Hurgada, prvi dan!

No, tole se je pa res krasno začelo. Ajde, tisti polet iz Ljubljane do Hurgade sva nekako preživela, četudi sem imel občutek, da je letalo polno članic neke nove verske sekte, ki časti egipčanska božanstva. In seveda prodaja ionizatorje na celjskem obrtnem sejmu. Mislim, kakšni pogovori. In kakšna “spokojnost” oz. že skoraj ekstaza jih je objemala, ko se je letalo spuščalo proti letališču v Hurgadi. Tale poleg mene je sedela pokončno z rokami kot kakšen Buda v položaju “lotosov cvet”. Samo letalski sedež in njene obline so jo ovirale, da bi tudi se tudi sama postavila v takšen položaj.

Ob pristanku pa kaos. Na letalu so morali naši vrli Slovenceljni, ob dotiku letala ob letališko stezo, takoj poskakati po konci in začeti iskati prtljago, medtem pa je Airbus še vedno drvel s kakšnimi 80-100 km/h proti letališkemu terminalu. To sem videl samo še na letih iz Ljubljane v Prištino. Nisem pa nikoli pomislil, da bodo tudi “naši ljudi” tako mahnjeni, kot oni Balkanci tam spodaj. Eh, kaj čemo!


No, vize so bile prijetno presenečenje, saj so jih razdelili zastonj. Hm, fajn. Verjetno so vračunane v ceno aranžmaja, četudi to nikjer ne piše. Sem pa potem na avtobusnem postajališču malo neprijetno presenetil nekega, kao nosača, ki je samo za to, da da kovček iz tvoje roke v avtobus hotel bakšiš. E, nema! Sem mu lepo po arabsko dejal “La bakshish” inj sem ga ful presenetil. Šok! Slovenček ne da 'trinkgelda', pred tem pa mu je en za isto storitev dal kar 5 EUR v bankovcu. Japajade! Je že od tistega dobrodelneža zaslužil celotedensko plačo. Od mene ne dobi nič!

Se je pa potem zataknilo v hotelu. Gre za novi, pred komaj kakšnim mesecem odprtim hotelom, Iberotel Aquamarine, nekje na jugu Hurgade.

Najprej so nas pripeljali do hotela, potem so nas posadili v fotelje v nekakšnem lobiju in nam dejali, da naj počakamo 15 min, da uredijo ključe. In smo čakali in čakali in čakali,... In tako dobri 2h in pol! Ali celo 3 h?! Ne vem točno. Potem pa se jih je nekaj razkurilo (jaz ne, sem stoično čakal kaj bo naredila usoda) in ko so malo ponoreli pred recepcijo, so se ključi-kartice končno znašle v naših rokah. Jupi!

Tako, pred večerjo sva šla malo naokoli, ker je že tema, pa še denarja nimava zamenjanega. Aja, pa še interneta ni v hotelu tako, da sva ga morala nekje poiskati.

Vsaj večerja je bila OK, ker je bila po sistemu bifeja in “all-you-can-eat”, kar meni včasih odgovarja. Ampak, 5 zvezdic gor, pet zvezdic dol, tole me vseeno spominja na nekaj že videnega ampak s 3-im zvezdicami v Sharm el-Sheiku. Še gostje (Poljaki, Rusi, Čehi,...) so nekako istega tipa.

Aja, Mojca, tukaj je res hotel še v izgradnji. V sosednjih sobah so tako še vedno “malarji” in ostala obrtniška srenja. Samo buldožerje so umaknili. ;-)

Dobro bomo tudi to preživeli. Jutri je dan za nove “dogodivščine” s petimi zvezdicami.

In se tole. Ker tukaj ni nekega spodobnega interneta, tudi fotk ne morem nalagati. I to mi je neki Tourist Resort! (op.p. sem uredil sele v torek v nekem internetu v Hurgadi!)

P.S. Ker sem smotan in pozabljiv sem uspel pozabiti PIN kodo telefona in ga celo zablokirati. Hm, očitno bom na enotedenskem odvajanju od mobitela. :-(