torek, 21. april 2009

Atlas sveta, str. 2260

Dan po Marakešu sva imela fiksno idejo, da bova premagala gorovje Atlas in se po dveh uricah lagodne vožnje prebila do kraja Ouarzazata, ki je na vzhodni strani Atlasa. Ja, ideja je dobra, po zemljevidu je tehnično izvedljiva v 2 urah, v praksi pa...


V praksi pa to pomeni, da je potrebno prepeljati 203 km, ki uradno vodijo po cesti med Marakešem in Ouarzazatom s hitrostjo cca. 40 do 60 km/h ker več ne dovolijo cestne omejitve (beri žandarmerija z laserji) in ovinkasta cesta, ki se prebija med gorovjem ob neki rečici proti prelazu Col du Tichka (2260 m nadmorske višine). So pa zanimive vasi, ki ležijo ob prelazu. Hiše narejene iz blata in okoliškega kamenja, na strehi pa satelitska antena. Logika?!


Štart je še kar bil obetaven, četudi sem v Marakešu, med vijuganjem med osli, mopedi in še čem uspel najti "redko" udarno jamo na vozišču tako, da naju je z Anito pošteno pretreslo. Ampak, ko sva za pustila Marakeš se je pot odprla. In sva se vozila, in vozila, in vozila.... Jebela cesta, ne spomnim se če sem kdaj prevozil toliko ovinkov v enem zamahu. Pa to je hujše kot Vršič na 10 potenco. Nikjer konca, vmes pa tovornjaki, neki stari fordovi kombiji, pa tovornjaki, za poslastico pa še prodajalci kamenja (no, kristalov), ki se ti vsiljivo skoraj vržejo pod avto v želji da ti prodajo košček kamene strele ali pa kakšen fosil (pravi ali pa tudi umetno narejen). In najboljše je to, da to naredijo, ko ravno pripelješ izza ovinka in takšen "pojav" najmanj pričakuješ. Potem pa pomtaš v desno ali levo (odvisno od smeri "napada"), preklinjaš njemu vso familijo po spisku v slovenščini, skozi okno pa poslušaš neko žlobudranje v polomljeni francoščini, ki pa verjetno pomeni isto kot moje kletvice le da ne zaradi tega, ker sem ga skoraj povozil, ampak zato ker se nisem ustavil in kaj kupil!

Da zaključim to epopejo. Do vrha prelaza Col du Tichka, kar pomeni v realnosti dobrih 100 km od Marakeša, sva na koncu porabila 3 ure vožnje, do najinega cilja Ouarzazata pa je bilo še dodatnih 100 km. Sva sklenila, da bova na brzino naredila fotko. Še kar iz avta, se obrnila in jo potegnila nazaj v Rabat! Časa nama počasi zmanjkuje za ves ta Maroko.



1 komentar:

  1. Brati te zadeve na samoobrambi v deževni lj je kar fino :) Le komentirat nisem mogel preko mobilca...ne vem zakaj.

    OdgovoriIzbriši