Kar je lepega je pač enkrat konec. In tako je pač konec tudi te indijske zgodbe. Zadnja dva dneva sta minila v zadnjih ogledih in izletih ter prepiranju s taksisti, ki so, se ne vem zakaj, očitno odločili, da me v zadnjih urah oskubijo za vsako rupijo, ki bi jo utegnil prihraniti. Mislim, kje pa so bili prve dneve, ko sem bil še naiven slovenski popotnik, rahlo izgubljen v Bombaju?
Sta pa ta zadnja dneva tudi minila v Harishevi gostoljubnosti. Ali bolje rečeno, gostoljubnosti lokalne policije? Kakorkoli že, razen za suvenirje nama za prevoze po izletih ter današnjem jutranjem prevozu na letališče ni bilo potrebno plačati niti rupije. Harish je bil kar užaljen, če sem samo omenil kakšno plačilo. O plačilu nastanitve pa ni hotel niti slišati.
Tako je sobota minila v ogledu Borawali National Parka, ki je nekakšna oaza miru, velika kakšnih 100 kv.km, katero obkroža Bombaj in njegova predmestja. In prav zanimivo je, ko iz nemirne ulice zapelješ skozi vhod v park in se nenadoma začne.... MIR, TIŠINA! Edini hrup povzročajo občasni motoristi in avtomobilisti, neka lokomotivica, ki vozi majhen vlakec, ter trop opic, ki se podi med obiskovalci in občasno izmakne kakšen prigrizek zase. Pa tudi kakšna ura ali kapa nepazljivega turista jim pride prav. Da o mobilnem telefonu ne govorim. 'Full' zabava!
Sta pa ta zadnja dneva tudi minila v Harishevi gostoljubnosti. Ali bolje rečeno, gostoljubnosti lokalne policije? Kakorkoli že, razen za suvenirje nama za prevoze po izletih ter današnjem jutranjem prevozu na letališče ni bilo potrebno plačati niti rupije. Harish je bil kar užaljen, če sem samo omenil kakšno plačilo. O plačilu nastanitve pa ni hotel niti slišati.
Tako je sobota minila v ogledu Borawali National Parka, ki je nekakšna oaza miru, velika kakšnih 100 kv.km, katero obkroža Bombaj in njegova predmestja. In prav zanimivo je, ko iz nemirne ulice zapelješ skozi vhod v park in se nenadoma začne.... MIR, TIŠINA! Edini hrup povzročajo občasni motoristi in avtomobilisti, neka lokomotivica, ki vozi majhen vlakec, ter trop opic, ki se podi med obiskovalci in občasno izmakne kakšen prigrizek zase. Pa tudi kakšna ura ali kapa nepazljivega turista jim pride prav. Da o mobilnem telefonu ne govorim. 'Full' zabava!
Mi (midva, sin od Harisha in dva policista) smo se tako skoraj 4 ure potepali po parku, si ogledali neke arheološke ostanke, videli dva shirana leva in 3, hm, tudi ne najbolj srečne tigre. Pač indijski pogled na ekologijo in ohranjanje nacionalne dediščine. Aja, in živalske vrtove.
Nedelja pa je minila v zadnjih iskanjih suvenirjev. Prekrižarila sva južni Bombaj, se otepala vsiljivih prodajalcev bobnov (raj za Adnan Efendija!!!), kakšnega preprodajalca hašiša (“You want some hash', Sir?!), gledat pod noge, da ne pohodiš kakšnega berača,... Mislim, na ulici Colaba ter njeni okolici pa tudi najdeš vse mogoče in nemogoče. Celo originalne kompase, sekstante, daljnoglede, ki so jih uporabljali Britanci v času kraljice Viktorije (made in Indija, letnik 2007, 2008).
Zvečer sva se šla posloviti od Harisha in njegove družine. He, he, to je šele bil hec. Anita je dobila celo indijsko obleko, katere si sploh ni želela kupiti. Potem pa jo je žena od Harisha še oblekla vanjo in je morala ves večer hoditi v njej. Tudi na večerji v enem od lokalov na Juhu Beach. Hja, tako je to, če se družiš z Indijci. Gostoljubnost je pisana z veliko začetnico. ;-)
No, kot sem že omenil, indijske zgodbe je konec. Čas je za novo epizodo!
No, kot sem že omenil, indijske zgodbe je konec. Čas je za novo epizodo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar