četrtek, 23. avgust 2018

Z Goričkega v vulkan*

*(prosto po Kreslinu)

A ste vedeli, da je mogoče v Sloveniji obiskati čisto pravi vulkan? No, vulkan je sicer pravi, vendar je zadnjih nekaj milijonov let ugasnjen. Kar pa ne pomeni, da obisk tistih nekaj gričkov, kar jih je še ostalo od vulkana v okolici kraja Grad na Goričkem, ne more biti zanimiv. Še posebej, če se tovrstni geološki pojav predstavi otrokom na malce bolj njim prilagojen način. 😄

Med našim prekmurskim dopustovanjem nas je tako zaneslo v Grad. Kraj, ki se ponaša z največjim slovenskim (ohranjenim) gradom ter seveda edinim možnim ogledom vulkana v Sloveniji, Vulkanijo

Ob parkirišču te pričaka nekaj skal, katerih kamnine nakazujejo, da ne prihajajo z meni bolj domačega Pohorja (granit in tonalit😍) ampak so bolj vulkanskega izvora. Sicer piše to tudi na tablah ob teh skalah, vendar sem jih v svojem zanosu pozabil poslikati. Jbg!


Pred samo stavbo Vulkanije te pričaka pravi "vulkanski" brbotalnik. S kupom rjavih alg, ki verjetno predstavljajo bakterijske kolonije v vroćih vulkanskih vrelcih. Za bolj popoln vtis sicer manjkajo  kakšne "prijetne" vonjave po žveplu in ostalih neprijetnih kemikalijah, pa tudi voda je bolj na ravni bližnjega potočka. Ampak za prvi stik otrok z vulkani in njihovimi spremljevalnimi pojavi, je dovolj. 


Dovolj, da je naša Lara namočila vanj roke, kar si sicer ne bi mogla privoščiti v pravem vrelcu.


V Vulkaniji imajo vodene oglede, ki trajajo dobro uro in če imaš čas, si lahko v bližnjem objektu, ki ravno tako pripada doživljajskemu parku, ogledaš zbirko mineralov, krtek Oli (maskota parka) pa ti še pove kakšno zgodbo o geoloških pojavih in "kulinariki". Otroci imajo možnost tudi odigrati kakšno interaktivno igro preko zaslonov, ki se nahajajo v posameznih sobanah, lahko pa tudi verzijo igrice "človek ne jezi se" ali "monopoli". 


V zbirki imajo minerale iz sveta, pa tudi nekaj naših, po poreklu iz Slovenije.


Pred začetkom ogleda, smo se malo poigrali s poučnimi igricami....


...nato, pa sta vodenje prevzela vodička Suzana in krtek Oli. In iz makete vulkana se je pričelo kaditi! Mimogrede, glede na to, da je bil torek in pozno popoldne, smo imeli individualno vodenje! 👍

Vodička Suzana in Oli sta najprej na maketi in nato preko monitorjev podala krajšo razlago o vulkanih (kakšne oblike so, kaj jih spremlja, ipd.), nato pa so nam, kot pravim 'vulkanologom' razdelili zaščitne čelade in napotili smo se v 'notranjost' vulkana. 


Krtek Oli je imel ponovno krajšo zgodbico in nekaj novih pojasnil, nato pa je sledil (virtualni) spust z dvigalom, ki se je med spuščanjem treslo, kot čisto pravo rudniško dvigalo medtem, ko so mimo nas švigale skalnate stene vulkana, v globino -6003 m, v opuščeno cev, ki jo je v vulkanu naredila lava.


Ko smo po cevi šli skozi (hologramski) slap lave, nas je ponovno pričakal Oli.


Tokrat (v obliki holograma) tudi v živo. Otrokom je postavil nekaj vprašanj in ker naši 'vulkanologinji' nista bili najbolj pri volji za odgovor, sta pač odgovarjala mami in oči. Je vseeno veljalo! 


Sledilo je spoznavanje kristalov, ki se v naravi najdejo v obliki kristalnih geod. Mimogrede, a ste vedeli, da so veliko teh kristalov pred leti našli na gradbišču avtoceste Šentilj - Pesnica. In ker niso vedeli kaj z njimi, so nam jih veliko odpeljali tujci... Ki so seveda vedeli, kaj z njimi početi. To je iz splošnega znanja in vam ne bodo povedali v Vulkaniji.

Vam pa bodo povedali, da recimo mineral ametist (to je tisto vijoličasto čudo, ki ga gleda Zoja) odganja policiste (?!). Hm, zanimiva novica! Slišal sem že, da CD pod avtomobilskim ogledalom "odganja" laser merilca hitrosti in podobne traparije, ki ne delujejo, ampak da bi pa ta vijoličasti kristal odganjal policiste? A to naj bi delovalo enako kot česen proti vampirjem?😲


Potem pa so sledili otrokom bolj zanimivi deli. Virtualno potovanje skozi zgodovino v obliki 3D kina, kjer so nas obletavali deli planetov in velikanski prazgodovinski kačji pastirji, dinozavri pa so nam skoraj odgriznili glavo.

Za zaključek pa je bilo popotovanje z (simuliranim) vlakcem 'smrti' iz globin zemlje nazaj na površje. Tale 'vlakec' je bil tako realističen, da se ga je naša Lara kar pošteno ustrašila, zato smo po zadevo umirili in se "lepo" odpeljali (pogledali filmček) do izhoda! Ja, prednost individualnega vodenja in prijazne vodičke Suzane! 

Na koncu bi si lahko šli še ogledati bližnji kamnolom, kjer predstavijo še nekaj vulkanskih kamnin v živo ampak, mi smo si to prihranili za kakšen drugi obisk. 

Za konec. Vulkanija je projekt občine Grad in roko na srce, tole jim je lepo uspelo. Z Anito sva pred leti s prijatelji že bila na Gradu, kjer sva si ogledala tisti največji slovenski grad. A vseeno. S tem doživljajskim parkom Vulkanija jim je uspelo narediti kraj atraktiven tudi za mlajše obiskovalce. No, in tudi za starejše. Sam sem imel v šoli rad zgodovino in geografijo, vendar dokler ni tale Vulkanija zaživela nisem vedel, da smo imeli na Goričkem čisto pravi vulkan. Mogoče je tega nisem vedel, ker so bili v mojih časi bolj pomembni drugi zgodovinski dogodki (ki pa so me dejansko manj zanimali!). Avstrijci so že pred leti štartatali s podobnim projektom na avstrijskem Štajerskem, vendar se le ta bolj navezuje na vinorodne okoliše (hja, Štajerci smo si nekako isti na obeh straneh meje, kar se vina in drugih alkoholnih pijač tiče 😏) in ni tako otrokom prijazen. 

V glavnem pa tako. Če imate otroke in se potepate po Prekmurju, pojdite si ogledati Vulkanijo. Nekaterim morda ne bo všeč (ja, ljudje smo si različni), spet drugi pa boste navdušeni!

In za konec, še uradna predstavitev oz. filmček. 


nedelja, 24. junij 2018

Konec Istanbula

Dnevi v Istanbulu so hitro minili. Pojedli smo (sva) nekaj burekov, spili kakšen ajran ali dva, pojedli kar nekaj "junk fooda" (ker pač v kaj drugega naše otroke trenutno ne moreš prepričati), se navozili z podzemno, tramvaji in taksiji... In prišel je konec popotovanja ter vrnitev domov. 

Naša kratka rekapitulacija. Za naše prvo večje družinsko popotovanje, je bil Istanbul super. Z Anito sva bila prijetno presenečena nad pozitivnim odzivom najinih 'šjorc'. Razen hrane, jima nič ni delalo prevelikih težav. Morda pa smo mi starši tisti, ki si preveč kompliciramo življenje z nepotrebnimi skrbmi v zvezi otrok. Kdo bi vedel?! ;-)

Sledi še nekaj foto utrinkov.


Bi dobil kavo v keramični skodelici in ne v papirnatem lončku, če bi se uspel zmeniti v turščini. Očitno moja in njihova angleščina ni bila kompaktibilna. 


Tako, kot sva midva fotografirala njih...


 ...sta oni dve naju!


Tudi družinski skupinski portreti ne smejo manjkati na potovanjih.


Vkrcavanje in let proti domu.


Za Beograd... aja, tisto je druga zgodba. No, tole spodaj je vseeno Beograd. ;-) 


Do naslednjič!

Istanbulske tržnice...stare, seveda!

No, kot vsi turisti sveta, se tudi mi nismo mogli izogniti Velikega bazarja. Nekoč največje tržnice v Istanbulu (in širše), danes pa... Eh, danes pa kljub svoji lepoti in zanimivosti služi bolj za zadovoljenje turističnih apetitov po bližnjevzhodni eksotiki. Takšno je vsaj moje, skromno mnenje. Ampak, konec koncev, kdo sem jaz?! ;-)


Bazar ima več vhodov. Tale je iz smeri Beyazita.

Po mnenju nekaterih, je bil Veliki bazar prvi 'šoping center' na svetu.  Tudi dan danes je poln kupcev iz vsega sveta in lokalnih trgovcev, tako kot je bil spred dobrimi petsto leti, ko so ga Otomani pričeli graditi. Malo po malo so ga dograjevali do današnje velikosti.





Kakorkoli vzameš, otroci tudi če nimajo zanimanja za zgodovino, ga pa imajo za razno pisano bižuterijo. Še posebej za dekleta. In te je na Velikem bazarju v izobilju.


Seveda pa tudi tukaj ni šlo brez običajnega turističnega fotkanja.



Če se spustiš po Velikem bazarju navzdol, proti Zlatemu rogu prideš do meni bolj ljubega Bazarja začimb ali Egipčanskega bazarja. Kadarkoli sem bil tam, sem ga moral obiskati. Vedno znova kaj najdem zase ali za kuhinjo prijateljev.

No, tokrat je tudi naša Lara našla kaj zase. Trgovec, ki je bil zaposlen z drugimi strankami, še opazil ni, kako mu je naša 'šjorca' izmaknila nekaj pisanega lokuma. Tudi midva z Anito nisva, dokler nama sama ni vsa navdušena povedala, da je oranžen boljši kot zelen. :-D


Lara, tik pred "degustacijo" lokuma!


Tržnica je raj za ljubitelje oreščkov,... 



...baklave,...

...in začimb!

Hagija Sofija

In ker turizem smo ljudje, tudi v Turčiji, smo izkoristili pozno popoldanski predah, ko se trume turistov z avtobusi odpravijo nazaj proti svojim hotelom in si šli ogledati Hagijo Sofijo. Nekoč največjo krščansko cerkev (pravoslavno), nato džamijo in sedaj muzej. 


Kot sem že omenil, naše 'šjorce' se za zgodovino ne zanimajo kaj preveč. Je pa več kot očitno, da ju zanima fotografija. Še posebej, če jima oči odstopi enega svojih "starih" fotoaparatov in si lahko dasta duška. (a ni čudovita ta digitalna doba?!) 




Sva pa z Anito opazila, da so Turki v zadnjih 9-ih letih, od kar naju ni bilo tam, gradbeni oder pod glavno kupolo zgolj prestavili. In še več je zaprtih površin, kjer ogled ni več mogoč. Občutek sva imela, da je Hagija Sofija, navkljub "izvajanju" večnih restavratorskih del vedno bolj propadajoča. :-(

 

Vsaj pogled iz Hagije Sofije na modro mošejo je ostal ist. Kljub temu, da je tudi ta biser osmanske arhitekture močno ograjen z gradbenimi odri.

  

Istanbulski akvarij


Naše 'šjorce' so dobesedno zaljubljene v akvarije. Samo doma ga nimamo (ni prostora). Če je le priložnost, si gremo vsake toliko časa kakšnega ogledati. In, kot sem že omenil na začetku tega potopisa, je bil cilj tokratnega potovanja, ogled akvarija v Istanbulu. Za začetek moram povedati, da sta v Istanbulu dva akvarija. Ta, originalni, katerega smo si šli ogledati mi, in seveda akvarij iz globalne verige SeaLife. Tisti, ki ste bili v Londonu ali Münchnu, jih verjetno poznate. SeaLife-ovi so v redu, ampak istanbulski (domači) akvarij ima tudi dober sloves. Pa še domač je. Torej... :-)

Naš načrt je bil enostaven. Zjutraj ujamemo avtobus št. 73B do Florye (mestni predel, kjer je akvarij) in smo zmagali. Ampak, tako kot je na potovanjih navada, so bili to samo načrti. V realnosti avtobusa ni in ni hotelo biti. Kasneje sva z Anito izvedela, da vozi samo enkrat na uro in očitno smo ga zgrešili.


Po kakšnih 15 min čakanja smo se odločili za taksi. Kar, konec koncev, glede na trenutno menjalno razmerje med eurom in  turško liro, ni bila slaba odločitev. Za cca. 10 min vožnje smo plačali okoli 6 EUR, pri tem pa nam je bila prihranjena cca. enourna vožnja z avtobusom.


Istanbulski akvarij pa nas je dobesedno presenetil. V pozitivnem smislu. Urejen, čist, pregleden, prevsem pa brez gneče. Tudi razstavljene ribe so bile za naše punce nekaj posebnega.


Od jesetrov....
 

... do čisto pravih (in velikih) morskih psov.



Seveda je akvarij poln tudi drugega morskega življa.






Po kakšnih dveh urah ogledovanja rib, rakov, pa še več rib in rakov, sta bili naši mlajši popotnici že pošteno utrujeni. Od tod tudi ta njun "vesel" pogled v svet!


Zato sta tudi izkoristili možnost "počitka" v delu, ki prikazuje kakšno je bilo včasih življenje na ladjah in sta poležali v visečih posteljah.


Kot vsi kvalitetni akvariji sveta, ima tudi istanbulski akvarij predstavnike lokalnih živalskih vrst. Kot so recimo domači potapljači (Homo Aquaticus Turkikus).


Proti koncu akvarija imajo še ohlajeni predel s pingvini, ki so za moje pojme delovali relativno v redu (pred leti sem v živalskem vrtu v Münchnu videl dobesedno depresivne predstavnike njihove vrste).

In ker se ti pingvini, na lovu za svojo hrano tudi potapljajo, je otrokom z majhnim tunelom omogočen ogled njihovih aktivnosti pod vodo. Starejši se moramo zadovoljiti z ogledom od zunaj.

Sledil je še ogled tropskih voda in dobre imitacije džungle...



...kjer se najdejo tudi čisto spodobne kače. Mislim, da imajo tudi anakondo, samo sem jo pozabil fotografirati.


Seveda pa noben obisk tovrstne institucije (akvarij, živalski vrt,...) ne more miniti brez obiska prodajalne spominkov. Itak je izhod vedno narejen tako, da ja ne moreš mimo spominkov.

V glavnem, če boste kdaj imeli priložnost potovati v Istanbul in imate radi akvarije, potem si ga pojdite ogledati. Ni ravno kakšen monaški ali valencijski, a se vseeno splača! Predvsem pa ni gneče, tko kot v zgodovinskem jedru in je otrokom zelo prijazen! ;-)