ponedeljek, 12. november 2012

On the Road again! Till Sverige! :-D

No, v resnici je tole bolj po zraku, kot po cesti. Ampak malenkostni ne smemo biti. ;-)


Jutro se je zame začelo kar zgodaj (02.00), da sem prišel pravočasno na Brnik in oddal prtljago. Sem mislil, da bo tale jutranji Adrijin "ptič" bolj prazen glede na število potnikov, ki so se prijavljali za let. Ko je prišla ura leta, pa se je usulo. Sami poslovneži. Itak, ti nimajo ne vem kakšne prtljage in so "svobodni" trepetanja pred vago (je ali ni v dovoljenih limitih?!)tako, kot sem trepetal jaz.


 Moja "kilaža" se je ustavila na ravno varnih 22,8 kilograma (dovoljenih 23 kg!!) Dobro, to je bila ena skrb, ki mi je odlegla. Že tako ali tako sem se dovolj namatral (beri: "zajeb...l"!) s sami pakiranjem in pravilnim "preračunavanje", kaj pustiti doma, kaj pa vzeti s seboj in mi res ni bilo potrebno, da dobim živčni zlom na Brniku zaradi enega ali dveh kilogramov viška prtljage. In tako sem lahkega koraka stopil proti varnostnikom, da se počasi odpravim na letalo.
  
No, tam pa so mi varnostniki še bolj olajšali korak, ko sem si moral sezuti službene škornje. Aja, sem pozabil povedati, da sem si obul škornje, da sem prihranil na kakšnem kilogramu, kar niti ni bilo tako narobe. ;-)


Ko je bila premagana tudi ta ovira (še dobro, da sem na Švedsko vzel popolnoma nove škornje, ki še nimajo "žlahtnega" vonja po terenskem moškem), sem se končno vkrcal na adrijinega "ptiča" in odletel v deževno jutro, novim dogodivščinam naproti.



In komaj smo poleteli, že sem naletel na prvo. Zajtrk pri Adriji. Saj nisem vedel, če me slučajno kdo zaje..va ali pa je to kakšna reklama za Pečjaka in Radensko.


Mali rogljiček, ki ga ponavadi dobiš poleg kakšne kave (po možnosti je tisti, poleg kave bolj svež!) in mala plastenka Radenske, ki jo ponavadi doma kupimo Zoji. S tem si niti zob ne umažem! Ah, ta recesija je rez ena sama tragedija. Tudi za nas, popotnike. :-(


Prestop v Munchnu mi je postregel s pravim tekaškim maratonom. V teh nekaj letih, kar me ni bilo tam, so si Bavarci privoščili zgraditi letališče v razsežnostih, ki se vidijo samo v kakšnem Dubaju. In potem je najboljše to, da Adrija pristane na enem koncu terminala, potem pa moraš preteči skoraj 500 m, da prideš do izhoda za let v Stockholm. Prava rekreacija po napornem (in lačnem) 55 minutnem letu iz Ljubljane.


Ni čudno, da je nekdo našel "tržno nišo" in na tem koncu terminala postavil nekakšne kontejnerje s posteljo, kjer si lahko utrujen popotnik odpočije. Proti plačilu seveda. (več na: http://www.napcabs.net/) kriza krči proračune letalskih družb, po drugi strani rojeva takšne in podobne zamisli. Me prav zanima, kako kaj cveti ta posel. Sploh, če je terminal poln in je v takšnem kontejnerju kakšen smrčač. :-D

Sledil je še skok iz Munchna do Stockholma, pri čemer sem ugotovil, da so Nemci (Lufthansa) bolj radodarni od Adrije, kar se hrane tiče.


Poglejte si to razkošje od sendviča! In celo kavo s sokom sem dobil.

Pristanek na Arlandi (stockholmsko letališče) je bil ob takšni, malici hitro tukaj in ko sem izstopil iz lufthansinega Airbusa, so me pričakali nasmejani skandinavski obrazi. Dva črnca nekje iz Gane ali Slonokoščene obale. Jah, prava vikinga, kaj češ. Se je pa zkazala švedska policija, ki mi je organizirala taksi prevoz do vojašnice, kjer sem sedaj. Vozil je seveda domačin, Siniša, drugače doma nekje med Beogradom in Nišem. Je pa res, da je imel Volva! ;-)

Ja, lepo in domače je tukaj na Švedskem! Se tipkamo, ko bo čas in gradivo.:-)




2 komentarja:

  1. A ti tud na Švedsko? V tem letu nas je blo pa kar veliko gor, pa še ni konec leta.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, samo smo ocitno v razlicnih vlogah. Eni v vlogah slusateljev, drugi v vlogah predavateljev. ;-)

    OdgovoriIzbriši