četrtek, 6. september 2012

Leskovačka roštiljada

V službi smo se kar nekaj časa pogovarjali, da bi bilo fajn, da bi kam šli. Recimo v Leskovac na roštiljado. Sploh po tem, ko je bil pred leti "že organiziran" izlet v Sarajevo. Problem tega izleta je le v tem, da se ga nihče ne spomni, razlog pa ne tiči v kakšnem vplivu "psihoaktivnoh snovi". Pač vsi vemo, da ga je bivši sodelavec Matej tako super organiziral in.... In to je to! Nepozabno, ker ni spominov s poti po BiH. ;-)


Naša organizacija je rabila nekaj časa, da smo se konca tega avgusta le spravili skupaj in odpravili na pot proti gurmanskemu jugu naše bivše SFRJ. Danes, ko to pišem, bi rekel, da smo tudi malo nori, da smo za nekaj pleskavic in kakšen burek naredili skoraj 1000 km v eno smer. Ampak, samo enkrat se živi!
 

Kot veleva tradicija, se moramo Slovenci najprej ustaviti v Beogradu in si ogledati Hišo cvetja. Pojma nimam zakaj je ta tradicija od 1981 tako popularna ampak "šta se mora, mora se!"


Je pa zanimivo, da pri tem nismo sami in si je včasih bilo potrebno kar priboriti svoje mesto za dobro fotografijo med vsemi turisti iz "neuvrščenih" dežel sveta!


No ja, smo pa slovenski turisti na Dedinju tudi primerni plen za lokalne prodajalce različnih suvenirjev z motivi bivše SFRJ in J.B. Tita. Tale ata je pritekel 100 m za nami, ko je ugotovil, da smo iz Slovenije in v hipu naredil nekaj "relativno" dobrih 'biznisev' zase in za naše turiste.

 Proti večeru smo končno prilezli do Niške Banje in po skoraj enournem iskanju t.i. hotela, končno našli svoje postelje. 

Če verjameš!!! Itak, da smo se samo stuširali, preoblekli in šli naprej proti Leskovcu, za katerega sem jaz trdil, da je samo 30 km daleč, izkazalo pa se je, da je do tja kar dobrih 50 km. Jeb..ga! :-(

Leskovačka roštiljada je raj za ljubitelje mesa na žaru. No, pa tudi kakšna pečena paprika ali kuhane sarme in podobne čorbe se najdejo na jedilniku gostinske ponudbe. Vseeno teh nekaj zelenjavnih "prilogic" mesu na roštilju, tega mesta na uvršča na priljubljeno destinacijo vegetarijanskih popotnikov. Prej bi rekel, da je ta prireditev najhujša nočna mora vegetarijancev celega sveta. Vse skupaj je še "malce" zakajeno in nagneteno s prepotenim življem različnih nacij, po ušesih pa ti ves čas odmevajo razni "hopa-cupa" ritmi in podobne melodije ter petje raznih lokalnih "Halidov Bešlićev & Co."

Po dobri uri sprehajanja po tistem kilometru štantov z roštilji, se človek dobesedno počuti kot prava štajerska prekajena slanina tako se kadi z roštiljev.
 
Se pa med vsemi tistimi lepinjami, pleskavicami in vrtečimi se ovcami, najde tudi kakšen drugačen, malo bolj trajen suvenir. Še posebej, če si ljubitelj četniškega gibanja, oboževalec Radka Mladiča ali samo navaden nogometni navdušenec enega od dveh (več jih nisem opazil) klubov srbske nogometne lige.

Naslednji dan je bil dan počitka in ogledov... Da sploh ugotovimo, kaj je ta Niška Banja in kje smo! Če pogledamo nekaj zapisov na Wikipediji ugotovimo, da je to eno malo "selo veselo" s cca. 4000 - 5000 prebivalci.


Hotelski objekti so tako ali tako narejeni nekje v času Kraljevine Jugoslavije (Kralj Aleksander Karađorđević in družina), nekaj pa je tudi tipično grdih iz časa socializma. Ne- oziroma slabo vzdrževano, se razume!

Tukaj so tudi vrelci tople vode, ki teče skozi to "selo", vmes pa si v njej namakajo noge lokalci in t.i. zdraviliški turisti. In ko tako veselo namakaš noge v topli vodi, se ti na njih občasno "prilepi" kakšen uporabljen papirnat robec, vmes priplava kakšna prazna plastenka pijače... Krasno! :-D

Drugače pa sta dva dneva v osrčju Balkana hitro minila.Da nam ni bilo potrebno vsak dan v Leskovac, smo našli krasne pleskavice v bližnjem Nišu, vmes pa smo naleteli še na kakšen prizor, ki nam je popestril dan.

Vsaj preobremenila nista svojega "tovornega vozila". ;-)

Če ima kdo kakšen predlog za podelitev, kar na dan z besedo. :-D

Na poti proti Ljubljani, pa smo se "morali" ustaviti še v Letalskem muzeju Beograd, kjer veselo razkazujejo ostanke ameriškega "nevidnega" letala, ki so ga sestrelili 1999. Pač niso vedeli, da je neviden. (tisti ostanki, ki so na sliki, so fotomontaža. v resnici je tam videti prazen prostor!)

V nedeljo smo tako prišli nazaj v naš šišenski raj in ponedeljek je bil spet navaden delovni dan s kavo iz avtomata iz predverja naše PP. :-/

London calling!!!

Tale "prisilna" abstinenca potovanj, je naju z Anito, za kar nekaj časa umirila. Ampak, konec koncev tisti, ki spremljate dogodivščine naše Zojči na njenem blogu veste, da nama vseeno ni preveč hudo zaradi tega. 

Vseeno pa nama je konec junija uspelo narediti krajši skok do Londona. Jaz sem tam nekoč bil z očetom in sem videl samo neko predmestje, kjer je raztovarjal otroške posteljice iz tovarne LIP PoljčaneTemu bi težko rekel, da sem videl tisti London iz razglednic. Anita pa je bila v Londonu pred leti s prijateljico in se ji je pač tako prikupil, da ga je želela še enkrat obiskati. Zakaj pa ne?! In ker sva pred tem Zojči že navadila na počitnice pri noni in nonu, je bila tokratna pot bolj enostavna. Zoja v Ajdovščino, midva pa v London. :-D

London je enostavno dostopen iz Ljubljane. Če vam uspe ujeti kakšno Adrijino akcijsko ceno je skoraj cenejša vozovnica, kot da bi jo kupili preko Easyjet ali Ryanaira. Sploh, če prišteješ še njihova doplačila za let. takse in dodatno prtljago, kilograme, sendviče... No, midva sva kar z Adrio šla do Lutona, od tam pa elegantno z železnico do samega centra Londona, do St. Pancras Railwaystation, pa na metro in čez dve postaje sva bila že pred najinim hotelom.


Sva si ga kar sama poiskala preko interneta, cena pa je bila tudi relativno ugodna glede na lokacijo (dve postaji podzemne železnice od centra Londona), ki je v bližini stadiona nogometnega kluba Arsenal. Ja saj vem, jaz sem sploh navdušen nogometni navijač.

Ko sva se tako okoli 10.00 ure dopoldan namestila v hotelu, sva ugotovila, da nama je ostalo še cel kup časa za ogled Londona. In sva šla.

Najina prva ugotovitev je bila, da je London "svinjsko" drago mesto. Še posebej, če računate, da je britanski funt več vreden od eura in da so cene nekako višje od naših, kontinentalnih. Glede hrane sva tako prišla do spoznanja, da so še najbolj ugodne variante različne kitajske restavracije.


A nama težko. No, sam sem poskusil tudi znameniti britanski zajtrk (nek kuhan fižol v paradižnikovi omaki, neka, "kao" hrenovka (po okusu in teksturi nima nobene zveze z našimi hrenovkami), popečen paradižnik in neka, obupnega vonja, popečena slanina), vendar sem se kasneje raje držal t.i. "kontinentalnega" zajtrka.

Najini naslednji dnevi so nato potekali bolj ali manj v ogledovanju (brezplačnih) znamenitosti Londona, saj sva konec koncev prišla na krajši oddih od norije v Sloveniji. Vseeno pa za ta "oddih" nisva nameravala zapraviti astronomske vsote denarja za vstopnice, katerih povprečna cena se je vrtela okoli 20 GBP. No, Muzej  Madame Tussauds je še bolj pretiraval s ceno 45 GBP za vstopnino. In, baje, najmanj 100 m dolgo čakalno vrsto pred vhodom. Ne hvala. Midva sva prišla bolj na "easy" turizem.


Sva si pa zato privoščila kakšno posedanje v katerem od številnih londonskih parkov s kakšnim prigrizkom iz Starbucksa...


...ogledu "akcije" londonske policije, ko je na westminsterskem mostu prišlo do nekega spora med romunskimi goljufi s kockami oz. "igre s tremi lončki in kroglico"...


Pa tudi Jezusa sva srečala. Zaradi množice turistov, v predolimpijskem Londonu se je malo "zamaskiral". Saj veste, kako je z oboževalci. ;-)

Samo popotovanje po Londonu je ena sama krasna izkušnja. Podzemna je relativno poceni ter efikasna in če odštejemo občasno gnečo med delovniki, je kar fajn. Pa še eno stvar moram omeniti, ki sva jo med najinim popotovanjem izkoristila prvič. Ker so nama pozimi najini stari "neumni" telefoni odpovedali delo, sva si letos omislila t.i. "pametne" telefone. Nisva se vrgla v neke velike stroške. Pač toliko, da imajo skoraj vse, kar imajo veliki. Dobro, pustimo sedaj telefon. 


V Londonu sva (tudi midva) ugotovila, da je fajn, če ima telefon WiFi povezavo, saj omogočajo vse kavarnice Starbucks in še nekatere restavracije, ter nekatere postaje podzemne železnice, brezplačni WiFi dostop. Super! Prejšnji stroški z SMS-i ali pa "ne daj bože" telefonskimi klici, tako skoraj avtomatsko odpadejo. Meni se je nekaj zataknilo s kartico (NLB je itak svoja zgodba!!) in sem uredil preko emaila. Celo "telefoniral" sem v Ljubljano preko WiFi-ja. :-D No, pa tudi s traparijami na slovenski politični sceni sva bila na tekočem. (vem ja, malo sva sado-mazo, da to med počitnicami bereva!). Vseeno pa je kar fajn, ko si tako daleč od teh naših traparij.

Tole najino popotovanje bi lahko napisal v vsakodnevnih prispevkih, če bi obljubljeni WiFi v hotelu deloval!. Ker pa ni bilo možnosti in sem vseeno rabil nekaj časa, da sem se spravil k pisanju, sem raje napisal en dolg prispevek na temo teh nekaj dni predolimpijskega Londona. Če ste to londonsko zgodbo prebrali do sem ste zmagali. Več pa ne bi pisal, bi postal že dolgočasen in neberljiv, kaj ne?! ;-)

Da ne bi preveč nakladal v naprej in ker nama je uspelo narediti neko "malenkost" fotk, je najbolje, da si jih kar ogledate v tem albumu: London Calling 2012
London Calling 2012

Kmalu pa kakšna druga, popotniška zgodba. Upam! :-)