Au revoir, Maroc!

In je minilo tudi teh 10 dni potepanja po Maroku in druženja s starimi prijatelji. Tole zadnje poročanje bom bolj skrajšal. Itak ni kaj posebnega za pisati, ker je vse minilo brez posebnosti. Na letališču naju je že čakal Iberiin 'ptič',
Jebat ga!

ki naju je ponesel nad Casablanco in njeno mošejo v smeri Evrope.

Sam let pa je potekel v mojem preklinjanji španskega varčevanja s prostorom za kolena (mater jim špansko!!!!).

V glavnem počitnic je konec in spet se bom lahko predal moji papirologiji. :-(

P.S.: Hvala za vse komentarje, še posebej pa Vojcu, ki se je še najbolj angažiral in mi s komentarji dal voljo, da sploh pišem dalje. LP D. ;-)

Na desno ravnaj se!

V Rabatu je ena od znamenitosti tudi grobnica pokojnega kralja Hassana II. OK, je pač umrl in so ga pač morali temu primerno pokopati. Ali pa zabetonirati in za sigurno, da si slučajno ne premisli in vstane iz groba, še nanj položiti "majčken" blok marmorja. Pač ni bil najbolj priljubljen pri svojih podložnikih, kaj čemo.

Ampak, prava atrakcija so njegova častna straža. Vsi smo nekako navajeni strumnih stražarjev, ki smo jih videvali na posnetkih iz Hiše cvetja v Beogradu ali pa nekaj podobnega britanski kraljevi straži, ki strumno in nepremično stoji ter zre nekam 'v tri krasne'. Tile maroški stražarji pa... Joj, pa saj ne veš a bi se smejal, ko pride nova izmena stražarjev. Že pred zamenjavo straže mi je bilo malce smešno, kako so stražarji kar stali po dva skupaj in se nekaj pogovarjali, tisti v notranjosti grobnice pa so se kar naslanjali malo na simbolične sulice, ki so jih držali ali pa skoraj sloneli na stenah mavzoleja, kot zadnji pijanci, ki ne morejo več stati za šankom. Prihod izmene pa je bil spet svoja atrakcija. Kot da bi prišla neka zbirka cirkusantov v pisanih oblačilih, malo neorganizirano, razvodnik straže pa je nam turistom z roko kazal, da naj ne slikamo tega pomembnega ceremoniala. Ja pa ja da!

Novi stražarji so prišli do starih, ti so jim predali svoje puške, vmes so si izmenjali še kakšno novičko v stilu: "Šta ima za ručak, Meho?", in to je bilo to. Stražarji so spet stali na svojih mestih pač zato, ker so pač morali nekje stati in odslužiti svoj vojaški rok, mi turisti pa smo se jim motali naokoli. Eh, ta maroška vojska...

P.S. Za 'centraše': A ni tale levi, na spodnji fotki, podoben našemu Agotu?

Pomaranče rastejo v Mercatorju, mar ne?

Med potepom po Maroku, sem se odločil obuditi tudi tradicionalni šport vseh ljudstev sveta. Rabutanje sosedovih sadnih dreves. Kar je sosedovo in zastonj je boljše kot domače!


V Maroku imajo tako vsepolno posajenih pomarančnih dreves. Tudi na ulici, kjer delajo senco avtom, pešcem, oslom... So pač okrasna drevesa, kot so naši topoli ali ne vem kaj že sadijo pri nas. Na eni od ulic v enem maroškem mestecu sva tako opazila pomarančevec, na katerem so se svetili lepi oranžni plodovi Citrus sinensis ali pomaranč po domače. In kaj bi bilo bolj okusnega, kot sveža pomaranča v toplem maroškem dnevu. OK, ne mi zdaj naštevat pijače. In ker sem bil ravno ustrezne višine in ker je malo pred nama tudi neka maročanka z drevesa kar tako, mimogrede snela en plod in ga odnesla a seboj, sem se odločil, da bom še jaz kakšno poskusil.

Malo sem moral poskočiti (kaj pa je to zame, pri mojih 100 in nekaj kilogramih)

in v roki se mi je svetlikal lep, oranžen plen.

Pomaranča! Samo še olupiti sem jo moral in prvi krhelj je padel v moja usta.

Od tam dalje pa... Od tam dalje pa je z največjo težavo šel po grlu, kajti po ugrizu me je skoraj kap. Ma, če bi pil kis naravnost iz steklenice, ne bi bil tako kisel, kot je bil kisel ta krhelj pomaranče! Neverjetno. Moja usta še kaj tako kislega niso občutila! Bljak! Verjetno bi moral počakati, da vse skupaj dozori, kaj ne?!

Play it again, Sam!

Ne vem, če ste že opazili, vendar sem v svojih blogih 'rahel' filmski nostalgik. Tudi tale izlet v Casablanco me je navdahnil po istoimenskem filmu iz leta 1942. Samo, da je bilo pri najinem izletu malo manj romantike. Je pa bilo zanimivo. Za razliko od ostalih potepov po Maroku, sva se tokrat odločila, da bova šla iz Rabata v Casablanco kar z vlakom. Kot vsa delavska 'raja' Maroka. In tako sva se tudi sprijaznila na stiskanje v prenagnetenih vlakih in podobnimi 'nevšečnostmi' popotovanj po t.i. "Tretjem svetu". Ampak Maroko je presenetljivo urejen, kar se tega tiče. Vlaki so bolj točni kot pri nas, pa tudi urejeni so podobno. Le, da imajo namesto naših Siemensov nekaj italijanskih, nekaj francoskih, ter malo več 'made in Marocco' vlakov. Pa tudi cene vozovnic so ugodne. Samo jezik sporazumevanja... Jeb... ti mojo francoščino. Za pogovor na 'šalterju' železniške postaje rabiš kar nekaj znanja v mahanju z rokami in mimiko prstov. Me oui! Sicer pa vsak 'muskl fiber' nekoč mine.


Sama Casablanca je pa po mojem še eno maroško mesto, ki bi bilo rahlo brez posebnosti, če ne bi imeli mošeje, katero so zgradili 1993 ob 60. rojstnem dnevu takratnega kralja Hassana II. (do danes je že umrl) in katere minaret sodi s svojimi cca. 210 m med najvišje na svetu. Mimogrede, kako bi kaj takšnega izgledalo v Ljubljani za stolpnico Dela?! He, he!

Pa se še malo povrnem k svojim priljubljenim filmom. Med obhodom mošeje sem ugotovil, da so na obali nasproti mošeje posneli tudi nekaj scen filma Syriana (2005) z Georgom Clooneyem (na spodnji sliki je obala 'Bejruta', po kateri se je Clooney v filmu sprehajal). Hm, škoda, da sem že oddan, drugače bi lahko svoj šarm a'la Clooney še vnovčil pri kakšni bejbi.

Sva pa med sprehajanjem po starem centru mesta in tržnici ugotovila, da je v Maroku neverjetno veliko Slovencev. Da, tako so nama nareč zatrjevali domačini, ki so znali tudi nekaj angleščine. Med samim pogovorom pa je bilo ugotovljeno, da nekaterim vseeno ni najbolj jasno kaj govorijo saj mešajo vse evropske narode med seboj. Tako nama je en domačin nekaj govoril, kako veliko je Slovencev v Casablanci, kjer da imajo tovarno (edina meni znana slovenska tovarna v Maroku je Preventova iz Slovenj Gradca) in v kateri delajo Italijani. Ja, to bo. Slovenci imajo tovarno, v njej pa delajo Italijani. Dobra kombinacija!



Sama Casablanca je tako pač še en arabski megapolis s cca. 6,5 mio prebivalstva, ter revnimi slumi na obrobju, tržnica je takšna kot kjerkoli drugje v Maroku,... Mogoče so bila naijna pričakovanja večja od realnosti ali pa je bila napaka to, da sva šla najprej skozi rabat, Marakeš in še kakšen kraj. Kaj pa vem?

Ja, 'play it again Sam'. Ampak za naju kdaj drugič.

Atlas sveta, str. 2260

Dan po Marakešu sva imela fiksno idejo, da bova premagala gorovje Atlas in se po dveh uricah lagodne vožnje prebila do kraja Ouarzazata, ki je na vzhodni strani Atlasa. Ja, ideja je dobra, po zemljevidu je tehnično izvedljiva v 2 urah, v praksi pa...


V praksi pa to pomeni, da je potrebno prepeljati 203 km, ki uradno vodijo po cesti med Marakešem in Ouarzazatom s hitrostjo cca. 40 do 60 km/h ker več ne dovolijo cestne omejitve (beri žandarmerija z laserji) in ovinkasta cesta, ki se prebija med gorovjem ob neki rečici proti prelazu Col du Tichka (2260 m nadmorske višine). So pa zanimive vasi, ki ležijo ob prelazu. Hiše narejene iz blata in okoliškega kamenja, na strehi pa satelitska antena. Logika?!


Štart je še kar bil obetaven, četudi sem v Marakešu, med vijuganjem med osli, mopedi in še čem uspel najti "redko" udarno jamo na vozišču tako, da naju je z Anito pošteno pretreslo. Ampak, ko sva za pustila Marakeš se je pot odprla. In sva se vozila, in vozila, in vozila.... Jebela cesta, ne spomnim se če sem kdaj prevozil toliko ovinkov v enem zamahu. Pa to je hujše kot Vršič na 10 potenco. Nikjer konca, vmes pa tovornjaki, neki stari fordovi kombiji, pa tovornjaki, za poslastico pa še prodajalci kamenja (no, kristalov), ki se ti vsiljivo skoraj vržejo pod avto v želji da ti prodajo košček kamene strele ali pa kakšen fosil (pravi ali pa tudi umetno narejen). In najboljše je to, da to naredijo, ko ravno pripelješ izza ovinka in takšen "pojav" najmanj pričakuješ. Potem pa pomtaš v desno ali levo (odvisno od smeri "napada"), preklinjaš njemu vso familijo po spisku v slovenščini, skozi okno pa poslušaš neko žlobudranje v polomljeni francoščini, ki pa verjetno pomeni isto kot moje kletvice le da ne zaradi tega, ker sem ga skoraj povozil, ampak zato ker se nisem ustavil in kaj kupil!

Da zaključim to epopejo. Do vrha prelaza Col du Tichka, kar pomeni v realnosti dobrih 100 km od Marakeša, sva na koncu porabila 3 ure vožnje, do najinega cilja Ouarzazata pa je bilo še dodatnih 100 km. Sva sklenila, da bova na brzino naredila fotko. Še kar iz avta, se obrnila in jo potegnila nazaj v Rabat! Časa nama počasi zmanjkuje za ves ta Maroko.

Vonj po pečenem mesu in konjih

Marakeš. Kadarkoli sem gledal oddaje na Travel Channelu, še prej pa v kakšni drugi oddaji, vedno mi je ta kraj imel nekakšen skrivnostni pridih. Mogoče celo eksotike, saj je vedno kazalo znameniti trg, kjer je največja 'roštilijada' na svetu. Hja, realnost je malce drugačna. Vse skupaj je preveč podrejeno komerciali. OK, še vedno si lahko človek privošči ovčje učke, možgančke koz, polže v omaki in podobno kulinarično 'eksotiko', vendar so pa prodajalci prav tečni, če želiš samo 'fotkat' ali pa pokažeš malce zanimanja za stojnico, kobro, ki se ti mota pod nogami ali opico na verižici, katero ti njen lastnik na vsak način želi spraviti na glavo, ker je to kao smešno in turisti to želimo. Ja, res. Zmeraj sem si želel, da mi na glavi sedi opica! Mislim, kakšne ideje. In če slučajno opazijo, da si jih slikal, pridejo do tebe in ti začnejo težiti, da jim daš evro. Seveda, kar evro, ker en dirham ni dovolj. Ja, turizem je res pokvaril tukajšnjo tržnico, ki pa še vedno ostaja nekako surrealistična z vsem svojim hrupom glasbil in v zraku pomešanih vonjav po pečenem mesu, suhem sadju in začimbah. Kot da bi za trenutek padel v kakšen Schwartzeneggerjev film o Conanu. Samo še scena s kamelo, ki jo dobi po glavi, ker pljune Conana, manjka (za tiste, ki ste film gledali nekoč, pred davnimi leti v kinu, se verjetno spomnite za katero sceno se gre). Aja, in seveda vonjave po konjih, saj je vse polno konjskih vpreg. Vmes pa se še najdejo risalke s henno (neka rastlina pač, ki zdrobljena v prah in pomešana z vodo, na koži pušča barvo, kot začasna tetovaža), za katere bi človek najprej mislil, da kakšno poljsko turistko poskuša drogirati ko ji z injekcijsko brizgalko riše vzročke po roki. Mimogrede, a mislite, da je uboga berberska "umetnica" kupila injekcijsko brizgalko v apoteki ali jo je našla kje na smetišču izza kakšne bolnišnice?!

Drugače pa je Marakeš eno lepših mest, kar sva jih dosedaj videla v Maroku. Četudi je mesto že na robu puščavskega dela Maroka in ga od Sahare deli samo še gorovje Atlas, je v mestu veliko zelenja, saj slovi po lepih parkih in zelenicah. In še res je. Ko se tako voziš po mestu, se ti zdi, da se voziš po kakšnem avstroogrskem parku na Dunaju. Le o avstroogrskem prometnem režimu ni ne duha ne sluha.

Od Rabata do Marakeša

Promet v Maroku je res nekaj samosvojega. Imajo relativno dobre in relativno poceni (200 km za cca 6 € cestnine) avtoceste, vozniki pa so obupni. Tovornjakarji so itak glavni (što večji do bolji!), vozniki osebnih avtomobilov, ne glede na velikost in znamko, pa mislijo, da je sredinska črta oz. črta med obema prometnima pasovoma avtoceste zarisana zato, da se po nečem orientira zato jo je najbolje kar slediti in voziti po sredini vozišča. Potem so tukaj “biseri”, ki ugotovijo, da so pri izvozu z avtoceste zapeljalji na napačen izvoz in si zadnji trenutek premislijo in se vrnejo nazaj na AC. Tik pred začetkom ločilne zelenice seveda. Ali pa obratno, ko te na izvozu, z leve strani preseneti kakšen tovornjakar, ki je ugotovil, da on bi pa moral na izvozu Casablanca z avtoceste, ne pa nadaljevati proti Marakešu. Zmagovalec dneva pa mi je bil voznik nekega podrtega Mercedesa, za katerega sem najprej mislil, da se je ustavil na voznem prometnem pasu, ko pa sem bolje pogledal pa sem videl, da je 'falil' izvoz za cca. 500 m in se lepo mirno, brez sekiranja pelje vzvratno, nazaj do izvoza. Aja, pa vzvratne luči so mu verjetno tudi delale nekoč v Stuttgartu, ko je 'mečka' prišla s proizvodne linije. Res so pojave tile maroški vozniki. Pri njih moraš pričakovati nepričakovano!

Potem pa so tu še drugi cestno prometni pojavi a'la Maroko. Recimo nasproti vozeči se traktorji, delavci lokalnega avtocestnega podjetja, ki ročno, s srpi (!!!) kosijo travo ob vozišču in se šetkajo gor in dol, kot da na cesti ni avtov, ki padajo mimo več kot 100 km/h, policaje sem že zadnjič omenil (jebemti, žandarmerija ima za razliko od policije, sive uniforme in se dobesedno kot kameleon 'zlije' z okolico, to je z barvo asfalta). Samo še ovce so nama manjkale na cesti, vendar tudi teh ne manjka ob vozišču. Na 'tej strani ograje' se razume. Pastir pa sedi na kovinski odbojni ograji in se dolgočasi z ogledovanjem mimovozečih vozil.

Ampak nama je vseeno uspelo priti do Marakeša v enem kosu in s tudi celo Dacio Logan. Ma, so Romuni in Renaultovci vedeli kaj delajo, ko so križali dele starega Clia in romunske Dacie.

Izlet v Fes

Danes nama je Valentin posodil svojo Dacio in odpravila sva se v Fes. Manjše mestece nekje severovzhodno od Rabata. Ko sva z Anito zjutraj gledala karto Maroka se nama je zadeva zdela kar nekam blizu. Na cesti pa... 180 km kar ni in ni hotelo miniti. Uboga Dacia ima samo 1.4 motorček s 75 KM, drugi problem pa so maroški policisti. Ti pa so inovativni, ko je potrebno iz voznikove denarnice potegniti kakšen dirham. Maroške avtoceste med obema voznima pasovoma nimajo nobene ograje. Gre za prazen prostor, širine cca 5 m, katerega ponavadi preraste raznorazno grmičevje in podobno šavje. In to tako na gosto in visoki, da maroški policisti na to vmesno zemljišče komot, pravokotno na vozišče, zapeljejo svojega službenega Berlinga, postavijo stativ z laserskim merilnikom in kasiranje se lahko začne. Če ne zaradi možnega plačila kazni moraš tako biti pozoren na morebitne uniformirane osebke, ki ti tako popolnoma nepričakovano skočijo iz grmovja direktno pred avto. In to na prehitevalni pas, da ne bo kakšnih pomislekov!!

In po skoraj dobrih 2-eh urah cijazenja po presenetljivo zelenem Maroku (posledica 3 mes dežja) sva prišla v Fes. Kraj ni na prvi pogled nič posebnega. Pač še eno maroško kraljevo mesto s starim mestnim jedrom, ki se skriva izza obzidja.

Posebnost Fesa je predelava živalskih kož v obarvano usnje. Cel postopek poteka po enakih praviloh že skozi stoletja. Živalsko kožu ustrojijo, potem pa jo namakajo v različne raztopine oz. tekočine. Od kravjega urina, mešanice vode in golobjih iztrebkov do raztopin indiga (modra barva) ali celo žafrana (rumena barva), da dobijo primerno obdelano usnje. Vse to pa se fajn bere, če nisi neposredno na kraju in ne vidiš ali bolje rečeno vonjaš tega procesa. Mešanica vonja je ubijalska. Ga ni hleva, kjer bi tako zaudarjajo po amonijaku, iztrebkih in še čem. In potem še gledaš tele lokalce, ki golih nog in rok hodijo in vlačijo kože po teh bazenih s kemikalijami.

Ampak, da prideš do teh bazenov je pa spet cela umetnost. Ne vem kdo si je zamislil načrt mesta vendar ta je en sam velik labirint. Načrt, ki je v Lonely Planetu pa je tudi samo provizorično tam. Najprej sva rabila skoraj pol ure, da sva prišla od avtobusne postaje, kjer sva pustila avto, do obdelovalnice usnja, nato pa skoraj uro, da sva našla pot nazaj. Še meni je moja super orientacija odpovedala. Na trenutke sva se celo 'šlepala' s kakšno poljsko ali špansko turistično skupino, da sva kam prišla. Jao, vse ulice so si nekako podobne, reda nobenega, tečni 'samooklicani' turistični vodiči,... Kot, da se vrtiš v začaranem krogu. In če koga kaj vprašaš, bi te vsi peljali k predelovalnicam kože. Ja super, kje pa so bili prej, ko sem sam našel pot do tja? Aja, sva vseeno dala 0,60 € enemu kao vodiču, da naju je peljal na teraso nad bazene. Na koncu naju je Anita odrešila s tem, da je prepoznala eno uličico, po kateri sva pred tem šla. Kakšen udarec za moj ponos! :-/


V glavnem Fes je zanimiv. Samo vonjave moraš prenesti in se sprijazniti s tem, da se boš izgubil.

Rabat

Glavno mesto Maroka je Rabat. To je pač politično središče države, ker vsa ekonomija se pač vrti okoli Casablance. V Rabatu je tako kraljeva palača in cel še kakšna zanimivost, samo mesto pa je ostanek nekakšne mešanice kraljevih prestolnic in piratskih utrdb. Pač imajo zanimivo zgodovino.

Mi smo si šli pogledati staro utrdbo, ki dominira na klifu nad Atlantikom, na skrajnem zahodnem robu mesta. Zunajst utrdbe skriva stisnjene hiše, med katerimi potekajo ozke ulice. Posebnost teh hišk pa je, da so vse obarvane belo in modro. Baje so jih postavili prebežniki iz španske Andaluzije, katere so v srednjem veku pregnali krščanski zavojevalci. O zgodovini kdaj drugič. Več starega Rabata pa na spodnjih fotkah.



Je pa problem, če si turist, ker te takoj najde kakšen samooklicani turistični vodič, ki se ga za živo glavo ne moreš znebiti. Ko se končno sprijazniš z zlo usodo in vzameš enega t.i. vodiča, da ti malo razkaže utrdbo in okolico, se najde konkurent, kateri se prične s tvojim vodičem prepirati o bog ve čem. Super! Potem pa še plačilo "storitve". Ajde, nekaj je povedal, vendar bi vse skupaj lahko našel tudi v Lonely Planetu, če ne celo več in za to zahteva 50 dirhamov (1 EUR = cca. 11 MDs). Pljačka!!!

Hrana! :-D

OK, za začetek krajše pojasnilo. Na začetku sem namreč pozabil omeniti zakaj sva sploh šla v Maroko. Lahko bi se šla kakšno bolj zanimivo popotovanje, kot se ga je šel kolega Evgen s PPP in bi bila res prava avantura po puščavi in goščavi. Ne, midva sva šla v Maroko, ker naju je sem povabil moj romunski prijatelj Valentin s katerim sva skupaj delala v misiji na Kosovu in je bil decembra '08 na obisku v Sloveniji. On namreč še vedno službuje pri Združenih narodih in ker je trenutno na delu v Maroku sva pač šla v Maroko. Kaj bi šele bilo, če bi bil kje v Kongu ali Uzbekistanu? To bi šele bralo! ;-)

Hrana v Maroku. Za razliko od tipičnih mnenj, da bova jedla samo ovčje možgančke, učke in podobne "delikatese" lokalnega probivalstva, sva bila sama kar malo presenečena nad njihovimi "tajini" (beri: tažini). Valentinova žena, Florina, naju je sicer posvarila, da je hrana, ki jo skuha njihova pomočnica prilagojena evropskemu okusu, vendar po tem, kar sva videla v supermarketu in na tržnici, ne verjamem da je ne vem kako slabo. Baje imajo neskončno radi močno sladkane jedi. Sladkor v kuskusu (vrsta testeninske priloge podobne zdrobu), solati, mesu... Ja, tudi mesu. Nekateri njihovi tažini so tako sestavljeni iz kuskusa, mesa ovce ali perutnine z dodanimi rozinami, marelicami, slivami. Zanimive kombinacije. Tisto, kar sva včeraj za kosilo jedla je bil piščančji tažin, kateri ni imel za prilogo kuskusa (ponavadi pride na isto posodo, vendar pod mesom ali pomešan z mesom). Za sladico pa je maroška gospodinja naredila palačinke, katere so bile na eni strani kot naše palačinke, na drugi pa kot luknjičaste spužva. Sva takoj morala v kuhinjo, da vidiva, kako se dela to čudo.


Opazila pa sva, da imajo neskončno radi močno oljne ali maslene jedi. Še nikjer nisem videl, da bi v marketu prodajali maslo v kilogramski ali celo dvokilogramski embalaži. Oni s tem kuhajo svoje kus-kuse in podobno testenisko prilogo, cvrejo meso (ovca in perutnina) in podobno. O izbiri oliv, sadja in zelenjave pa nimam besed. Noben slovenski supermarket nima takšne izbire, kot je pri njih. In to krasne zelenjave. Na tržnici pa srečaš razne stojnice s hitro pripravljeno hrano. Zadeva izgleda malo dvomljive kvalitete (ni po "hasapu" (živilski standard HACCP) je pa po Hasanu!), vonjave pa so vseeno krasne.


V glavnem, je se dobro in ni strahu, da bi izgubil kakšen kilogram. :-D

Prve urice v Maroku

Če nama je Iberia pokvarila užitek do letenja, so nama ga pa Maročani, s svojim Royal Maroccan dvignili. Odnos osebja, letalo, vse je bilo ok. Celo prigrizek je bi okusen.

Na letališču pa je bila že znana slika. Najprej sva uredila mejne podrobnosti z nekaj začetnimi zadržki. Mejni policist je govoril francosko, jaz angleško= nesporazum? Ne, ker smo ugotovili, da sem tudi jaz "brat" in v potni list sem dobil pečat z nasmeškom maroškega kolega. In ko sva se napotila proti prehodu za prevzem prtljage je do naju pristopil možakar v poslovni obleki s kravato, v roki pa je držal službeno motorolo (zvezo). Že prej sem ga opazil, ko sem čakal na Anito, kako me je opazoval in se nekaj pogovarjal z drugim uniformiranim policistom, ki me je tudi gledal. V glavnem, možakar je pristopil do mene v trenutku, ko sem uniformiranemu policistu ponovno pokazal potni list. Vzel je moj potni list in mi dejal: "Moussee Danilo? Voulez vu avec moua!" Moja francoščina ni bog ve kaj (se vidi iz zapisanega, kaj ne?), samo toliko pa sem ga razumel, da moram z njim. Še posebej, če ima moj pasoš in službeno zvezo v roki. In ko sem že razmišljal, kakšna neumnost je zdaj to, mi možakar začne nekaj govoriti o Valentinu, mojem romunskem kolegu ter mi vrne potni list. Ja, Valentin mi je pa res naredil krasen sprejem. Za manjši infarkt. Aniti najprej ni bilo nič jasno, potem pa se je samo smejala na poti do parkirišča in avta, kjer naju je najin prijatelj čakal.

Tako sva sedaj nastanjena pri Valentinu, ki ima v Rabatu (cca. ura vožnje po AC od Casablance) najeto hišo zase in svojo družino. Krasna vila, ki pa ima to pomanjkljivost, da nima neke izolacije sten in da tudi okna ne tesnijo bog ve kaj. Tukaj je namreč kar sveže (cca. +12 - +15˚C) in občasno dežuje.

Danes pa sva z Valentinovo ženo naredila že manjši pohod po Rabatu, katerega smo začeli v lokalnem supermarketu. Da vidimo, kaj tukaj ljudje sploh jedo. Ugotovitev? Jedo najboljše olive!! 100%


Pa tudi krajši ogled mestne tržnice smo imeli, ker za kaj več je zmanjkalo meni baterije v fotoaparatu,
...kosilo pa se je tudi počasi bližalo.

Več pa v naslednjih prispevkih! ;-)

Buenos Tardes Iberia!

Iberia naj bi bila najboljša letalska družba!? Tako se namrec sami hvalijo! Ja pa ja da! Mislim, prvo me je razočaral Airbus 320. “Ptič” podoben našim Adrijinim, prostora pa nobenega. Da ne verjameš, če ne doživiš. Sam sem prvič v življenju s koleni pritiskal na hrbtišče sedeža pred menoj, tako malo je prostora. Pa sem kar nekaj časa preživel na Adrijinih Airbusih. Še na adrijinem Regional Jetu (CRJ 200) je več prostora.

In po vzletu se začne pilot dreti: “Buenos Tardes Muheres e Muher,...” (Dober dan gospe in gospodje ali nekaj podobnega), stevardese pa korakajo po letalu gor in dol kot kakšni gestapovci v koncentracijskem taborišču. Hrana? Ja, pride po kakšni uri letenja. Pa še to si moraš sam plačati, če želiš jesti. Sem moral pogledati, če slučajno ne letim s kakšnim Ryanair ali EasyJetom. Sendvič (mala bela štručka z nekaj šunke in kapljico olivnega olja) = 8,00 €, Coca Cola = 3,50 €, in tako naprej. Pljačkaši!!!!

Potniki pa... Tipična italijanska drhal. Vpitje, brcanje v sedeže,... Kot da sem spet na letu za Prištino. Pravi deja vu zame. :-(

Sedaj sva že v Madridu. Tudi to njihovo novo letališče je “biser” arhitekture. Najprej iščeva po enem terminalu 'gate' za najin nadaljni polet proti Maroku in vsi naju usmerjajo nekam proti RSU. Kaj je ta RSU?? Ćez nekaj časa ugotoviva, da je to pač oznaka izhodov nekje na drugem koncu letališča, do tja pa se pride z nekim podzemnim vlakcem. Tako naju je usmeril 'valkovni odpravnik'. In ko prideva na drugo stran, v drugi terminal... Pravo nasprotje prvega. Prvi terminal je bil poln ljudi in prometa, imel je celo McDonald's, drugi prazen. Še vlak, s katerim sva šla tja je bil neki 'vlak duhov'. Sama sva bila na njem. Ko sva prišla z vlaka sva poiskala informacije, kjer je bil en možakar 'fuuuuul' zaposlen s telefonom. Pa sem se opogumil in ga povprašal po smeri. “Momentito”, sem dejal, Anita pa v smeh. Obvladam spansko, ni kaj! Mozakar pa mi je na moj 'momentito' nekaj zagrgral, kot Lurch pri Adamsovih (ameriška TV serija). Verjetno pa tudi moje angleščine ni kaj preveč razumel, ko sem ga vprašal po RSU. Samo pomahal nama je proti mejni kontroli (policija) in to je to.

In zdaj sva na terminalih R, S, U, kjer niti na informacijah ne vedo, s katerega izhoda bo odletelo letalo proti Maroku ter čakava na to, kakšne posledice bo imel na naju v mikrovalovni pečici pogreti piščančji sendvič in pomfri!

Nekje je potrebno zaceti

Evo nas spet na poti. Od zadnjega popotovanja so minili že štirje neskončni meseci in moji živci so že vpili “Spelji se na pot!!” Tale 'reissefiber' (potovalna vročica) je res ubijajoča stvar. Ko si enkrat okužen je konec! In Anita je tudi okužena. Najhuje bo, ko bo najin otrok (nekoč!!!) dejal, da on pa ne bi šel na pot, ker je raje doma. “Ja dete, s katerega jajca pa si ti ušlo?”, bo moje prvo samovprašanje, ko bom slišal ta stavek.

No, kakorkoli me v prihodnosti že čaka, sedaj sedim na beneškem letališču in čakam svoj let za Madrid. Najhuje pri vsem pa je to, da moram prenašati še cel trop trapastih Italijanov, ki se smukajo naokoli. Uh, že na cesti do sem so mi šli na živce, pa sem bil samo sopotnik, sedaj pa so vsepovsod okoli mene. Sem pravi 'italijanofob'! Še kakšna urica in odfrčali bomo v sončno Espano!

Do takrat pa bova z Anito uživala z razgledom na, s soncem obsijano, Beneško laguno.

LP

P.S. Medtem, ko midva čakava na let in piševa tole prozo, se za Anitinim hrbtom italijanska 'la famigllia' baše s pojedino pizz, sendvičev e anche birra za katero je dala najmanj 20 €. Mater so dragi na tem letališču. Košček pizze za 4,50 €?!