nedelja, 24. junij 2018

Konec Istanbula

Dnevi v Istanbulu so hitro minili. Pojedli smo (sva) nekaj burekov, spili kakšen ajran ali dva, pojedli kar nekaj "junk fooda" (ker pač v kaj drugega naše otroke trenutno ne moreš prepričati), se navozili z podzemno, tramvaji in taksiji... In prišel je konec popotovanja ter vrnitev domov. 

Naša kratka rekapitulacija. Za naše prvo večje družinsko popotovanje, je bil Istanbul super. Z Anito sva bila prijetno presenečena nad pozitivnim odzivom najinih 'šjorc'. Razen hrane, jima nič ni delalo prevelikih težav. Morda pa smo mi starši tisti, ki si preveč kompliciramo življenje z nepotrebnimi skrbmi v zvezi otrok. Kdo bi vedel?! ;-)

Sledi še nekaj foto utrinkov.


Bi dobil kavo v keramični skodelici in ne v papirnatem lončku, če bi se uspel zmeniti v turščini. Očitno moja in njihova angleščina ni bila kompaktibilna. 


Tako, kot sva midva fotografirala njih...


 ...sta oni dve naju!


Tudi družinski skupinski portreti ne smejo manjkati na potovanjih.


Vkrcavanje in let proti domu.


Za Beograd... aja, tisto je druga zgodba. No, tole spodaj je vseeno Beograd. ;-) 


Do naslednjič!

Istanbulske tržnice...stare, seveda!

No, kot vsi turisti sveta, se tudi mi nismo mogli izogniti Velikega bazarja. Nekoč največje tržnice v Istanbulu (in širše), danes pa... Eh, danes pa kljub svoji lepoti in zanimivosti služi bolj za zadovoljenje turističnih apetitov po bližnjevzhodni eksotiki. Takšno je vsaj moje, skromno mnenje. Ampak, konec koncev, kdo sem jaz?! ;-)


Bazar ima več vhodov. Tale je iz smeri Beyazita.

Po mnenju nekaterih, je bil Veliki bazar prvi 'šoping center' na svetu.  Tudi dan danes je poln kupcev iz vsega sveta in lokalnih trgovcev, tako kot je bil spred dobrimi petsto leti, ko so ga Otomani pričeli graditi. Malo po malo so ga dograjevali do današnje velikosti.





Kakorkoli vzameš, otroci tudi če nimajo zanimanja za zgodovino, ga pa imajo za razno pisano bižuterijo. Še posebej za dekleta. In te je na Velikem bazarju v izobilju.


Seveda pa tudi tukaj ni šlo brez običajnega turističnega fotkanja.



Če se spustiš po Velikem bazarju navzdol, proti Zlatemu rogu prideš do meni bolj ljubega Bazarja začimb ali Egipčanskega bazarja. Kadarkoli sem bil tam, sem ga moral obiskati. Vedno znova kaj najdem zase ali za kuhinjo prijateljev.

No, tokrat je tudi naša Lara našla kaj zase. Trgovec, ki je bil zaposlen z drugimi strankami, še opazil ni, kako mu je naša 'šjorca' izmaknila nekaj pisanega lokuma. Tudi midva z Anito nisva, dokler nama sama ni vsa navdušena povedala, da je oranžen boljši kot zelen. :-D


Lara, tik pred "degustacijo" lokuma!


Tržnica je raj za ljubitelje oreščkov,... 



...baklave,...

...in začimb!

Hagija Sofija

In ker turizem smo ljudje, tudi v Turčiji, smo izkoristili pozno popoldanski predah, ko se trume turistov z avtobusi odpravijo nazaj proti svojim hotelom in si šli ogledati Hagijo Sofijo. Nekoč največjo krščansko cerkev (pravoslavno), nato džamijo in sedaj muzej. 


Kot sem že omenil, naše 'šjorce' se za zgodovino ne zanimajo kaj preveč. Je pa več kot očitno, da ju zanima fotografija. Še posebej, če jima oči odstopi enega svojih "starih" fotoaparatov in si lahko dasta duška. (a ni čudovita ta digitalna doba?!) 




Sva pa z Anito opazila, da so Turki v zadnjih 9-ih letih, od kar naju ni bilo tam, gradbeni oder pod glavno kupolo zgolj prestavili. In še več je zaprtih površin, kjer ogled ni več mogoč. Občutek sva imela, da je Hagija Sofija, navkljub "izvajanju" večnih restavratorskih del vedno bolj propadajoča. :-(

 

Vsaj pogled iz Hagije Sofije na modro mošejo je ostal ist. Kljub temu, da je tudi ta biser osmanske arhitekture močno ograjen z gradbenimi odri.

  

Istanbulski akvarij


Naše 'šjorce' so dobesedno zaljubljene v akvarije. Samo doma ga nimamo (ni prostora). Če je le priložnost, si gremo vsake toliko časa kakšnega ogledati. In, kot sem že omenil na začetku tega potopisa, je bil cilj tokratnega potovanja, ogled akvarija v Istanbulu. Za začetek moram povedati, da sta v Istanbulu dva akvarija. Ta, originalni, katerega smo si šli ogledati mi, in seveda akvarij iz globalne verige SeaLife. Tisti, ki ste bili v Londonu ali Münchnu, jih verjetno poznate. SeaLife-ovi so v redu, ampak istanbulski (domači) akvarij ima tudi dober sloves. Pa še domač je. Torej... :-)

Naš načrt je bil enostaven. Zjutraj ujamemo avtobus št. 73B do Florye (mestni predel, kjer je akvarij) in smo zmagali. Ampak, tako kot je na potovanjih navada, so bili to samo načrti. V realnosti avtobusa ni in ni hotelo biti. Kasneje sva z Anito izvedela, da vozi samo enkrat na uro in očitno smo ga zgrešili.


Po kakšnih 15 min čakanja smo se odločili za taksi. Kar, konec koncev, glede na trenutno menjalno razmerje med eurom in  turško liro, ni bila slaba odločitev. Za cca. 10 min vožnje smo plačali okoli 6 EUR, pri tem pa nam je bila prihranjena cca. enourna vožnja z avtobusom.


Istanbulski akvarij pa nas je dobesedno presenetil. V pozitivnem smislu. Urejen, čist, pregleden, prevsem pa brez gneče. Tudi razstavljene ribe so bile za naše punce nekaj posebnega.


Od jesetrov....
 

... do čisto pravih (in velikih) morskih psov.



Seveda je akvarij poln tudi drugega morskega življa.






Po kakšnih dveh urah ogledovanja rib, rakov, pa še več rib in rakov, sta bili naši mlajši popotnici že pošteno utrujeni. Od tod tudi ta njun "vesel" pogled v svet!


Zato sta tudi izkoristili možnost "počitka" v delu, ki prikazuje kakšno je bilo včasih življenje na ladjah in sta poležali v visečih posteljah.


Kot vsi kvalitetni akvariji sveta, ima tudi istanbulski akvarij predstavnike lokalnih živalskih vrst. Kot so recimo domači potapljači (Homo Aquaticus Turkikus).


Proti koncu akvarija imajo še ohlajeni predel s pingvini, ki so za moje pojme delovali relativno v redu (pred leti sem v živalskem vrtu v Münchnu videl dobesedno depresivne predstavnike njihove vrste).

In ker se ti pingvini, na lovu za svojo hrano tudi potapljajo, je otrokom z majhnim tunelom omogočen ogled njihovih aktivnosti pod vodo. Starejši se moramo zadovoljiti z ogledom od zunaj.

Sledil je še ogled tropskih voda in dobre imitacije džungle...



...kjer se najdejo tudi čisto spodobne kače. Mislim, da imajo tudi anakondo, samo sem jo pozabil fotografirati.


Seveda pa noben obisk tovrstne institucije (akvarij, živalski vrt,...) ne more miniti brez obiska prodajalne spominkov. Itak je izhod vedno narejen tako, da ja ne moreš mimo spominkov.

V glavnem, če boste kdaj imeli priložnost potovati v Istanbul in imate radi akvarije, potem si ga pojdite ogledati. Ni ravno kakšen monaški ali valencijski, a se vseeno splača! Predvsem pa ni gneče, tko kot v zgodovinskem jedru in je otrokom zelo prijazen! ;-)

Utrinki z našega potepa po Istanbulu

Kot sem že omenil, po slabih dveh urah smo 'prifrčali' v Istanbul. Na letališču itak sam vrvež in v mešanici svetovnih popotnikov, na mejni kontroli srečam... Sošolca iz srednje šole! Zanimivo! Kdo bi si mislil, da se bova srečala v Istanbulu namesto kje v Ljubljani ali Kranju, kjer je on doma.

Istanbul. Hm, kaj naj rečem?! Z Anito sva bila tam že pred kakšnimi 9 leti. In priznati moram, da naju je kar malo presenetilo, kako se je mesto spremenilo. No, stari del mesta (zgradbe, ulice, morje) je ostal isti. Ampak turizem... Uh, tole pa je bil negativen šok. Trg Sultan Ahmed (Sultanahmedi Meydani) je bil poln turistov iz vsega sveta.


Mesto ima relativno v redu urejen javni promet. Mi smo največ uporabljali tramvaj... 


...in podzemno železnico. Mimogrede, potrebno je omeniti, da sta najini 'šjorci' na listi svojih želja imeli tudi vožnjo s tramvajem.


Tako smo z navedenim javnim prevozom od našega hotela do že omenjenega trga Sultan Ahmed rabili kakšne tričetrt ure, pri čemer smo morali na postaji Zeytinbornu prestopiti s podzemne na tramvaj. Za primerjavo... Spomnite se koliko časa porabite z ljubljansko 'trolo' iz Fužin ali Črnuč do Centra mesta, ko dežuje. Ali pa je običajna petkova gneča.


Pri podzemni železnici je potrebno omeniti tudi to, da so na postajah prodajalne slaščic. ;-)

Drugače pa je Istanbul, kljub ogromni množici turistov relativno varno mesto. Še posebej, če k temu prištejemo ogromno uniformirane...




...in malo manj uniformirane policije. 


Ampak brez skrbi. Po nekaj urah v mestu, jih niti ne opaziš. ;-)

Drugače pa je Istanbul mesto mačk. Res! Ljubitelji teh kosmatih zverin se bodo počutili skoraj kot v mačjem raju. Kamorkoli v Istanbulu človek pogleda bo skoraj zagotovo videl mačko. Tako se potikajo in spijo na železniški postaji Sirkeci (zadnja železniška postaja v južnem delu Evrope)...




...kot tudi v turističnih / kulturnih znamenitostih kot je Hagia Sophia...


... ali pred njimi. :-)

























Drugače pa je Istanbul res pravi cilj za tiste, ki si želijo ne preveč oddaljenega potovanja, z relativno domačo hrano (burek, čevapi, ražnjiči,...) in si pri tem ogleda svetovna čudesa ali pa malo "eksotike" (no, za slone in kamele bo potrebno malce dlje od EU!).


Konec aprila je v Istanbulu še vedno moč dobiti "sveže" pečen kostanje.


Tista "meglica" je prodajalec lokalnega sladoleda. Meni sicer ni uspelo narediti video posnetka, zato sem si ga pa sposodil na Youtube, od enega nemca. 



 (vir: YouTube/For 91 Days Travel Blog)

Mi smo se izognili tradicionalnim turističnim točkam, kot so palača Topkapi,


...podzemna cisterna Yerebatan Sarnıcı in še kaj. Enostavno gneča je bila prevelika, otroci pa tudi še ne kažejo zanimanja za zgodovino (tega očitno nimajo o očetu!). Tudi, če so včasih z veseljem gledali serijo Sulejman veličastni! ;-)

Smo si pa ogledali park Gülhane, ki leži pod omenjeno palačo.




Poleg takšnih, pa si lahko v mestu ogledaš še kakšno drugo znamenitost. Recimo mavrično prelivajoče se obarvan BMW!


Ali pa ribiče, ki mečejo trnke direktno z mostu Galata v vode Zlatega roga (manjši zaliv, ki se iz bosporskega preliva zajeda v evropsko stran Istanbula).


In, ker med potepom postaneš lačen, je potrebno zaviti še v kakšn o domačo restavracijo, kjer ti pripravijo pravo domačo jed....



Ne, to ni bila naša jedača.


Mi smo si privoščili pizzo (logično, kaj ne) in pide. Tale pide bi verjetno bila kaj boljšega, če ne bi bila narejena bolj turistično. Ampak, ajde. Boljše je kot hamburger iz 'meka' ali navadna pizza. 


Seveda pa nismo mogli mimo prave turške baklave...


... in turškega čaja. Tale Larin je bolj otroški (jabolčni).