Drugi dan v Dubaju! Za začetek naju je zjutraj presenetil dež. Mislim, mene pa tudi spremlja krasno vreme. Potem pa... Hja, potem pa se je vreme malce zjasnilo in temperatura je postala normalna za ta letni čas. Nekje okoli 43°C. Tako kot včeraj.
Na najino srečo pa so tukajšnji 'biznismeni' ugotovili, da se da napraviti ogled Dubaja turistom prijaznejši. Na
jprej so najverjetneje, sodeč po napisih v notranjosti kar iz Hong Konga, uvozili nekaj starih dvonadstopnih avtobusov, jih malce prebarvali v rjavo, zaposlili filipinske vodiče in indijske voznike ter začeli s krožnimi vožnjami po Dubaju in okolici. Po sistemu kupiš vozovnico in stopiš na kateri koli postaji z avtobusa, si ogledaš, kar te tam zanima in vstopiš na naslednji bus. Je pa tole kar tržno usmerjeno, kar je vidno že iz postajališč. Te so postavili najraje v okolici trgovskih centrov, ki so najverjetneje plačali za manjšo promocijo oz. dovolili ustavljanje na njihovih parkiriščih. OK, vse lepo in prav samo kaj, ko so v nekaterih centrih trgovine z originalnim blagom in ne nekimi poceni kopijami, ki sva jih imela možnost videti v Indijil. In v teh trgovinah ti potem streže kakšna ruska emigrantka, z ustnicami polnimi kolagena in joški iz silikona (no, ta je bila samo ena) ali pa kakšna azijska poceni delovna sila.
In sva šla. Začela sva okoli 10.00 ure končala pa okoli 18.00 ure! Avtobusi so sicer delno klimatizirani, a kaj ko so jim leta naredila svoje in klimatske naprave ne služijo več tako doro svojemu namenu, kot so nekoč. Pa tudi Dubaj je vse kaj drugega, kot Hong Kong. Tako se tudi potniki malce kuhajo v lastnem soku, medtem pa jim že rahlo naveličana in zdolgočasena filipinska vodička razlaga vse kar naj bi bilo in ni zanimivo v okolici vožnje avtobusa (tista velika krogla na strehi stolpnice ni domovanje Tigerja Woodsa ampak so notri telekomunikacijske naprave! - šala za američane).
Na najino srečo pa so tukajšnji 'biznismeni' ugotovili, da se da napraviti ogled Dubaja turistom prijaznejši. Na
jprej so najverjetneje, sodeč po napisih v notranjosti kar iz Hong Konga, uvozili nekaj starih dvonadstopnih avtobusov, jih malce prebarvali v rjavo, zaposlili filipinske vodiče in indijske voznike ter začeli s krožnimi vožnjami po Dubaju in okolici. Po sistemu kupiš vozovnico in stopiš na kateri koli postaji z avtobusa, si ogledaš, kar te tam zanima in vstopiš na naslednji bus. Je pa tole kar tržno usmerjeno, kar je vidno že iz postajališč. Te so postavili najraje v okolici trgovskih centrov, ki so najverjetneje plačali za manjšo promocijo oz. dovolili ustavljanje na njihovih parkiriščih. OK, vse lepo in prav samo kaj, ko so v nekaterih centrih trgovine z originalnim blagom in ne nekimi poceni kopijami, ki sva jih imela možnost videti v Indijil. In v teh trgovinah ti potem streže kakšna ruska emigrantka, z ustnicami polnimi kolagena in joški iz silikona (no, ta je bila samo ena) ali pa kakšna azijska poceni delovna sila.In sva šla. Začela sva okoli 10.00 ure končala pa okoli 18.00 ure! Avtobusi so sicer delno klimatizirani, a kaj ko so jim leta naredila svoje in klimatske naprave ne služijo več tako doro svojemu namenu, kot so nekoč. Pa tudi Dubaj je vse kaj drugega, kot Hong Kong. Tako se tudi potniki malce kuhajo v lastnem soku, medtem pa jim že rahlo naveličana in zdolgočasena filipinska vodička razlaga vse kar naj bi bilo in ni zanimivo v okolici vožnje avtobusa (tista velika krogla na strehi stolpnice ni domovanje Tigerja Woodsa ampak so notri telekomunikacijske naprave! - šala za američane).
Je pa med ogledom videti vse mogoče. Od bleščečih poslovnih s
tolpnic (med vožnjo med njimi imaš občutek kot da si na Manhattnu in ne nekje sredi puščave), do že omenjenih delavskih predmestij (izgleda rudarskih naselij v Zasavju). In cel kup nekih malih poliklinik ali klinik na obali med samim mestom Dubaj in znamenitim hotelom Burj al Arab. Ali so res tako dobre ali pa.... Pranje denarja? Mislim, da je to že delo za naš OGK – Javni sektor, samo ne vem, ce bi Ivan podpisal dnevnice in potni nalog.Je pa bil na koncu spet hec s taksisti. Ker sva po ogledu z avtobusom odšla do Burj al Araba, sva nekako morala priti tudi nazaj v mesto. Ja, to pa je cela umetnost. Najprej sva rabila nekaj ćčasa, da sva našla taksi (vsi zasedeni?!), za vračanje pa... Ne moreš verjet! Ustaviš taksi, mu rečeš, da bi šel do centra Dubaja on pa: “Oh, jaz pa ne bi peljal tja. Je gneča na cesti!” Halo? Pa ta sploh ve v kakšni službi je??? OK, tega sva se usmilila, ko pa je tudi drugi začel s to zgodbico pa sva se samo vsedla v taksi in mu rekla “ Vozi!” Malo naju je verjetno v svoji pakistanščini preklel ampak kaj pa je hotel. Saj verjamem da bi raje imel prazno cesto še raje pa da bi peljal v drugo smer od najinega cilja, v Abu Dabi (prazna avtocesta, dolga relacija, dober denar?), kar je tudi sam omenil med vožnjo ampak tako je življenje taksista.
Jutri oz. danes pa... Danes pa spet na pot!
DOMOV!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar