In kaj se je spremenilo? Promet je še vedno isti kaos, kot je bil 2003, vstopnine v Nacionalnem muzeju so se podražile z 20 EGP na 60 EGP (recesija, jebat ga!), piramide in sfinga so še vedno na klančku ob stanovanjskih blokih v Gizi, okoli njih pa turistom še vedno težijo gonjači kamel in konj.... Jah, nič pretresljivo novega. Aja, le avtobus z letališča, proga 356 (ali v originalni arabski verziji ٣٥٦) očitno ne obstaja več. Sedaj pač vozijo po isti progi le še številke 27 ali 400. Dobro, pač ni enega avtobusa.
In ker je bil dopoldan, zajtrka pa nisva imela, sva se odločila, da greva najprej v kakšen McDonald's ali KFC nekaj pojest. Zanimivo, lokali so odprti 24 ur pa so ob najinem vstopu čistilke dejale, da je zaprto ali pa da do 11.00 ure še ne strežejo hrane?! Zanimiv je ta egiptovski 'fast food'. Ajde, pa se greva najprej turiste in greva kaj pogledat, potem pa greva jest.
Na najini prvi destinaciji v Kairu, v Nacionalnem muzeju, so me že v štartu razkurili. Najprej je bila nova cena vstopnine (60 EGP), potem pa še drugi rentgenski pregled, s katerega so me poslali iz muzeja, do objekta poleg prodaje vstopnic, da sem deponiral fotoaparat. Ja, po novem je to prepovedano. Ampak mobitela pa mi niso vzeli. ;-) Noter pa spet tradicionalna japonsko-ameriško-evropska gneča okoli neoznačenih kamnov, kamnov, papirusov in mumij iz vseh živih in mrtvih egipčanskih dob, obleganje Tutankamonove maske in ostalega zlata iz grobnice... Ja, v tem delu ni bilo nič novega.
.jpg)
Po Muzeju, sva uspela nekaj pojesti, potem pa smer piramide. Vse bi bilo v redu, če ne bi z metroja izstopila eno postajo prehitro in ko sva tako izstopila s postaja na sonce je bilo kot da sva nekje v Indiji in ne v kairski Gizi. Povsod sami Bajaj-ovi tricikli (motorne rikše), prastari VW kombiji (tisti prvi prvi modeli VW T2), prebarvani na belo in z obvezno manjkajočimi deli kot so luči, blatniki ali kar napol razbiti. In to so nekakšni minibusi v revni kairski četrti.
Hm, sva se sprehodila med temi kaotičnimi vozniki rikš in minibusov do prve glavne ceste in sva vzela taksi, v katerem je celo taksimeter deloval. Zanimivo. Pa še pošten možakar je bil, s katerim sva se skoraj sprla, ko mi je hotel vrniti 0,50 EGP viška denarja jaz pa nisem hotel vzeti.
Piramide. Ja, kot sem omenil so še vedno na klancu nad stanovanjsko sosesko. Novost je samo vrv, ki omejuje dostop do tistega zloženega kamenja. Aja, pa s turističnimi avtobusi se spet sme pripeljati do parkirne ploščadi. Z avtobusi pa prihajajo napolgole ruske turistke, neki ameriški ali spet ruski čudaki, ki so oblečeni v dele uniform, kot da so ravnokar prišli iz kakšne verzije 'puščavskega viharja', japonski turisti... Ah, ti so še najbolj normalni. Vmes pa se preganjajo tisti goniči kamel in konjev, pa še kakšna konjska vprega se vmes najde. Vsi pa ti težijo, da bi šel z njimi jahat okoli piramid, da jih samo slikaš in jim za to daš kakšen bakšiš. Tudi policaji niso imuni na to. Imam občutek, da so tam zgoraj na platoju okoli piramid tudi turistični policaji samo v uniformo preoblečeni lokalni 'lovci na dobiček', ki nimajo nobene zveze z normalno policijo. Egipt pač.
Preostanek dneva pa sva porabila z 'gnečanjem' po lokalnih avtobusih, tekom preživetja preko prometa polnih mestnih ulic (E. Hladnik-Milharčič je za kairski promet zapisal, da je rdeča luč na semaforju v Kairu zgolj priporočilo ne pa obveznost), odganjanja "dobronamernih" ljudi, ki ti želijo pomagati, pred tem pa bi se obvezno morali oglasiti v njihovi trgovini. Vse z namenom nakupa kakšnega "originalnega" kosa papirusa, nakita, parfuma... Eh, itak je vse skupaj nič vreden kič.
Sva si pa vseeno ogledala malo t.i. francoskega Kaira, katerega del je konec 19. oz. v začetku 20. stoletja, zanimivo, zgradil slovenski arhitekt Anton Laščak iz Gorice. To sva ugotovila čisto po naključju, ko sva čez nekaj dni brala knjigo Ervina Hladnika Milharčiča Pot na Orient, kjer je tudi omenjen ta skromen slovenski prispevek k kairski arhitekturi. In po eni od teh 'slovenskih' ulic , Talal Harb, sva se znašla tudi midva z Anito in glej naključje. Našla sva tudi slaščičarno oz. kavarno v klasičnem avstroogrskem stilu. Ali pa pariškem. Kakorkoli pač vzameš.
V glavnem, Kairo je še vedno moj ljubljeni kaos, je pa res, da ga je v zadnjih letih s prvega mesta na lestvici priljubljenosti mojih mest izrinil Istanbul. Ampak to je že druga zgodba! ;-)
Na letališče in nazaj v središče turistične industrije!
Na najini prvi destinaciji v Kairu, v Nacionalnem muzeju, so me že v štartu razkurili. Najprej je bila nova cena vstopnine (60 EGP), potem pa še drugi rentgenski pregled, s katerega so me poslali iz muzeja, do objekta poleg prodaje vstopnic, da sem deponiral fotoaparat. Ja, po novem je to prepovedano. Ampak mobitela pa mi niso vzeli. ;-) Noter pa spet tradicionalna japonsko-ameriško-evropska gneča okoli neoznačenih kamnov, kamnov, papirusov in mumij iz vseh živih in mrtvih egipčanskih dob, obleganje Tutankamonove maske in ostalega zlata iz grobnice... Ja, v tem delu ni bilo nič novega.
.jpg)
Po Muzeju, sva uspela nekaj pojesti, potem pa smer piramide. Vse bi bilo v redu, če ne bi z metroja izstopila eno postajo prehitro in ko sva tako izstopila s postaja na sonce je bilo kot da sva nekje v Indiji in ne v kairski Gizi. Povsod sami Bajaj-ovi tricikli (motorne rikše), prastari VW kombiji (tisti prvi prvi modeli VW T2), prebarvani na belo in z obvezno manjkajočimi deli kot so luči, blatniki ali kar napol razbiti. In to so nekakšni minibusi v revni kairski četrti.
Hm, sva se sprehodila med temi kaotičnimi vozniki rikš in minibusov do prve glavne ceste in sva vzela taksi, v katerem je celo taksimeter deloval. Zanimivo. Pa še pošten možakar je bil, s katerim sva se skoraj sprla, ko mi je hotel vrniti 0,50 EGP viška denarja jaz pa nisem hotel vzeti.
Piramide. Ja, kot sem omenil so še vedno na klancu nad stanovanjsko sosesko. Novost je samo vrv, ki omejuje dostop do tistega zloženega kamenja. Aja, pa s turističnimi avtobusi se spet sme pripeljati do parkirne ploščadi. Z avtobusi pa prihajajo napolgole ruske turistke, neki ameriški ali spet ruski čudaki, ki so oblečeni v dele uniform, kot da so ravnokar prišli iz kakšne verzije 'puščavskega viharja', japonski turisti... Ah, ti so še najbolj normalni. Vmes pa se preganjajo tisti goniči kamel in konjev, pa še kakšna konjska vprega se vmes najde. Vsi pa ti težijo, da bi šel z njimi jahat okoli piramid, da jih samo slikaš in jim za to daš kakšen bakšiš. Tudi policaji niso imuni na to. Imam občutek, da so tam zgoraj na platoju okoli piramid tudi turistični policaji samo v uniformo preoblečeni lokalni 'lovci na dobiček', ki nimajo nobene zveze z normalno policijo. Egipt pač.
Preostanek dneva pa sva porabila z 'gnečanjem' po lokalnih avtobusih, tekom preživetja preko prometa polnih mestnih ulic (E. Hladnik-Milharčič je za kairski promet zapisal, da je rdeča luč na semaforju v Kairu zgolj priporočilo ne pa obveznost), odganjanja "dobronamernih" ljudi, ki ti želijo pomagati, pred tem pa bi se obvezno morali oglasiti v njihovi trgovini. Vse z namenom nakupa kakšnega "originalnega" kosa papirusa, nakita, parfuma... Eh, itak je vse skupaj nič vreden kič.
Sva si pa vseeno ogledala malo t.i. francoskega Kaira, katerega del je konec 19. oz. v začetku 20. stoletja, zanimivo, zgradil slovenski arhitekt Anton Laščak iz Gorice. To sva ugotovila čisto po naključju, ko sva čez nekaj dni brala knjigo Ervina Hladnika Milharčiča Pot na Orient, kjer je tudi omenjen ta skromen slovenski prispevek k kairski arhitekturi. In po eni od teh 'slovenskih' ulic , Talal Harb, sva se znašla tudi midva z Anito in glej naključje. Našla sva tudi slaščičarno oz. kavarno v klasičnem avstroogrskem stilu. Ali pa pariškem. Kakorkoli pač vzameš.
V glavnem, Kairo je še vedno moj ljubljeni kaos, je pa res, da ga je v zadnjih letih s prvega mesta na lestvici priljubljenosti mojih mest izrinil Istanbul. Ampak to je že druga zgodba! ;-)
Na letališče in nazaj v središče turistične industrije!
Ni komentarjev:
Objavite komentar