Po pripetijah na MK-ALB in obveznem fotografiranju bunkerjev takoj za mejo, sem pognal Bernija v osrčje Albanije. Pot je vodila mimo opuščenih "ponosov" albanske socialistične industrije, množice avtopralnic, čudno naloženih Mercedesov, oslovskih vpreg in še česa. Po slabi uri vožnje sva prišla do Elbasana, prvega večjega mesta.
Hm, kot naše Jesenice, "rahlo" povečane za 3 x. Vsaj kar se ostankov železarske ali ne vem kakšne industrije tiče. Na koncu Elbasana je bilo manjše krožišče, od koder je en kažipot kazal v smeri Tirane. "O, super! Tole bo pa hitro!", sem si mislil. Na zemljevidu (predhodno kupljenim v Makedoniji) je bilo tudi videti, da je cesta kratka in relativno ravna. Ja, ravna! Sploh pa to. Najprej je sledil vzpon nato pa so bile serpentine postavljene tako na gosto, da tista rumena črta na karti res ni imela druge možnosti, kot da je narisana relativno ravno! In nikjer konca!! Pa še na ovce, osle in avtobuse sem moral paziti. 'Šopanje' adrenalina na polno!
Ena ura vijuganja po "gorski cesti" od Elbasana do Tirane je minila skoraj kot bi mignil.
Komaj sva se spustila s hriba, kar naenkrat sva padla v Tirano. Zanimivo. Še malo prej kot da si nekje na Vršiču, potem pa semafor v Tirani, okoli tebe pa Mercedesi raznih letnikov in izvedb. No, od mojega zadnjega obiska Albanije, pred petimi leti, so do zdaj naredili za skoraj svetlobna leta preskoka v prihodnost. Sem bil kar prijetno presenečen.
Med hitrim ogledom Tirane in popite kave, sva ugotovila, da je Tirana v nekem čudnem tranzicijskem obdobju buldožerjev (glavni trg pred opero je bil totalno razkopan!) in selitvi trgovin v predmestja. Bolje rečeno, ob avtocesto Tirana - Drač. Celo poslovalnico našega Mercatorja sva našla. Jupi!
Le časa za nakup špecerije ni bilo. Sva se odločila, da bova še isti dan odbrzela v Črno goro in tam poiskala prenočišče. Sicer pa tudi sama vožnja po Albaniji ni bila ne vem kaj posebnega. Same trgovine z različnim blagom in gostilne, ceste pa relativno v redu. Razen tistih zadnjih 20 km med Skadrom in albansko - črnogorsko mejo. Tam pa sem že mislil, da bom zaradi vseh lukenj in ne vem še česa na cesti, pustil podvozje Bernija. Dobesedno sem skakal (ali padal) iz luknje v luknjom, nasproti pa so sopihali polno natovorjeni albanski, črnogorski in srbski vlačilci. Aja, pa še tema je bila!
E moj Berni, kam sem jaz tebe peljal na krstno vožnjo?! :-/
Ni komentarjev:
Objavite komentar