Babylon Berlin*

 *nemška kriminalna serija, ki se dogaja v '30-ih letih prejšnjega stoletja v Berlinu (https://en.wikipedia.org/wiki/Babylon_Berlin)

Po dveh dneh (če štejem tudi tisti petkov šok s sporočilom o odpovedanim povratnem letu), smo le prispeli do Berlina! 

Sama pot z letališča do hotela v (skoraj) centru mesta, cca 800 m od Alexander Platza je potekal skoraj brez stresa. Na letališču Berlin-Brandenburg sedeš na vlak, ta te pripelje do prestopne postaje na Tempelhoffu, kjer je bilo včasih letališče,....

...presedeš na podzemno in čez nekaj postaj ter nekaj metrov korakov si v hotelski sobi. Simpl!

Sledil je krajši počitek v sobi, nato pa se je začelo! Tridnevno raziskovanje Berlina!!

Alekxander Platz, ki je bil nekoč v vzhodni (komunistični) Nemški demokratični republiki... 

'Check-point' Charlie, nekdanji (mejni) prehod med vzhodnim (komunističnim) in zahodnim (kapitalističnim) Berlinom

Ostanki 'Berlinskega zidu' na Podstamer Platzu (mimogrede, a kdo ve v čem je fora, da je cel polepljen  prežvečinimi žvečilnimi gumiji?!)

Spomenik žrtvam Holokavsta...

Brandenburška vrata (itak, brez tega ni ogleda Berlina)

Reichstag oz. nemški parlament (ki je spet v prenovi)

Neki ribji grafit

Muzej Buda Spencerja (junak mojega otroštva, seveda nisem mogel mimo!)

Berlinski naravoslovni muzej (še najbolj zanimiv del ogleda Berlina, kar se otrok tiče!)

Letališče Tempelhof (zdaj muzej in rekreativne površine, katerega ogled pa bo počakal na nek drug čas)

Eden od tempelhofskih orlov, ki so nekako uspeli "preživeti" konec 2. SV.

Če na kratko povzamem te tri berlinske dni. Berlin je krasen za ogled, če imaš srečo z vremenom (mi smo naleteli na enega od vrhuncev vročinskega vala in pri +35°C res ni nek užitek hoditi po mestu) in če obožuješ zgodovino. Samo potepanje po mestu je enostavno, saj berlinski mestni prevoz omogoča, da štiričlanska družina z uporabo podzemne ali primestne železnice, avtobusov ali tramvajev vidi največ z najmanj napora. Otrokom (vsaj našim 9 in 12 letnicam) ogledi kakšnih muzejev vohunstva, hladne vojne in podobno verjetno ni najbolj povšeči, vseeno pa imajo krasen naravosloven muzej. Našim puncam je bil všeč. 

Če pa ste ljubitelj tuje hrane, boste pa Berlin oboževali. Tukaj imajo vse! McDonald's, Burger King, KFC, Starbucks, razne döner kebab štante... OK, pa tudi indijske, japonske, kitajske, vietnamske (mislim, da gre pri teh zgolj za 'preoblečene' kitajske restavravracije. Vsaj glede na to kar strežejo, se ne razlikujejo preveč od kitajskih. Sicer pa, kaj jaz vem?! Saj še nisem bil v Vietnamu!😁), gruzijske in druge tuje kulinarike. Mislim, da sem nekje na Potsdam Platzu opazil tudi afriško. 

Vseeno pa se je od vseh kulinaričnih dosežkov Berlina našim puncam najbolj prikupil t.i. 'bubble tea', ki ga prodajajo v vietnamski restavraciji v bližini muzeja Buda Spencerja. Baje najboljši, kar so ga pile. Dobro, jima bom moral verjeti na besedo, saj imata že nekaj 'kilometrine' s temi 'bubble tea' napitki v Sloveniji, Italiji in sedaj tudi Nemčiji.

Trije dnevi Berlina so minili 'en-dva-tri' in počasi smo se preko Švice spravili domov. 

Za razliko od stresnega začetka tega potovanja, je tale zadnji del minil skoraj brez stresa. Ajde, v Zürichu je bilo malo na tesno, ko smo imeli samo kakšnih 25 min za prestop na naslednje letalo, pri tem pa je šlo dobesedno za 'tek preko ovir', saj je naše letalo pristalo proč od letališke stavbe, nato smo čakali avtobus, da se je napolnil, nas pripeljal do glavne letališke zgradbe, okoli katere je seveda naredil 'častni' krog. Sledil je tek preko terminala do naslednjega izhoda, kjer smo končno ujeli (dobesedno) naslednji avtobus, ki nas je nato dostavil do našega letala za let do Benetk. In kaj je bilo tukaj najboljše? Švicarska čokolada, ki jo deljo na Swissovem letu!! Saj, tudi Lufthansa jo deli, a vseeno. Samo ena je originalna švicarska čokolada! In švicarsko osebje ne škrtari s čokolado. Še posebej, če si otrok! 😁

Do našega naslednjega potepa! 😎

Pot Benetke - Berlin je odprta! (kakšna šala)

 O moj bog! Če bi vedel, da mi bo petek in tale sobota 'odnesla' toliko živcev, bi svoje punce najraje odpeljal v Moravske in konec! Ampak dobro, Je kar je! Karte so rezervirane in plačane (nekaj denarja sem s tem, ko smo uredili nadomestni povratni let s Swissom preko Züricha dobil celo nazaj!), pa tudi francoski Novotel se verjetno ne bi želel odreči nekaj (za njih) drobiža, ki nam bi ga morali vrniti v primeru odpovedi hotelske rezervacije.

Že ob prihodo na beneško letališče nama z Anito nekaj ni delovalo v redu. Saj sva že letela z Marca Pola, ampak to soboto je bil že od daleč viden kaos na 'check-in' šalterjih. Mislim, tudi če bi se želel 'sčekirati' preko avtomata to ni šlo ker...Eh, Italija pač! Sem poskusil, pa me je tamkaj zaposlena Italijanka sterala nazaj v vrsto, skupaj s tropom Kitajcev in Američanov, obojih prepolnih vtisov in suvenirjev iz bližnjih Benetk. In smo stali in stali in... Po kakšne tričetrt ure stanja v vrsti, sprijaznjen, da je to pač Italija in (jeb..ga) imamo še srečo, da se letališko osebje ni odločilo še za kakšno (tradicionalno) stavko, opazimo tri osebe, ki so meni nič, tebi nič šle mimo vseh nas (dobesedno prehitevanje po desni!) do italijanske stevardese na šalterju in s SLO potnim listom v roki zahtevali, da se jih 'sčekira'! Ha, ha, ha! Italijanka jih je nekaj minut poslušala, pri čemer se ni pustila motiti pri čekiranju ostalih podnikov, ki so stali v vrsti, nato pa 'Slovenclje' sterala nekam proč.

Po kakšni uri, smo se končno le uspeli prebiti skozi 'čeking' in varnostne preglede v notranjost Marca Pola. Noter pa klasičen italijanski kaos. Nič se ni spremenilo, od našega zadnjega leta od tukaj. Kvečjemu poslabšalo. Po kakšne pol ure smo se odpravili do našega izhoda tam pa... 

Ena dolga vrsta za dva izhoda! Vse zmešano!!! In da je stvar še bolj "zanimiva" oba leta (Frankfurt in Dunaj) sta imela približno enak čas odhoda in oba sta imela zamudo.  

Po dobre polurnem čakanju smo le prišli na letalo in s samo 45 min zamude smo odfrčali Frankfurtu naproti!

Eh, tam pa spet novi šoki. Če ob svojem zadnjem postanku v Frankfurtu nisem bil preveč impresioniran nad tem letališčem (pa še prtljago za let do Hamburga so mi založili) , sem bil tokrat kar malce prestrašen. Najprej so nas presenetile vrste pred lufthansinimi okenci, kjer so vsi nekaj urejali, nato pa so si šoki kar sledili.

Ker smo imeli naslednji let z izhoda številka 19 smo se pač sedli na klopce v bližini in opazovali. In imeli smo kaj videti. Panične letališke uslužbence, ki so na šalterjih nekaj telefonarili, objokane potnike, ki so prihajali na šalterje in (dobesedno) rotili te iste uslužbence, da zadržijo letalo (ki je dejansko že bilo na dohodu in se je to videlo skozi okno), ker da so zamudili zaradi zamude priključnega leta.... Samo še kakšna scena z razjarjenim potnikom, ki bi začel mlatiti te reveže od letaliških uslužbencev je manjkala! Aja (za intermezzo), kava z avtomata v letališki zgradbi je 2 EUR.

Vendar se je nato ponovno 'izkazala' IT-tehnična služba Lufthanse! Na telefon sem preko aplikacije pričel prejemati obvestila. In ta niso bila 'prijetna'!

Po prvem obvestilu, smo se premaknili na izhod št. 23. Ja, itak smo bili po dobri uri ponovno "prestavljeni" na izhod št. 26. Tukaj smo sicer ostali do odhoda, se je pa zato čas odhoda premikal. Ne moreš, da verjameš! Pregovorna nemška točnost je pri Lufthansi popolnoma odpovedala! 

Tokrat smo se z le slabe pol ure zamude uspeli vkrcati na "Lovehanso" (pravicam LGBTQI skupnosti posvečeno letalo)...

... in odleteli smo Berlinu naproti. Končno!!

Uvertura v popotovanje do Berlina

Zakaj pa letos za konec šole ne bi šli v Berlin? Itak so 'koronske' omejitve že malce sproščene, pa tudi cene letalskih kart so relativno dostopne. S povdarkom na "relativno"! A gremo po vrsti.

Najprej sem uspel preko spleta relativno (lej, spet ta beseda!) ugodno kupiti letalske karte iz Benetk, preko Frankfurta v Berlin. Vse je bilo tako enostavno in 'tekoče', da mi je bilo kar malo čurno. Ampak, ajde! Niso to bile prve in verjetno tudi ne zadnje letalske karte, ki so bile kupljene mimo potovalne agencije, v lastnem aranžmaju. 

Let za Berlin smo imeli v soboto dopoldan, v petek pa je okoli 14.00 ure na email uletel prvi šok... Mislim, email od Lufthanse (ja, z njo smo leteli!)! 

Prvo je ob 11.46 uri prišel potrditveni e-mail: 

Your flight LH325 Venice - Frankfurt/Main is now ready for Check-in

"Jeee! Lufthansa je potrdila let in jutri letimo!!", je bilo veselje doma. 😀 

E, zaj..! Ob 14.19 uri je sledilo tole "obvestilo":

In, ko sem prebral to "obvestilo" je sledila moja prva reakcija:

Jeb..ti! Sedaj bomo prišli do Berlina, ampak iz Berlina do Frankfurta pa ne. OK, saj če bi imeli enosmerno letalsko karto bi še nekako šlo. Do Berlina z letalom, nazaj pa z vlakom. Simpl! Tudi, če bi odpovedali povratni let med Frankfurtom in Benetkami bi šlo. Pač na vlak in domov. Tako pa denarja ni nazaj, razen. če si sami uredimo nadomestni povratni let. Ja, super!

  

Ko me je minil prvotni "šok"zaradi odpovedi leta iz Berlina do Frankfurta, je sledil nov udarec stresa! Ova 'pametna' Lufthansa ti da možnost, da si nadomestni let urediš preko "robota" (tista povezava v sporočilu) ali po telefonu z njihovim uslužbencem. Ajde, poskusimo z robotom. Kliknem na povezavo in se mi pojavi asistentka Elisa. Lovely! Začnem klikati med ponujenimi možnostmi in ko že nekako uspem priklikati povratni let iz Berlina preko Dunaja do Benetk, mi povezava sporoči, da zaradi preobremenjenosti sistema, mojega zahtevka ne morejo sprejeti. "Prosimo, poskusite ponovno kasneje!" WTF?! 👀 In tako tri-, štirikrat!

V redu, poskusimo s telefonskim klicem. Mimogrede, a veste, da Lufthansa v SLO nima več predstavništva. Ker je bila v obvestilu navedena telefonska številka iz Nemčije, sem pač klical v Nemčijo. 'Pitaj boga, kam?!' No, ni važno kam sem klical, ker vse kar sem dobil je bila avtomatska tajnica, ki te je prvo sprehajala med številkami po telefonski tipkovnici ("če želite to pritisnite 1, če želite ono, pritisnite 2, če želite...") in temu je sledilo skoraj 15 min brezupnega čakanja ob poslušanju glasbe. S telefonske tajnice seveda! 

Tole smo poskusili dvakrat in ker ni bilo uspeha, smo poskusili s predstavništvom Lufthanse v Italiji. Isti šmorn, ali pašta, le da je namesto uvodnih besed v nemščini, vse skupaj potekalo v italijanščini (Si, si...what ever!). Tukaj sem prej obupal in nisem čakal 15 min, da se morda kdo oglasi. Nato sem poskusil preko svoje znanke na eni od slovenskih potovalnih agencij, vendar ker sem (pametno) karte kupil v lastnem aranžmaju in ne preko agencije, sama ni mogla storiti ničesar.

Tako sta v mojem paničnem iskanju rešitve minili že skoraj dve uri, ko sem ob ponovnem 'štrckanju' po Lufthansini strani opazil telefonsko številko s slovensko področno kodo (+386), kateri je bila pripisana opomba, da bo pogovor potekal v angleškem jeziku. Dajmo poskusiti, četudi se bom preko slovenske telefonske številke pogovarjal v angleščini. In čudež!!! Oglasila se mi je prijazna gospa iz Lufthansinega predstavništva v Zagrebu!!! Še bolj neverjetno pa je bilo nato to, da nama je v slabih 10 min uspelo najti in rezervirati povratni let iz Berlina do Benetk preko Züricha s Swissom!

Đizs! Tak uvod v tridnevno popotovanje. Kakšna bo šele sama pot?! 

Malo naokoli po Lübecku (bolj fotografsko, kot opisno)

O tem, kaj počnem na severu Nemčije ne bi preveč razgabljal. Pač službeno potovanje (tečaj o mentorstvu), podrobnosti pa bi bile preveč dolgočasne. Ni kaj pametnega povedati. Ves dan predavanja iz teorije, občasno praktične vaje in to je to.

Tečaj je zame dobrodošla sprememba, da se malo odklopim od službe, četudi me nekateri telefonski pogovori / SMS sporočila povezana s službo že dosegajo sem "gor".

Danes bom raje malo predstavil Lübeck, mesto, kjer imamo tečaj. Sam tečaj poteka v hotelu Viva by Vier Jahrezeiten Lübeck, do centra mesta pa je le sprehod (ajde, približno 2 km).

Samo mesto leži ob bregovih reke Trave, začetki poselitve pa segajo v prazgodovino, okoli leta 700 pa so ta konec sveta "na prijazno povabilo" nemškega cesarja Karla Velikega, ki je s tega območja pregnal lokalne Sase, Polabski Slovani usanovili mesto Liubice. Mesto so nato skozi stoletja malo požigali, zavzemali in osvobajali razni mimoidoči narodi. Vseeno pa je bilo do 19. stoletja skozi zgodovino relativno pomembno, saj je bilo del pomebne severno morske - baltske nemške trgovske hanzeatske zveze. (poleg Lübecka so bili v tej zvezi še Hamburg, Rostock in še nekatera nemška mesta ob severnih nemških obalah). V relativno bližnji zgodovini pa si je Lübeck izboril žalostno usodo prvega mesta, ki so ga med drugo svetovno vojno bombardirale britanske letalske sile, po koncu druge svetovne vojne pa je bilo obmejno mesto med zahodno Zvezno republiko Nemčijo in vzhodno Nemško demokratično republiko Nemčijo. 

Danes je Lübeck prav simpatično mestece. Sicer se med pogovorom z lokalnimi prebivalci vidi večno 'rivalstvo' s Kielom, vendar je to ostanek zgodovinskega rivalstva oziroma "zamere", ker je bil pred nekaj sto leti sedež dežele prenešen iz Lübecka malce severneje. Vseeno, sprehod po starem mestnem jedru, ki je na otoku med Labskim kanalom in reko Trave je pravi užitek. Še posebe, ko zaviješ malce z ulice in se sprehodiš pom oizkih prehodih med hišami. No, lokalni prebivalci znajo biti malce nejevoljni, saj so turisti sploh poleti malce preveč vsiljivi, ko se sprehajajo po njihovih dvoriščih ali oprezajo skozi okna v kuhinje, dnevne sobe,... Ampak, če si obziren in spoštljiv, potem ni težav.

V glavnem, da ne bom preveč dologovezil. Če koga zanima zanima Lübecka, si lahko s tem seznani na povezavi tukaj.

Za ostalo pa prilagam nekaj fotografij z današnjega poznopopoldanskega sprehoda po mestu, na podlagi katerih si lahko sami ustvarite mnenje o tem simpatičnem mestecu na severu Nemčije.

lp Danilo

p.s.: vzhodno od mesta je tudi muzej, ki se nanaša na bivšo mejo med zahodno in vzhodno Nemčijo, vendar mi ni uspelo do tja priti.

Z 'Letalom prekletih' od Ljubljana do Hamburga

Namesto uvoda:

Hja, kje naj človek začne?! Po dobrih treh letih odsotnosti z bloga in kakšnih dveh let rez potovanj (ja,  Covid je res vse zamešal), sam spet malo na poti. Mimogrede, dandas so dejansko skoraj vsi že 'vlogerji' in influenserji preko Tik Toka, instagrama, Facebooka.... Jaz sem še malo 'dinozavra'. Prvič tehnike snemanja še bolj pa editiranja, nekako ne obvladam (delamo na tem, da se to popravi!), kot drugo pa mi nekako bolj leži tovrstno pisanje. Nekoč bom sicer prešel do video vlogerstva, do takrat pa... 😉 Gremo v pisanje/ branje!!

Tale teden si bodo lahko bodo vsaj nekateri v moji službi oddahnili, ker jim vsaj en teden ne bo potrebno prenašati moje pojave (beri: tečnega šefa), medtem, ko sem bom jaz v nemškem Lübecku (več o temv enem od naslednjih pisanj) ukvarjal (sproščal) s temo mentorstva in dela v misiji.

Pot je službena, zatorej zame zastonj in.. Sam (brez mojih punc)! Verjetno se je tudi zato ta pot odvijala, kot bi mi jo napisal kakšen holywoodski scenarist poceni komedij.

V nedeljo so me punce dostavile na Brnik, kjer sem bil rahlo zmeden. Človek ne more verjeti, kako se lahko letališče spremeni v enem letu. Celo nov terminal je bil zgrajen. 

Že ob vstopu se kar malo izgubiš v prostranstvu prijavne avle. OK, lepo. Ampak... A kakšnemu arhitektu ni padlo na pamet, da bi lahko Fraport zaslužil kakšen dodaten evro s tem, ko bi prodal še kakšno kavo, kremšnito,... Tako, kot je bilo na starem terminalu? Vseeno pa sem ob 'čekingu' namesto kremšnite dobil "prijazno" opozorilo stevardese, zakaj sem pristopil k njenemu šalterju, če me ni klicala in.... Zakaj sem sploh drznil pristopiti k njnemu šalterju, če sem samo (revež) z 'ekonomi' karto in ne z 'biznisom'?! Ehm, med vsemi tistimi napisi na zaslonu nad njenim šalterjem sem res spregledal še droben napis 'bussiness class'. Jebiga! Požrl sem 'šolanje' 'stevke' ki me je nato vseeno vzela in uredila karto.

Nato je sledila kava (smo našli lokal), uredil varnostni pregled ter se ves vesel vkrcal v Lufthansinega CRJ900.

Pred tem sem se že tudi psihično pripravil, da bom sicer sedel ob oknu, kar pa v tem majhnem letečem avtobusu pri mojih dobrih 180 cm telesne višine ni ne vem kako prijetno letenje. Kot bi sedel v krogli, ko ti poševna stena pritiska na eno rame, na drugi strani pa se na svojem ozkem sedežu stiska drugi sopotnik, ki se ravno tako bori za svoj prostor v letalu. Ampak, tokrat je bilo še boljše!!!

Lufthansa mi je sicer poslala sporočilo, da so mojo sedežno rezervacijo zaradi potreb prestavli na drugi sedež, vendar se še vedno imel sedež 14A. Nisem pa vedel, da je 14A na Bombardierjevem CRJ900 ob steni, brez okna!!! Jeb.......*#"!!! 😡😡😡

WTF!!!! Tri leta brez letenja in potem, ko sem že resnično veselil letenja, potem pa to?!?! A jeres bilo treba tega??

*če slučajno kdo ni gledal filma Con Air (ja tudi takšne generacije obstajajo), je tukaj trailer!

Res, pravo Letalo prekletih (naš prevod filma Con Air). Ko smo po uri letenja preko Alp in nemških poljan, gozdov, njiv in 'autobahnov' (tvar moje domišljije, ker itak nisem nič videl) le pristali v Frankfurtu, me je čakal tek preko terminala, da sem ulovil naslednji let. Imel sem samo 20 min!! Res, krasna povezava med Ljubljano in Hamburgom. Stekel sem preko terminala, ujel vkrcanje na (ponovno) Lufthansin A319 in.... Čakal, ker je bilo letalo ponovno nabito polno. In kakšni šoki! Nisem mogel verjeti, da so moji sopotniki dejansko Nemci! Pa ti so med osebno prtljago prinesli dobesedno svašta!! Ker niso mogli zaprti predalov nad sedeži, so se stevardese in stevardi občasno morali dobesedno spustiti v debato (prepir s stani potnikov), da so lahko uredili prtljago in predale zaprli. Saj, samo slabih 20 min zamude smo na ta način pridobili!! 😒

No ja, kljub omenjenemu smo uspeli odleteti iz Frankfurta, Hamburgu naproti!

Ja!!! Končno sem lahko sedel ob oknu!!! 😄

Ampak vseeno. Bilo je prelepo, da bi bilo res in to sem spet z grenkobo ugotovil ob pristanku v Hamburgu! 😒

Jaz sem prišel v Hamburg, torba pa je ostala v Frankfurtu!! Oh, f..ck!! Tolažilno je bilo edino to, da nisem bil edini s tega leta. Kakšnih petnajst nas je tako "žalostno" stalo ob traku, ko se je ta vrtel v prazen, brez prtljage. Full safr!! Nič. Vprašal sem delavca, če slučajno še pride kakšna prtljaga s tega leta ("Nein! Das ist ales von diesem Flüg!"), nato pa sem lahko izpolnil obrazec za izgubljeno prtljago in se z upanjem, da vsaj do petka pride do hotela, odpravil v krajše raziskovanja Hamburga. Do naslednjega leta sem imel še skoraj 4 ure. 

Ko sem se vrnil na letališče, sem v trgovini nakupil nekaj osnovnih potrebščin za preživetje prvih dni v Lübecku...

...in dobil sem obvestilo Lufthanse, da so mojo prtljago prebukirali na drugi let za Hamburg. No, čez nekaj trenutkov pa sem dobil še obvestilo, da mojo prtljago 'locirali' v sistemu, samo še ne vedo kje je. Jah, krasno. Veste in ne veste kje je. 

Nič, vsedel sem se na točko, kjer sem bil dogovorjen, da me iz vadbenega centra poberejo in čakal. Po kašni uri sedenja in pogledavanja, ali je že kdo prišel s kakšnim listom z napisom EU, kot sem bil obveščen, sem ugotovil, da so tudi pregovorno natančni Nemci občasno nenatančani oz. zamujajo. Med pogledovanjem po terminalu, kje je moj prevoz, sem opazil še dva možakarja, ki sta mi delovala rahlo 'policijsko' in sta sedela na sosednjih klopeh. In tudi ona dva sta pogledovala naokoli. Občasno smo se s pogledi srečali in ko smo se tako, brez besed gledali, smo bili kot iz scene filma 'Dobri, umazani, zli'!

*če slučajno kdo ni gledal tega klasičnega špageti veserna (Đizs, jaz sem res star!!!), je tukaj trailer!

No, s samo pol urno zamudo, je končno prišel prevoz. In smo čakali. Še enega, ki naj bi prišel z letalom, vendar očitno ni sporočil, da si bo sam uredil prevoz do Lübecka. Super! Kot v oni reklami: "Še malo počakam! Če je čez pol ure ni, čez eno uro grem!" In smo dejansko čez pol ure šli. Lübecku naproti.

P.S.: Ne moreš da verjameš!! Medtem, ko sem čakal prevoz in sem se ukvarjal s pogledi v stilu Clinta Eastwooda, Lee Van Cleefa in Elija Wallacha, sem dobil obvestilo, da se je našla moja torba in me čaka v terminalu v Hamburgu! Morda pa ta zamuda s prevozom le ni bila tako slaba stvar! 😁