Naša organizacija je rabila nekaj časa, da smo se konca tega avgusta le spravili skupaj in odpravili na pot proti gurmanskemu jugu naše bivše SFRJ. Danes, ko to pišem, bi rekel, da smo tudi malo nori, da smo za nekaj pleskavic in kakšen burek naredili skoraj 1000 km v eno smer. Ampak, samo enkrat se živi!
Kot veleva tradicija, se moramo Slovenci najprej ustaviti v Beogradu in si ogledati Hišo cvetja. Pojma nimam zakaj je ta tradicija od 1981 tako popularna ampak "šta se mora, mora se!"
Je pa zanimivo, da pri tem nismo sami in si je včasih bilo potrebno kar priboriti svoje mesto za dobro fotografijo med vsemi turisti iz "neuvrščenih" dežel sveta!
No ja, smo pa slovenski turisti na Dedinju tudi primerni plen za lokalne prodajalce različnih suvenirjev z motivi bivše SFRJ in J.B. Tita. Tale ata je pritekel 100 m za nami, ko je ugotovil, da smo iz Slovenije in v hipu naredil nekaj "relativno" dobrih 'biznisev' zase in za naše turiste.
Proti večeru smo končno prilezli do Niške Banje in po skoraj enournem iskanju t.i. hotela, končno našli svoje postelje.
Če verjameš!!! Itak, da smo se samo stuširali, preoblekli in šli naprej proti Leskovcu, za katerega sem jaz trdil, da je samo 30 km daleč, izkazalo pa se je, da je do tja kar dobrih 50 km. Jeb..ga! :-(
Leskovačka roštiljada je raj za ljubitelje mesa na žaru. No, pa tudi kakšna pečena paprika ali kuhane sarme in podobne čorbe se najdejo na jedilniku gostinske ponudbe. Vseeno teh nekaj zelenjavnih "prilogic" mesu na roštilju, tega mesta na uvršča na priljubljeno destinacijo vegetarijanskih popotnikov. Prej bi rekel, da je ta prireditev najhujša nočna mora vegetarijancev celega sveta. Vse skupaj je še "malce" zakajeno in nagneteno s prepotenim življem različnih nacij, po ušesih pa ti ves čas odmevajo razni "hopa-cupa" ritmi in podobne melodije ter petje raznih lokalnih "Halidov Bešlićev & Co."
Po dobri uri sprehajanja po tistem kilometru štantov z roštilji, se
človek dobesedno počuti kot prava štajerska prekajena slanina tako se
kadi z roštiljev.
Se pa med vsemi tistimi lepinjami, pleskavicami in vrtečimi se ovcami,
najde tudi kakšen drugačen, malo bolj trajen suvenir. Še posebej, če si
ljubitelj četniškega gibanja, oboževalec Radka Mladiča ali samo navaden
nogometni navdušenec enega od dveh (več jih nisem opazil) klubov srbske
nogometne lige.
Naslednji dan je bil dan počitka in ogledov... Da sploh ugotovimo, kaj je ta Niška Banja in kje smo! Če pogledamo nekaj zapisov na Wikipediji ugotovimo, da je to eno malo "selo veselo" s cca. 4000 - 5000 prebivalci.
Hotelski objekti so tako ali tako narejeni nekje v času Kraljevine Jugoslavije (Kralj Aleksander Karađorđević in družina), nekaj pa je tudi tipično grdih iz časa socializma. Ne- oziroma slabo vzdrževano, se razume!
Tukaj so tudi vrelci tople vode, ki teče skozi to "selo", vmes pa si v njej
namakajo noge lokalci in t.i. zdraviliški turisti. In ko tako veselo namakaš noge v topli vodi, se ti na njih občasno "prilepi" kakšen uporabljen papirnat robec, vmes priplava kakšna prazna plastenka pijače... Krasno! :-D
Drugače pa sta dva dneva v osrčju Balkana hitro minila.Da nam ni bilo potrebno vsak dan v Leskovac, smo našli krasne pleskavice v bližnjem Nišu, vmes pa smo naleteli še na kakšen prizor, ki nam je popestril dan.
Vsaj preobremenila nista svojega "tovornega vozila". ;-)
Če ima kdo kakšen predlog za podelitev, kar na dan z besedo. :-D
Na poti proti Ljubljani, pa smo se "morali" ustaviti še v Letalskem muzeju Beograd, kjer veselo razkazujejo ostanke ameriškega "nevidnega" letala, ki so ga sestrelili 1999. Pač niso vedeli, da je neviden. (tisti ostanki, ki so na sliki, so fotomontaža. v resnici je tam videti prazen prostor!)
V nedeljo smo tako prišli nazaj v naš šišenski raj in ponedeljek je bil spet navaden delovni dan s kavo iz avtomata iz predverja naše PP. :-/
Ni komentarjev:
Objavite komentar