bolj ali manj atraktivne znamenitosti New Yorka. Broadway...

(tole je slikal neki turist)...

...in Central Park (tole sta slikala ameriška turista iz Texasa, ki sta bila navdušena nad tem, da sva iz Slovenije, za katero pa nista najbolj vedela kam bi jo v Evropi umestila!).

Seveda je skoraj nemogoče obiskati New York, ne da bi si ogledal ene njihovih največjih (in najvišjih) t.i. 'pasti za turiste' (tourist trap) - Empire State Buildinga.

Ko vstopiš v poslopje, v pritličju okrašenem v značilnem 'art deco' stilu 30-ih let dvajsetega stoletja, niti slutiš ne, kakšna gneča oziroma vrsta te čaka dva nadstropja višje, kjer so blagajne in dvigala. 

Ampak dobro ura čakanja (in minus 60 USD na računu) kasneje, sva le dočakala krasen pogled na strehe Manhattna, East in Hudson River.

In seveda gnečo! Res, očitno se morajo (-mo) skoraj vsi obiskovalci NYC povzpeti na to stavbo. In ko si končno zgoraj ugotoviš, da razen razgleda ni nič posebnega. Jbg! Turisti smo včasih dejansko ovce. 

Seveda je po tragičnih dogodkih postala newyorška atrakcija lokacija kjer sta do 11. 9. 2001 stala "dvojčka".

Danes sta na tem mestu dve ogromni fontani (slika spodaj), katere stranice obsegajo območje, ki ga je imela vsaka od stoplnic in katerih zidovi so popisani z imeni žrtev napadov, v bližini pa je zrastla nova stolpnica, One World Trade Center oziroma t.i. Freedom Tower (slika zgoraj).

Seveda ne sme manjkati tudi obisk kitajske četrti, kjer prvo pomisliš, da si iz podzemne železnice prišel direktno v Hong Kong,...

 ...pa znamenite trgovine Macy's, ki pa je dejansko bolj znana po organizaciji t.i. Macy's Thanksgiving Parade (Parade na zahvalni dan), katere znamenitost so ogromni leteči baloni v obliki raznih animiranih junakov.

Newyorška znamenitost so tudi 'hotdogi', ki jih po mestu prodajajo ulični prodajalci. No, ker sva bila ravno med vikendom nisva uspela najti tistih najboljših na območju poslovnega spodnjega Manhattna, ampak tudi ta, v okolici 'Hell's Kitchen' je bil užiten. Četudi je bil narejen z neko ameriško verzijo kranjske klobase.

Naša pravnica je morala narediti še obvezen sebek izpred znamenitega newyorškega sodišča, ki se pojavlja skoraj v vsakem filmu, posnetem v tem mestu....

...in seveda moje malenkosti izpred stavbe NYPD! ;-)

Tukaj so še druge znamenitosti, kot je recimo letalonosilka Intrepid, kjer si poleg razstave raznih ameriških in kakšnega sovjetskega letala, lahko ogledaš tudi space shuttle Enterprise. Svojo pot je končal kot razstavni eksponat na tej, ravno tako upokojeni letalonosilki.

Če pa slučajno naletite na kakšno dobro razstavo, tako kot sva midva na razstavo originalnih rekvizitov s 

snemanja Vojne zvezd. Tole je pa bilo zame, kot oboževalca (originalne) serije teh filmov, milina!! In ne moreš verjeti, vstopnina je bila skoraj pol ceneje kot tisti vzpon na Empire State Building.

Seveda pa, kot 'bivši' uslužbenec Združenih narodov (beri, misionar) ne morem mimo obiska palače ZN.

Ni bil ravno delovni dan...

... kar pa ni bila ovira za kavo s prijateljem Goranom, iz srbske policije. :-)

 Seveda pa v NYC najdemo še kakšne druge znamenitosti. Še posebej, če so povezane s kraji iz naše bivše skupne domovine...

 ...ali pa s tvojo službo. Ja, tudi mi bi lahko imeli kakšnega priusa.

V glavnem dva dneva v tem velemestu sta nama minila kot bi trenil, pri tem pa si nisva ogledala niti polovice krajev in stvari, ki sva jih načrtovala pred najinim odhodom tja. Enostavno, zmanjkalo je časa.

Tako je tudi počasi prišel najin zadnji večer v NYC.

Amerika, zemlja mog sna*

*prirejeno po pesmi Buldožerjev

Po opravljenih mejnih formalnostih (saj, če bi tisti policist iz 'domovinske varnosti' malo bolj gledal na računalnik in manj na svoj pametni telefon, mi morda ne bi bilo potrebno dvakrat dati prstnih odtisov in se dvakrat 'smehljati' v kamero računalnika!!), sva pobrala najino prtljago in najina ameriška avantura se je lahko začela! Jupi!!!

Z metrojem sva se z letališča odpeljala do simpatičnega in relativno poceni hotela iz skupine Days Inn v Queensu, ki je blizu postaje podzemne železnice. No, to je bilo teoretično blizu, ker 'koje sam ja sreće" je ravno tiste dni bila postaja podzemne železnice, ki je ob hotelu bila zaradi gradbenih del zaprta. Zapora se je začela ravno na dan najinega prihoda. Oh, kako lepo in pozorno! :-/

 Postelja je bila po ameriško mehka (ne vem, čemu ta njihova obsedenost z mehkimi 'jogiji') in z ogromnimi vzglavniki.

V kopalnici pa tipična ameriška WC školjka, ki je do polovice napolnjena z vodo (in potem po opravljeni potrebi gledaš, kako se proizvod tvoje prebave odvrtinči nekam v odtočno cev), ter tisti čudni sistem ali enoročna armatura v tuš kabini. Kadarkoli sem bil v ZDA, vedno sem imel prve dneve ugankarski kotiček kako pravilno obrniti tisto ročko, da bom imel toplo vodo in se pri tem ne bom poparil. Ampak, tako kot vse drugo v ZDA, je tudi to 'simple' (enostavno)! Nekajkrat ti ne uspe, potem pa... Ja, potem se pa stuširaš tako kot se zagre. :-)

Tako, kot pri drugih stvareh, so Američani praktični tudi pri nekaterih drugih stvareh. Naju je dejansko že prvi dan najbolj presenetilo, da v jedilnici hotela nimajo pravih, keramičnih krožnikov ampak njihove plastične nadomestke. Takšne, kot jih imamo mi za na piknik. Enako je lončki za kavo / sok ter jedilnim priborom. Tale hotelska Amerika je res en sam velik piknik. Tukaj moram še omeniti, da v mestu nisem nikjer opazil, da bi ločeno zbirali odpadke. Po kar nekaj študijah, so ZDA med državami z najslabšim sistemom reciklaže odpadkov.

In ko sem že pri hotelski kuhinji. Tudi hrana je bolj na enostanem nivoju. O kvaliteti pa tudi ne bi izgubljal besed.

Tukaj je primer tipične ameriške marmelade, ki jo ponujajo ob zajtrkih. No, v resnici je tole bolj žele kot marmelada. Očitno je lažje zmešati nekaj ostankov sadja ali soka z želatino oziroma v konkretnem primeru koruznim sirupom. Ravno ta koruzni sirup pa je eden od razlogov ameriških težav s prekomerno težo. In Američani obožujejo ta sirup. Vtaknejo ga skoraj v vsako hrano ali pijačo (od coca-cole do hot-doga).

Ko sem tako, veseleč se normalnega zajtrka, odprl embalažo z marmelado, sem noter našel nekakakšno rumeno - prozorno želatino, z vonjem (in okusom) po jabolkih. In to naj bi bila marmelada? :-O

Še dobro, da so imeli tiste mini muffine in ocvrta jajca. Sem vsaj nekaj "pametnega" zaužil, preden sva se odpravila na raziskovanje Manhattna.

Soseska, v kateri je hotel je relativno mirna, kasneje pa sva ugotovila, da je v neposredni bližini tudi eden od newyorških zaporov. Jap, kot sem rekel, mirna soseka! ;-)

Dolgčas nad Atlantikom ali kako sem vadil jogo na višini 11 km

Tile medcelinski leti so mi vedno bili prava muka. Nočejo in nočejo miniti. Če se nam zdi, da 8 ur v službi mine kot bi trenil (ajde, roko na srce, včasih šihta noče in noče biti konec!), se polet iz ene na drugo celino vleeeeeečeeeeee kot ponedeljek! Nikjer konca! Ko si pogledal skoraj vse filme, ki jih ima letalska družba naložene na računalniku letala (ti so ponavadi novejši in prave filmske uspešnice, ki jih včasih na letalu vrtijo še preden pridejo do našega Koloseja ali Cinemaplexxa) in pride trenutek, ko se začneš spogledovati s kakšno trapasto idejo, da bi se povezal preko WiFi povezave, ki je na letalu (cena, sitnica: 1h povezave za 9,99 USD), ugotoviš, da je še najbolje, da se malo naspiš. Konec koncev, daleč je Amerika!

Leteli smo preko Romunije (mimogrede, spodaj je Donava in veleslavna ex-YU elektrarna Đerdap),...

 ...vmes pojedli kakšno malenkost (umešana jajca, solata, toast sendvič s sirom, neka skutina strnjenka),...

...in preko oblačne srednje Evrope nadaljevali pot proti Atlantiku. 

Mi je pa všeč, da imajo Turki občutek za majhne detalje, kot je recimo tale šopek ob ogledali na stranišču. Tako, da razbije monotonijo letalskega potovanja. :-)

Vendar, vseeno. Kot sem že omenil, tile medcelinski leti dajejo občutek, da so neskončni. Skupaj s cca. 380 drugimi potniki, si stisnjen na tistem ozkem sedežu (če imaš pri nogah cca. 35 cm prostora, potem to ni nek luksuz, kaj ne?!) in se trudiš nekako zaspati. To je seveda čas to izvajanje vaj joge, na višini okoli 11 km nad morjem.

Še dobro, da ne skoparijo z blazinami. Konec koncev tudi preživeta (prespana) noč na letališču v Carigradu je naredila svoje.

Let preko Atlantika je bil miren....

...in kmalu (no ja, relativno gledano) smo bili nad ZDA! :-D