Buenos Tardes Iberia!

Iberia naj bi bila najboljša letalska družba!? Tako se namrec sami hvalijo! Ja pa ja da! Mislim, prvo me je razočaral Airbus 320. “Ptič” podoben našim Adrijinim, prostora pa nobenega. Da ne verjameš, če ne doživiš. Sam sem prvič v življenju s koleni pritiskal na hrbtišče sedeža pred menoj, tako malo je prostora. Pa sem kar nekaj časa preživel na Adrijinih Airbusih. Še na adrijinem Regional Jetu (CRJ 200) je več prostora.

In po vzletu se začne pilot dreti: “Buenos Tardes Muheres e Muher,...” (Dober dan gospe in gospodje ali nekaj podobnega), stevardese pa korakajo po letalu gor in dol kot kakšni gestapovci v koncentracijskem taborišču. Hrana? Ja, pride po kakšni uri letenja. Pa še to si moraš sam plačati, če želiš jesti. Sem moral pogledati, če slučajno ne letim s kakšnim Ryanair ali EasyJetom. Sendvič (mala bela štručka z nekaj šunke in kapljico olivnega olja) = 8,00 €, Coca Cola = 3,50 €, in tako naprej. Pljačkaši!!!!

Potniki pa... Tipična italijanska drhal. Vpitje, brcanje v sedeže,... Kot da sem spet na letu za Prištino. Pravi deja vu zame. :-(

Sedaj sva že v Madridu. Tudi to njihovo novo letališče je “biser” arhitekture. Najprej iščeva po enem terminalu 'gate' za najin nadaljni polet proti Maroku in vsi naju usmerjajo nekam proti RSU. Kaj je ta RSU?? Ćez nekaj časa ugotoviva, da je to pač oznaka izhodov nekje na drugem koncu letališča, do tja pa se pride z nekim podzemnim vlakcem. Tako naju je usmeril 'valkovni odpravnik'. In ko prideva na drugo stran, v drugi terminal... Pravo nasprotje prvega. Prvi terminal je bil poln ljudi in prometa, imel je celo McDonald's, drugi prazen. Še vlak, s katerim sva šla tja je bil neki 'vlak duhov'. Sama sva bila na njem. Ko sva prišla z vlaka sva poiskala informacije, kjer je bil en možakar 'fuuuuul' zaposlen s telefonom. Pa sem se opogumil in ga povprašal po smeri. “Momentito”, sem dejal, Anita pa v smeh. Obvladam spansko, ni kaj! Mozakar pa mi je na moj 'momentito' nekaj zagrgral, kot Lurch pri Adamsovih (ameriška TV serija). Verjetno pa tudi moje angleščine ni kaj preveč razumel, ko sem ga vprašal po RSU. Samo pomahal nama je proti mejni kontroli (policija) in to je to.

In zdaj sva na terminalih R, S, U, kjer niti na informacijah ne vedo, s katerega izhoda bo odletelo letalo proti Maroku ter čakava na to, kakšne posledice bo imel na naju v mikrovalovni pečici pogreti piščančji sendvič in pomfri!