nedelja, 27. marec 2011

Pot domov (ČG-HR-BiH-HR-SLO)

Ko sva se tako počasi, po avstroogrskih serpentinah spuščala proti zalivu Boke Kotorske, sva opazila, da tudi vreme ni nekako na najini strani. Vmes se je še nekajkrat vlilo. Pravo nasprotje sončnega dneva, ki sva ga imela v Albaniji. In kaj naj še počneva še v Črni gori? Kot sem že rekel, vreme ni na najini strani, morje je hladno, burek (v Baru sva enega pojedla) tudi ni bog ve kako dober,... In sva se odločila, da greva domov. Kaj pa je to še nekaj ur vožnje od Črne gore do doma.


Na zadnji Lukoilovi črpalki (mater, ti Rusi so povsod na spodnjem delu Balkana) in popiti kavi, sva odbrzela proti Dubrovniku, ga na brzino pofotkala s parkirnega prostora nad mestom, ter se v dežju odvlekla dalje po Jadranski magistrali, ki je tako, izven turistične sezone, kar prijetna za vozit. 


Vmes sva prevozila še tistih nekaj kilometrov po Bosni in Hercegovini. Meje skoraj ne opaziš. Vsaj midva nisva opazila kakšnega organa oblasti bosansko hercegovske federacije, ki bi nadzirala prehod preko meje. Samo hrvaška policistka, ki je na hitro s pogledom ošvrknila najini osebni izkaznici in že sva bila v BiH. 


Edini znak državnosti je bila zastava BiH, na mejnem prehodu in kasneje nekaj več vozil z bosanskimi registrskimi tablicami. Še v Neumu (BiH) sva pred gostilno videla hrvaško policijsko službeno škodo, bosansko obarvanih policijskih vozil pa nikjer. 

Do doline Neretve sva potem pripeljal brez posebnosti, potem pa, ko bi pri Pločah že morala zapeljati na avtocesto proti Zagrebu, sva ugotovila,d a je tam AC samo za vzorec. po nekaj kilometrih je zmanjka in se pot nadaljuje po nekih hercegovskih cestah v okolici Imotskega in Medjugorja. Mislim, super je to. Tam sva izgubila celo uro, ko sva se cijazila za avtobusi in "nedeljskimi" vozniki do končnega začetka avtoceste. 

Na avtocesti pa sva takoj zapeljala na verjetno Petrolovo najbolj južno črpalko, kjer sva si takoj privoščila en Barcaffe (domače, kaj ne). 


Za tem je volan vzel pod komando Lado in odbrzela sva proti SLO. Ampak, vseeno se vleče ta pot mimo Splita, Zadra, skozi tunel Sv. Rok ter mimo Karlovca in Zagreba do Bregane. nikjer konca!


Ko sva končno stopila na slovensko grudo (pravilno rečeno, asfalt) sva si na Petrolovi črpalki pri Čatežu privoščila še eno kavo in nato v slabi uri pribrzela do doma!

T H E  E N D

(za to potovanje, se razume) ;-)

p.s. zahvala delno opremo tega potopisa s fotografijami gre tudi Foto Studiu Potrč L.

Ni komentarjev:

Objavite komentar