Dubaj. Pravljica iz 'Tisoč in ene noči' na obali Perzijskega zaliva. Mesto, kjer se cedita med in mleko. Mesto, kjer je luksuz na vsakem koraku. Mesto....
Ma ja. Dubaj je pač mesto, kot vsako drugo. Kakšen blišč neki? To je omejeno na nekaj kvadratov okoli poslovnih stolpnic in okolice Jumeira ostalo pa je tako kot kje v Ljubljani, Trstu, Dunaju in še kje. Le, da je vse skupaj zraslo v nekaj letih na kupu peska in iz naftnih vrelcev. Tokratna ideja šejkov. Narediti Dubaj kot zdravilišče. Vsaj tako se glasi slogan na letališču: “Dubaj, place where health cares!” (Dubaj, kraj kjer zdravje šteje). Drugače pa je tukaj cel kup tujcev, ki po cele dneve za malo denarja gara za arabske lastnike različnih podjetij nato pa težko prihranjen denar pošilja domov v Pakistan, Indijo, Bangladeš,.... Hecno, ampak v Dubaju, kot enem od emiratov v Združenih arabskih emiratih sploh nimaš neke potrebe znati kakšno arabsko besedo. Če sva videla 15 Arabcev sva jih veliko. Od tega je bil eden nek predstavnik lokalnega javnega podjetja, ki skrbi za javni promet v mestu. In to je bila tudi zanimiva scena, ko se je neka turistka pričela pritoževati, ker ni bila zadovoljna z vodenjem ogleda Dubaja po vodi. Arabec je najprej grdo pogledal vodiča, ki je bil očitno pakistansko-indijskega porekla, mu takoj vzel službeno kartico vodiča in se nato ljubeznivo smehljal turistki, ki po tem kaj je razlagala sama ni vedela, kaj bi rada. Vodič bled, turistka smotana, arabec pa... Hm, nadaljevanja nisva spremljala. Sva raje šla na čoln in se odpeljala preko zalivčka na drugo stran reke. Hja Janez, si imel prav. Tole res meji na sužnjelastniške odnose.
Še posebej pa je zanimivo videti še drugo plat Dubaja, ki ni tako bleščeča, kot je videti iz razglednic in oglasnih sporočil turističnih agencij. Midva sva se peljala z lokalnim avtobusom (poceni, cca. € 0,50) s katerim pa se vozi samo delovna sila iz jugovzhodne Azije in katere pot vodi skozi dubajska predmestja, ki so podobna manjšim krajem v Indiji, Pakistanu, Filipinih... Ljudje od tam, njihove restavracije, običaji, ipd. Sploh ne veš, da si v kraju kjer stoji Burj al Arab, se gradi najvišja stavba na svetu (Burj al Dubaj), ki postaja gospodarsko, prometno in finančno središče na Bližnjem vzhodu.
Ja, in potem ko tako lutaš po mestu in se nekako poskušaš znajti, ugotoviš, da v vsem tem čudežnem in opevanem kraju ne moreš dobiti enega samega taksija!!! Mislim, to je cela umetnost!! Midva sva po celodnevnem sprehodu in ogledu starega (no, ja) mestnega jedra že skoraj prišla do svojega hotela, ko sva uspela ustaviti en taksi, ta pa naju je odpeljal še tiste 4 km.
Madona, ampak ni najbolj luštno pri +40°C pešačiti po razbeljenem asfaltu in betonu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar