Lovčen. Kdo od nas se o Lovčenu in grobnici črnogorskega kralja in pesnika Petra Petrovića Njegoša ni učil v osnovni šoli. Aja, dandanes marsikdo, kaj ne. Ah, star sem že in pozabljam, da vsi bralci niso "otroci socializma", kot sem jaz.. Kot sem že v prejšnjem prispevku napisal, naju je pot iz Cetinja vodila na Lovčen. Tale Črna gora je tako majhna država, da je vse stisnjeno na nekaj kv. kilometrih. Tako v Cetinju kar na neko uličico zapelješ in si že na pol poti proti Lovčenu. Sicer so sami ovinki, cesta pa je ozka in vodi skozi zanimiv bukov gozd. Kot da si pri nas na Pohorju na poti proti Trem kraljem (domače slovenskobistriško smučišče!). Najboljše je, kot nekje na sredi poti narediš skoraj 180° ovinek v desno in se takoj za ovinkom skoraj zaletiš v zapornico, ki je spuščena čez cesto. In potem ti iz bližnje utice pride zdolgočasen prodajalec kart oz. vstopnic v nacionalni park, ki ti takoj proda dve karti po ceni 2 EUR po osebi.
In že sva oddirkala naprej proti vrhu.
Dejansko se parkira malce pod vrhom, kjer so v davnih časih (beri: socializem) zgradili tudi restavracijo in obračališče. Ko sem bil jaz na Lovčenu, nekje leta 1998, je ta restavracija celo delovala, danes pa je zapuščena. V kočici, ki je nekje pri vhodu v tunel stopnišča, ki vodi proti vrhu, sta bila še dva t.i. "vodiča". No, v bistvu je v tistem jesenskem mrazu do naju pristopil le en premražen Črnogorc, nama dal boršuro o Lovčenu, natisnjeno nekje 1989. Dejal nama je še, da je "zgoraj" odklenjeno in da si lahko ogledava kar želiva, na poti nazaj pa se naj oglasiva v kočici, vrneva brošurico ter plačava 3 EUR za vstopnino na vrh. In je šel nazaj v toplo kočico, kjer ga je čakal kolega. Hm, kot scena iz Gore Brokeback, samo ovce so jima še manjkale.
Po krajšem vzponu skozi razpadajoči tunel (dobro, a bi ti črnogorci mogoče vložili kakšen euro v svoj turizem?!) sva končno prišla na vrh. Kjer pa naju je namesto razgleda nad celotno ČG pričakala nizka oblačnost / megla in veter. Krasno. Lado je bil navdušen, jaz pa... Hja, saj tudi to je del popotniškega avanturizma, kaj ne.
Slovenski turisti na Lovčenu!
In nikjer nobenega turista. Čudno, kaj ne?! Na vrhu sva bila dobre pol do tričetrt ure, si ogledala vse kar je možno, vključno s prepadi ob robu poti do mavzoleja in razgledne točke za njim. Res zanimivo. Na poti navzodol, sva onima dvema kavbojema vrnila brošuro, plačala 3 EUR/oseba in odbrzela naprej proti Boki Kotorski.
Cesta pa je bila še bolj "ubitačna" kot prej. Več ovinkov in manj asfalta. Aja, pa če bi kakšen kažipot več na cesto dali tudi ne bi škodilo. Tako pa sem po drugi cesti pripeljal z Lovčena in zavil nazaj proti Cetinju, kar sem opazil šele pri znaku Cetinje, 15 km. Ups, napačna smer!!! :-/
Nekako sem namotal Bernija na tisti ozki cesti, preklel smotane Črnogorce, ker nimajo dobro označenih vaških poti. No, kasneje sem še sebe, ker sem gledal, v katero gostilno so nas 1998 leta lokalni turistični vodiči peljali na ekološki pršut, pri tem pa sem spregledal manjšo, rjasto tablo, ki je kazala smer proti Kotorju.
Ekološka država Črna gora. Da, da, da!
Ni komentarjev:
Objavite komentar