petek, 21. november 2008

Spet doma

No, in kot vsakega potovanja je tudi tega bilo hitro konec. Za nami so težave prilagajanja na 7 urno časovno razliko, čepenje v moških straniščih na dubajskem letališkem terminalu (zmeraj novo doživetje za moja ušesa, nos in kolena!), spanje v prekratkih posteljah (dokler seveda ne grem spet v kakšno Gotenico) in podobne nevšečnosti.

Tole je samo na kratko, da malce zaključim Hong Kong. Bom kasneje še malce dodal. In kakšno fotko tudi! ;-)

petek, 7. november 2008

Dubaj, Dubaj!!! (hm, mislim, da sem ta naslov že enkrat uporabil?!)

Evo, po dobrih 8 urah letenja smo pristali v Dubaju. Mislim, tole je tudi bilo epsko popotovanje. Najboljša stvar od vsega je bila ta, da smo prtljago oddali že v Hong Kongu na železniški postaji. Ampak, ko nam je začela prtljago "čekirat" nas je malce stisnilo v grlu, ko nas je vprašala: "Do you need visa for Munich?" (Ali potrebujete vizo za Munchen?) Jebemti našo super diplomacijo!!! Še dobro, da smo jo uspeli mi, še bolj pa računalnik, prepričati, da je SLO v EU in da NE POTREBUJEMO vizuma za vstop v Nemčijo, kaj šele za ogled Munchena. Samo, to je bilo še dobro. Potem, ko smo gledali kako odhaja naša prtljaga smo se začeli spraševati, ali jo bomo sploh še kdaj videli, ker smo jo oddali že na železniški postaji v mestu in ne tako, kot je v navadi, na letališču.

Ker je bil let nabito poln, smo seveda dobili sedeže po sistemu, "bilo kuda, sedi tamo"! Tako sta bila Lado in Anita v 24, jaz pa 27. vrsti. In koji sam ja baksuz, sem dobil za sopotnico neko smotano afriško mamo. Najprej je morala v predal pred sebojh stlačiti vse, kar je našla na sedežu (odejo, vzglavnik, slušalke) potem pa še neke svoje časopise in plastenko vode. Nato pa se je kot maček vrtela in urejala svoje sedišče tako, da je še mene stisnila ob steno letala. Mater je bila smotana. In ko se je tako pripravljala na polet, sem opazoval kaj se dogaja izven letala. Tam pa se je nekaj Kitajčkov ukvarjalo s prtljago enega od tovornih kontejnerjev, kateri se je odprl, tisti "kung-fuji" pa so jo veselo premetavali naokoli, ne vedoč kaj natanko bi z njo. Ali na letalo ali pa nazaj na terminal, je bilo očitno vprašanje.
Ne vem, kaj se je zgodilo v nadaljevanju, ker me je spet zmotila sopotnica z žvenketom 10 zlatih zapestnic, mahanjem s šalom in odpiranjem ter branjem časopisa. Pa ravno največje "cajtnge" si je morala vzeti za branje. Še naše Delo je proti Al Kajman Times videti kot kakšen brezplačnik formata A4, tako velik je ta angleško pisani arabski časnik. Nekako sem se zvil na sedežu in po obilnem obroku (sendvič) večino leta do Dubaja prespal. Itak nisem mogel gledati filmov sinhroniziranih v japonščino, italijanščino (kje so to našli na tem letu?) ali kitajščino. Da o arabski kinematografiji ne govorim. Smo pa odleteli pravočasno in brez zamude. To je pa bilo lepo!

V Dubaju pa sedaj posedamo že kakšnih 7 ur in okoli 13.30 ure po SLO času končno odrinemo proti našemu mrzlemu severu! In potem se spet vse vrne v normalne tirnice. Brez nekih afriških sopotnic!


četrtek, 6. november 2008

Hongkonške letališke harmonike...

Sedimo na letališču in čakamo na odhod našega letala proti Dubaju. Klasična scena. Obrazi raznih barv in ras, različni jeziki, ista hitenja proti WC-ju k zadnjim opravkom pred letom v zraku pa.... V zraku pa glas harmonike. Neverjetni so tile Kitajčki. Od vseh mogočih in nemogočih nacionalnih instrumentov najdejo oni harmoniko. In skozi eno in isto melodijo. Še dobro, da bomo čez dobro uro nekje v zraku in nam ne bo potrebno poslušati te ponavljajoče se otožne glasbe harmonike, ker se nam bo drugače že v možgane zapisala in jo bomo še v spanju požvižgavali.

Drugače pa se javimo, če bo kaj pametenega, iz naše naslednje postaje, Dubaja. Ups, nas že kličejo!!!

sreda, 5. november 2008

Pande, tjulnčki in seveda Krasniqi

Jupi, danes smo videli pande!! In to žive. No, in če sem odkrit, sem na fotkah, katere je naredil Lado ugotovil, da se zadnje dni tudi sam spreminjam v eno samo pando. Vsaj kar se trebuha in podbradka tiče. Jebela cesta, potrebno bo začeti bolj migat. :-(

Dobro, pustimo zdaj mene. Smo pač šli v tisti Ocean Park, katerega smo zamudili včeraj in večino dneva preživeli ob pandah, ribah, morskih levih ter meduzah. Delfini so imeli pavzo!


V glavnem, še en dan je mimo. Jutri še prevedrimo zadnji dan v HK potem pa počasi na pot proti Dubaju oz. Ljubljani.

torek, 4. november 2008

In tako je še en dan v HK je za nami

Na, že več kot pol tedna smo tukaj pa se še nismo navadili na tukajšnji čas. Evo, za danes smo imeli plan, da gremo do Ocean Parka, na južni strani otoka Hong Kong, pa nam to nekako ni uspelo. Lado je šel sicer ob 07.30 uri po tuk. času (00.30 po našem) laufat, midva z Anito pa sva bila le v mislih ali sanjah pokonci. Ko se je okoli 09.00 ure vrnil sva midva še vedno spala. Groza!! In potem naj kam pridemo?! Ah, bomo pa jutri ponovili vajo. Danes smo tako "dirjali" čez vodo in ko nam je okoli 13.00 ure končno le uspelo prispeti do avtobusne postaje ob pristanišču za trajekte smo ugotovili, da gre zadnji avtobus za Ocean park ob 10.55 uri. Hm, malce zamude. Šel sem do odpravnika avtobusov, kateri pa mi je kar malce nejevoljno odgovoril "Today no more bus to Ocean Park!" in pokazal na en list, kjer je v polomljeni angleščini in, hm bog ve kakšni, na roko pisani kitajčini pisalo do kdaj gre avtobus in kje vozijo naslednji. Po kakšne pol ure tavanja in neuspešnega iskanja avtobusne postaje po vročem tropskem in hladnem klimatiziranem zraku, smo obupali in sedli v park pred banko HSBC, kjer smo si malce oddahnili ter se odločili, da bomo danes raje preživeli bolj na lahek in umirjen način.

Mimogrede, jaz ne bi bil jaz, če ne bi namočil svoj jezik v kakšno lokalno pijačo. Evo, jaz se nisem mogel upreti plastenki zelenega čaja z medom. Mmmm, kako je dobro! Mislim, da spodnji sliki povesta vse o "prekrasnem" okusu te kitajske pijače.

Nato smo spet prehodili pol Kowloona, večer pa presedeli na promenadi ob morju, s pogledom na stolpnice Hong Konga, kjer so ob 20.00 uri imeli sinfonijo svetlobe (vsak dan ob isti uri, igra z reflektorji in laserji ob glasbeni spremljavi), se malo zafrkavali ter enostavno uživali ob dopustu. Pa saj mora biti tudi kakšen tak dan na dopustu, a ne?

ponedeljek, 3. november 2008

Nekaj fotk današnjega dneva...

Vsak dan nimam teme, imam pa kakšno fotko. Vsaj danes je tako. Bo pa jutri mogoče kakšna anekdota več. ;-)



Ni ravno palačinka z nutelo, je pa zasilen nadomestek.



Preden sva ugotovila, da te "slaščice" niso sladke, kot Anitina palačinka temveč slane z obilico čilija!!!

LP iz toplega Hong Konga!

"Anita, kje smo to zdaj?"


P.: "Dr. Krasniqi, kakšno je vaše mnenje o trenutnem stanju našega popotovanja po Hong Kongu?"
dr.K.: "Pa situacija je veoma složena!"

nedelja, 2. november 2008

Kung fu in vibratorji na tržnici?!

Kung fu je del Hong Konga. Kdo pa ne pozna Bruce Leeja, Jackie Chena, Jet Leeja (no, tega recimo ne pozna Anita) in še kakšnega od zvezd hongkongške filmske produkcije? In ker ima HK pač tak sloves ima tudi svoj Kung Fu Corner (kung fu kotiček) v parku v Kowloonu, je se vsako nedeljo popoldan zberejo razni navdušeni borci in še bolj navdušeni gledalci. In ker smo tudi mi bolj navdušeni gledalci kot kung fu borci, smo se tudi mi po zajtrku ob 14.oo uri (jebat ga spet smo zaspali!) odpravili v park, kjer smo si ogledali to predstavo.

Že ob prihodu v park smo opazili zagrete upokojence, kateri so "pretepali" zrak s pahljačami v sinhroniziranem in upočasnjenem kung fu gibanju.

Čez nekaj časa pa se je začel pravi spektakel. V bistvu je vsak od nastopajočih (nekaj upokojencev, dijakov, neka dva Nemca, Filipinca in še nekateri) pokazal krajšo točko, ki je vključevala takšno ali drugačno boliko kung fuja. Hja, če sem odkrit je bilo v redu in je celo navdušilo Ladota do te mere, da je kasneje celo sam poziral ob kipu Bruca Leeja. Obramba pred napadom levo. Ja, s pokojnim Brucem bi bila dober team.

Kmalu smo se tega nagledali in smo se odpravili naprej. Ladota so najprej spet "zbombardirali" ptiči. Le da ne galebi, kot v Istambulu, temveč golobi. Dva zadetka na polno!! He, he!

Smo pa si danes ogledali še tržico žada in t.i. "nočno tržnico". Hja, že spet ena tržnica, na kateri prodajajo od A do Ž, na tržnici žada pa v glavnem izdelke iz žada, kateri naj bi po nekem kitajskem verovanju bil prinašalec sreče. Samo niso mi pa bile jasne stojnice z erotičnimi pripomočki, katere so bile na v bližini te tržnice. Vibrator ali japonske kroglice za srečo? Zanimivo, da tile azijati nimajo nekakšnih zadržkov, kar se erotike tiče tako kot je to pri nas v EU ali bog ne daj v puritanskih ZDA.

Kakorkoli že, obe tržnice so zanimive, vendar je mogoče za nas okus preveč kiča ali pa smo se v teh nekaj dneh malce nagledali teh t.i. spominkov.

Vseeno pa smo si privoščili večerjo oz. obrok na "ulici", saj sta se Anita in Lado omehčala in se mi pridružila pri obedu v eni od obcestnih restavracij, kjer ti postrežejo z najrazličnejšo kitajsko hrano. Tako, kot sem že opisal v enem od prejšnjih člankov. In še vedno smo OK. ;-) Malce je bilo samo problemov, da v tej restavraciji nimajo vilic in žlic kar je pomenilo manjšo težavo za nekatere. Ampak, tudi to sta premagala. :-D

sobota, 1. november 2008

Račka na kitajski način?

Ja, saj vem, da nam marsikdo zavida vsakodnevno kitajsko hrano, katero si v Ljubljani bolj redko privoščimo. No, tudi mi si jo tukaj v Hong Kongu bolj redko privoščimo. In po tem, kar sem predstavil danes Aniti in Ladotu, jo bomo še bolj redko. Mislim, da bomo postali celo vegetarijanci. Vsaj onadva bosta za nekaj časa vegetarijanca.

Šli smo namreč na eno od tržnic v Kowloonu kjer ponujajo vse mogoče. Od najrazličnejše avdio in video tehnike (nove, rabljene, zelo rabljene, antične vrednosti) do najnovejše tehnike varčnih žarnic in oblačil. In ker je pač navada, da ljudje ob nakupih radi postanejo lačni je v okolici te tržnice tudi polno raznih obedovalnic s kitajsko hitro prehrano. Tudi z račkami, ki jih naša Medička z Jeranove tako obožuje. No, upam, da ji tile posnetki ne bodo vzeli teka in bomo še kdaj šli na kitajsko kosilo.

Kitajci so pač nacija, katera ima za pregovor, da je užitno vse kar ima noge in ni miza. Torej tukaj se dobi za jest vse kar leze in gre po zemeljski obli, najboljše pa je to, da se dobesedno porabijo vsi deli živalskega telesa. Tako se poleg kurjih perutničk v istem loncu kuhajo goveji vampi, v sosednjem loncu svinjski parkeljčki, pred vsem pa ležijo na palčki nabodene nekako gratinirane, opečene ali kuhane hobotnice, sipe, raki in podobna morska bitja. Tudi morska kumara se najde vmes. In potem si zamislite še vonjave, ki spremljajo vso to kuharijo. Mmmm, okusno! Dobro, tisti vampi so res malce pokvarili vse vonjave, pa tudi pogled na vse tiste plastificirane piščance in race ter kose svinjskih reber oz. slanine, ki visijo v izložbah kar malce pokvari vso veselje do prehranjevanja. In seveda, se tudi vsi ostali ostanki oz. deli perutnine najdejo na jedilniku v takšni ali drugačni obliki. Mogoče račja glavica ali kurji krempeljček za grizljanje pred TV?



Se mi zdi, da se bosta sedaj izogibala tudi kakšnega McDonaldsa ali Burger Kinga. Hja, pa bomo vegetarijanci za nekaj časa.


Pa dober tek, doma v Sloveniji! ;-)

P.S.: Mislim, kateri "biser" me je klical danes ponoči ob 04.40 uri (21.40 po slovenskem času)? Hvala, da me spomnil izključiti telefon!