nedelja, 27. marec 2011

Pot domov (ČG-HR-BiH-HR-SLO)

Ko sva se tako počasi, po avstroogrskih serpentinah spuščala proti zalivu Boke Kotorske, sva opazila, da tudi vreme ni nekako na najini strani. Vmes se je še nekajkrat vlilo. Pravo nasprotje sončnega dneva, ki sva ga imela v Albaniji. In kaj naj še počneva še v Črni gori? Kot sem že rekel, vreme ni na najini strani, morje je hladno, burek (v Baru sva enega pojedla) tudi ni bog ve kako dober,... In sva se odločila, da greva domov. Kaj pa je to še nekaj ur vožnje od Črne gore do doma.


Na zadnji Lukoilovi črpalki (mater, ti Rusi so povsod na spodnjem delu Balkana) in popiti kavi, sva odbrzela proti Dubrovniku, ga na brzino pofotkala s parkirnega prostora nad mestom, ter se v dežju odvlekla dalje po Jadranski magistrali, ki je tako, izven turistične sezone, kar prijetna za vozit. 


Vmes sva prevozila še tistih nekaj kilometrov po Bosni in Hercegovini. Meje skoraj ne opaziš. Vsaj midva nisva opazila kakšnega organa oblasti bosansko hercegovske federacije, ki bi nadzirala prehod preko meje. Samo hrvaška policistka, ki je na hitro s pogledom ošvrknila najini osebni izkaznici in že sva bila v BiH. 


Edini znak državnosti je bila zastava BiH, na mejnem prehodu in kasneje nekaj več vozil z bosanskimi registrskimi tablicami. Še v Neumu (BiH) sva pred gostilno videla hrvaško policijsko službeno škodo, bosansko obarvanih policijskih vozil pa nikjer. 

Do doline Neretve sva potem pripeljal brez posebnosti, potem pa, ko bi pri Pločah že morala zapeljati na avtocesto proti Zagrebu, sva ugotovila,d a je tam AC samo za vzorec. po nekaj kilometrih je zmanjka in se pot nadaljuje po nekih hercegovskih cestah v okolici Imotskega in Medjugorja. Mislim, super je to. Tam sva izgubila celo uro, ko sva se cijazila za avtobusi in "nedeljskimi" vozniki do končnega začetka avtoceste. 

Na avtocesti pa sva takoj zapeljala na verjetno Petrolovo najbolj južno črpalko, kjer sva si takoj privoščila en Barcaffe (domače, kaj ne). 


Za tem je volan vzel pod komando Lado in odbrzela sva proti SLO. Ampak, vseeno se vleče ta pot mimo Splita, Zadra, skozi tunel Sv. Rok ter mimo Karlovca in Zagreba do Bregane. nikjer konca!


Ko sva končno stopila na slovensko grudo (pravilno rečeno, asfalt) sva si na Petrolovi črpalki pri Čatežu privoščila še eno kavo in nato v slabi uri pribrzela do doma!

T H E  E N D

(za to potovanje, se razume) ;-)

p.s. zahvala delno opremo tega potopisa s fotografijami gre tudi Foto Studiu Potrč L.

sobota, 26. marec 2011

Oj Lovčen junački

Lovčen. Kdo od nas se o Lovčenu in grobnici črnogorskega kralja in pesnika Petra Petrovića Njegoša ni učil v osnovni šoli. Aja, dandanes marsikdo, kaj ne. Ah, star sem že in pozabljam, da vsi bralci niso "otroci socializma", kot sem jaz.. Kot sem že v prejšnjem prispevku napisal, naju je pot iz Cetinja vodila na Lovčen. Tale Črna gora je tako majhna država, da je vse stisnjeno na nekaj kv. kilometrih. Tako v Cetinju kar na neko uličico zapelješ in si že na pol poti proti Lovčenu. Sicer so sami ovinki, cesta pa je ozka in vodi skozi zanimiv bukov gozd. Kot da si pri nas na Pohorju na poti proti Trem kraljem (domače slovenskobistriško smučišče!). Najboljše je, kot nekje na sredi poti narediš skoraj 180° ovinek v desno in se takoj za ovinkom skoraj zaletiš v zapornico, ki je spuščena čez cesto. In potem ti iz bližnje utice pride zdolgočasen prodajalec kart oz. vstopnic v nacionalni park, ki ti takoj proda dve karti po ceni 2 EUR po osebi. 


In že sva oddirkala naprej proti vrhu.  


Dejansko se parkira malce pod vrhom, kjer so v davnih časih (beri: socializem) zgradili tudi restavracijo in obračališče. Ko sem bil jaz na Lovčenu, nekje leta 1998, je ta restavracija celo delovala, danes pa je zapuščena. V kočici, ki je nekje pri vhodu v tunel stopnišča, ki vodi proti vrhu, sta bila še dva t.i. "vodiča". No, v bistvu je v tistem jesenskem mrazu do naju pristopil le en premražen Črnogorc, nama dal boršuro o Lovčenu, natisnjeno nekje 1989. Dejal nama je še, da je "zgoraj" odklenjeno in da si lahko ogledava kar želiva, na poti nazaj pa se naj oglasiva v kočici, vrneva brošurico ter plačava 3 EUR za vstopnino na vrh. In je šel nazaj v toplo kočico, kjer ga je čakal kolega. Hm, kot scena iz Gore Brokeback, samo ovce so jima še manjkale.


Po krajšem vzponu skozi razpadajoči tunel (dobro, a bi ti črnogorci mogoče vložili kakšen euro v svoj turizem?!) sva končno prišla na vrh. Kjer pa naju je namesto razgleda nad celotno ČG pričakala nizka oblačnost / megla in veter. Krasno. Lado je bil navdušen, jaz pa... Hja, saj tudi to je del popotniškega avanturizma, kaj ne. 

Slovenski turisti na Lovčenu!

In nikjer nobenega turista. Čudno, kaj ne?! Na vrhu sva bila dobre pol do tričetrt ure, si ogledala vse kar je možno, vključno s prepadi ob robu poti do mavzoleja in razgledne točke za njim. Res zanimivo. Na poti navzodol, sva onima dvema kavbojema vrnila brošuro, plačala 3 EUR/oseba in odbrzela naprej proti Boki Kotorski. 


Cesta pa je bila še bolj "ubitačna" kot prej. Več ovinkov in manj asfalta. Aja, pa če bi kakšen kažipot več na cesto dali tudi ne bi škodilo. Tako pa sem po drugi cesti pripeljal z Lovčena in zavil nazaj proti Cetinju, kar sem opazil šele pri znaku Cetinje, 15 km. Ups, napačna smer!!! :-/ 

Nekako sem namotal Bernija na tisti ozki cesti, preklel smotane Črnogorce, ker nimajo dobro označenih vaških poti. No, kasneje sem še sebe, ker sem gledal, v katero gostilno so nas 1998 leta lokalni turistični vodiči peljali na ekološki pršut, pri tem pa sem spregledal manjšo, rjasto tablo, ki je kazala smer proti Kotorju. 

Ekološka država Črna gora. Da, da, da!

Podgorica, Cetinje.... prestolnice in velemesta?

Nočna Podgorica. Prazna kot je recimo prazna nočna Ribnica. In to je neka evropska prestolnica? Ah, ja, "još uvek smo na Balkanu." Z Ladotom sva blizu 23.00 ure "prijadrala" v Podgorico in v iskanju ugodnega hotela, primernega najinim denarnicam in ne denarnicam tipa Mile Djukanović & Co., sva to, t.i. prestolnico, prekršižarila v nekaj minutah. Na koncu sva pristala v naselju Aerodrom (verjetno je to območje starega letališča), kjer je ob ulici stal en novejši hotelček, po imenu Kostas. 


Deloval je malce "mafijsko", dejansko pa je očiten lastnik bil kakšen odsluženi nogometaš. Ali mafijaš? Kaj pa vem? Najprej je bila cena 39 EUR na osebo, ko pa sva se obrnila in odšla iz recepcije nazaj do avta, pa je za nama pritekla receptorka. Dejala je, da je "gazda" slišal, da sva Slovenca in da nama da popust na 30 EUR. Ajde, ne bova se več zafrkavala z iskanjem in sva vzela tisto sobo. Pa saj ni bila nisti tako slaba. V bistvu je bila kar manjša garsonierica s kuhinjo, samo topla voda je nekaj časa rabila da priteče iz pipe v kopalnici. Moje tuširanje je bilo kot da bi bil ponovno na Kosovu. Hitro močenje s hladno vodo, zapri, miljenje, speri milo s sebe, gotovo! Madonca, kaj vse te kadetnica nauči. ;-) No, kasneje sva ugotovila, da je v bistvu bojler rabil več časa, da se segreje vodo, ker pač niso pričakovali tako pomembnih gostov, kot sva midva.

Panorama Podgorice

Naslednji dan, sva navsezgodaj odrinila iz Podgorice (itak, ne vem kaj je tam za videti) proti Cetinju. Bivši, dejanski prestolnici Črne gore. 


Tam sva si na brzino ogledala staro mestno jedro, kjer so še vedno stavbe veleposlaništev Avstroogrske, Rusije, Francije in še katere države, ter palača vladarske dinastije Njegošev, ki so do konca I. svetovne vojne in ustanovitve Kraljevine SHS vladali Črni gori (potem pa so jih srbski Karadjodjevići enostavno ukinili, ČG pa pripojili h Kr. SHS). 



No, ugotovila sva tudi, da se v Črni gori, dejansko ničesar ne premakne do 09.00 ure dopoldan. Midva sva bila tam med delovnikom, pa so bile ulice prazne, ljudi pa nikjer. Razen v pekarni, kjer pa delajo peki "druge nacionalnosti" in pečejo odličen burek! :-)


Bivša palača v Cetinju

V glavnem, ogledala sva si dve prestolnici in ugotovila, da nekih svetovnih znamenitosti, zato sva šla naprej proti Lovčenu.

Od Elbasana do Tirane in naprej

Po pripetijah na MK-ALB in obveznem fotografiranju bunkerjev takoj za mejo, sem pognal Bernija v osrčje Albanije. Pot je vodila mimo opuščenih "ponosov" albanske socialistične industrije, množice avtopralnic, čudno naloženih Mercedesov, oslovskih vpreg in še česa. Po slabi uri vožnje sva prišla do Elbasana, prvega večjega mesta. 



Hm, kot naše Jesenice, "rahlo" povečane za 3 x. Vsaj kar se ostankov železarske ali ne vem kakšne industrije tiče. Na koncu Elbasana je bilo manjše krožišče, od koder je en kažipot kazal v smeri Tirane. "O, super! Tole bo pa hitro!", sem si mislil. Na zemljevidu (predhodno kupljenim v Makedoniji) je bilo tudi videti, da je cesta kratka in relativno ravna. Ja, ravna! Sploh pa to. Najprej je sledil vzpon nato pa so bile serpentine postavljene tako na gosto, da tista rumena črta na karti res ni imela druge možnosti, kot da je narisana relativno ravno! In nikjer konca!! Pa še na ovce, osle in avtobuse sem moral paziti. 'Šopanje' adrenalina na polno!



Ena ura vijuganja po "gorski cesti" od Elbasana do Tirane je minila skoraj kot bi mignil. 


Komaj sva se spustila s hriba, kar naenkrat sva padla v Tirano. Zanimivo. Še malo prej kot da si nekje na Vršiču, potem pa semafor v Tirani, okoli tebe pa Mercedesi raznih letnikov in izvedb. No, od mojega zadnjega obiska Albanije, pred petimi leti, so do zdaj naredili za skoraj svetlobna leta preskoka v prihodnost. Sem bil kar prijetno presenečen.


Med hitrim ogledom Tirane in popite kave, sva ugotovila, da je Tirana v nekem čudnem tranzicijskem obdobju buldožerjev (glavni trg pred opero je bil totalno razkopan!) in selitvi trgovin v predmestja. Bolje rečeno, ob avtocesto Tirana - Drač. Celo poslovalnico našega Mercatorja sva našla. Jupi! 


Le časa za nakup špecerije ni bilo. Sva se odločila, da bova še isti dan odbrzela v Črno goro in tam poiskala prenočišče. Sicer pa tudi sama vožnja po Albaniji ni bila ne vem kaj posebnega. Same trgovine z različnim blagom in gostilne, ceste pa relativno v redu. Razen tistih zadnjih 20 km med Skadrom in albansko - črnogorsko mejo. Tam pa sem že mislil, da bom zaradi vseh lukenj in ne vem še česa na cesti, pustil podvozje Bernija. Dobesedno sem skakal (ali padal) iz luknje v luknjom, nasproti pa so sopihali polno natovorjeni albanski, črnogorski in srbski vlačilci. Aja, pa še tema je bila!


E moj Berni, kam sem jaz tebe peljal na krstno vožnjo?! :-/

sreda, 26. januar 2011

Welcome to Albania!

Po popiti kavi in "komisijskem" uničenju burekov (mljask!!!), sva se z Ladotom odločila, da zapustiva sonči Ohrid in se zapeljeva preko bivše "železne zavese" v deželo orlov. Albanijo! Vso najino otroštvo in mladost sva poslušala raznorazne šale na račun Albancev in albanske industrije (da o vojski in njenih "potencialih" ne govorim) in zdaj je končno prišel čas, da si to čudo narave ali družbe ogledava od blizu. Še prej pa sva za sigurno natočila gorivo na zadnji makedonski črpalki. 7 litrov dizla = 7 EUR! Bog ve, kaj imajo na albanskih črpalkah?!



No, že sama pot iz Ohrida, preko Struge do albanske meje se je fajn začela. Komaj sem speljal s črpalke in pritisnil na plin v klanec proti meji, že sem moral zavirati. Ovce so prečkale glavno cesto do Albanije. E, to ti je pravi Balkan.



Čez nekaj minut pa sva vseeno prilezla do MMP Kjafasan. Ter spet obstala! Kot na Šentilju v času bivše Juge! Albanci rinejo v Makedonijo in ob vračanju jih makedonski cariniki in policisti lepo počasi in v miru preglejujejo po evidencah svojih (s sredstvi EU nabavljenih) računalnikov. In ko si z avtom končno prilezel do kioska mejnega policista in mu skozi okno želiš podati svoj potni list, se ti od nekod vzame pešec, ki se vrine med tebe oziroma tvoj avto in malo ljubeznivo pokramlja s policistom, mu da skromno darilce (pločevinka pijače) ter potni list.... In spet si na čakanju! Super!



Ko se prebiješ skozi birokratske pasti makedonskih mejnih organov se že psihično pripraviš na ponovljeno dramo na albanskem mejnem prehodu. Ponovno daš potni list, prometno dovoljenje in zeleno karto (pač, takšne so želje mejnega organa), čakaš, da minejo preverjanja v evidencah (ponovno s sredstvi EU nabavljenih) računalnikov albanske policije... In greš! Halo?! V manj kot 5 min je končan postopek na albanski strani, za isto pa sva na makedonski rabila skoraj 20 min, če ne štejem še raznih vmesnih "padalcev"!


Dobro, prišla sva v s soncem obsijano Albanijo, deželo bunkerjev, starih Mercedesov in slabih cest. No, te so se kasneje v 95% izkazale za dobre, samo promet je bolj obupen!