Malo naokoli po Lübecku (bolj fotografsko, kot opisno)

O tem, kaj počnem na severu Nemčije ne bi preveč razgabljal. Pač službeno potovanje (tečaj o mentorstvu), podrobnosti pa bi bile preveč dolgočasne. Ni kaj pametnega povedati. Ves dan predavanja iz teorije, občasno praktične vaje in to je to.

Tečaj je zame dobrodošla sprememba, da se malo odklopim od službe, četudi me nekateri telefonski pogovori / SMS sporočila povezana s službo že dosegajo sem "gor".

Danes bom raje malo predstavil Lübeck, mesto, kjer imamo tečaj. Sam tečaj poteka v hotelu Viva by Vier Jahrezeiten Lübeck, do centra mesta pa je le sprehod (ajde, približno 2 km).

Samo mesto leži ob bregovih reke Trave, začetki poselitve pa segajo v prazgodovino, okoli leta 700 pa so ta konec sveta "na prijazno povabilo" nemškega cesarja Karla Velikega, ki je s tega območja pregnal lokalne Sase, Polabski Slovani usanovili mesto Liubice. Mesto so nato skozi stoletja malo požigali, zavzemali in osvobajali razni mimoidoči narodi. Vseeno pa je bilo do 19. stoletja skozi zgodovino relativno pomembno, saj je bilo del pomebne severno morske - baltske nemške trgovske hanzeatske zveze. (poleg Lübecka so bili v tej zvezi še Hamburg, Rostock in še nekatera nemška mesta ob severnih nemških obalah). V relativno bližnji zgodovini pa si je Lübeck izboril žalostno usodo prvega mesta, ki so ga med drugo svetovno vojno bombardirale britanske letalske sile, po koncu druge svetovne vojne pa je bilo obmejno mesto med zahodno Zvezno republiko Nemčijo in vzhodno Nemško demokratično republiko Nemčijo. 

Danes je Lübeck prav simpatično mestece. Sicer se med pogovorom z lokalnimi prebivalci vidi večno 'rivalstvo' s Kielom, vendar je to ostanek zgodovinskega rivalstva oziroma "zamere", ker je bil pred nekaj sto leti sedež dežele prenešen iz Lübecka malce severneje. Vseeno, sprehod po starem mestnem jedru, ki je na otoku med Labskim kanalom in reko Trave je pravi užitek. Še posebe, ko zaviješ malce z ulice in se sprehodiš pom oizkih prehodih med hišami. No, lokalni prebivalci znajo biti malce nejevoljni, saj so turisti sploh poleti malce preveč vsiljivi, ko se sprehajajo po njihovih dvoriščih ali oprezajo skozi okna v kuhinje, dnevne sobe,... Ampak, če si obziren in spoštljiv, potem ni težav.

V glavnem, da ne bom preveč dologovezil. Če koga zanima zanima Lübecka, si lahko s tem seznani na povezavi tukaj.

Za ostalo pa prilagam nekaj fotografij z današnjega poznopopoldanskega sprehoda po mestu, na podlagi katerih si lahko sami ustvarite mnenje o tem simpatičnem mestecu na severu Nemčije.

lp Danilo

p.s.: vzhodno od mesta je tudi muzej, ki se nanaša na bivšo mejo med zahodno in vzhodno Nemčijo, vendar mi ni uspelo do tja priti.

Z 'Letalom prekletih' od Ljubljana do Hamburga

Namesto uvoda:

Hja, kje naj človek začne?! Po dobrih treh letih odsotnosti z bloga in kakšnih dveh let rez potovanj (ja,  Covid je res vse zamešal), sam spet malo na poti. Mimogrede, dandas so dejansko skoraj vsi že 'vlogerji' in influenserji preko Tik Toka, instagrama, Facebooka.... Jaz sem še malo 'dinozavra'. Prvič tehnike snemanja še bolj pa editiranja, nekako ne obvladam (delamo na tem, da se to popravi!), kot drugo pa mi nekako bolj leži tovrstno pisanje. Nekoč bom sicer prešel do video vlogerstva, do takrat pa... 😉 Gremo v pisanje/ branje!!

Tale teden si bodo lahko bodo vsaj nekateri v moji službi oddahnili, ker jim vsaj en teden ne bo potrebno prenašati moje pojave (beri: tečnega šefa), medtem, ko sem bom jaz v nemškem Lübecku (več o temv enem od naslednjih pisanj) ukvarjal (sproščal) s temo mentorstva in dela v misiji.

Pot je službena, zatorej zame zastonj in.. Sam (brez mojih punc)! Verjetno se je tudi zato ta pot odvijala, kot bi mi jo napisal kakšen holywoodski scenarist poceni komedij.

V nedeljo so me punce dostavile na Brnik, kjer sem bil rahlo zmeden. Človek ne more verjeti, kako se lahko letališče spremeni v enem letu. Celo nov terminal je bil zgrajen. 

Že ob vstopu se kar malo izgubiš v prostranstvu prijavne avle. OK, lepo. Ampak... A kakšnemu arhitektu ni padlo na pamet, da bi lahko Fraport zaslužil kakšen dodaten evro s tem, ko bi prodal še kakšno kavo, kremšnito,... Tako, kot je bilo na starem terminalu? Vseeno pa sem ob 'čekingu' namesto kremšnite dobil "prijazno" opozorilo stevardese, zakaj sem pristopil k njenemu šalterju, če me ni klicala in.... Zakaj sem sploh drznil pristopiti k njnemu šalterju, če sem samo (revež) z 'ekonomi' karto in ne z 'biznisom'?! Ehm, med vsemi tistimi napisi na zaslonu nad njenim šalterjem sem res spregledal še droben napis 'bussiness class'. Jebiga! Požrl sem 'šolanje' 'stevke' ki me je nato vseeno vzela in uredila karto.

Nato je sledila kava (smo našli lokal), uredil varnostni pregled ter se ves vesel vkrcal v Lufthansinega CRJ900.

Pred tem sem se že tudi psihično pripravil, da bom sicer sedel ob oknu, kar pa v tem majhnem letečem avtobusu pri mojih dobrih 180 cm telesne višine ni ne vem kako prijetno letenje. Kot bi sedel v krogli, ko ti poševna stena pritiska na eno rame, na drugi strani pa se na svojem ozkem sedežu stiska drugi sopotnik, ki se ravno tako bori za svoj prostor v letalu. Ampak, tokrat je bilo še boljše!!!

Lufthansa mi je sicer poslala sporočilo, da so mojo sedežno rezervacijo zaradi potreb prestavli na drugi sedež, vendar se še vedno imel sedež 14A. Nisem pa vedel, da je 14A na Bombardierjevem CRJ900 ob steni, brez okna!!! Jeb.......*#"!!! 😡😡😡

WTF!!!! Tri leta brez letenja in potem, ko sem že resnično veselil letenja, potem pa to?!?! A jeres bilo treba tega??

*če slučajno kdo ni gledal filma Con Air (ja tudi takšne generacije obstajajo), je tukaj trailer!

Res, pravo Letalo prekletih (naš prevod filma Con Air). Ko smo po uri letenja preko Alp in nemških poljan, gozdov, njiv in 'autobahnov' (tvar moje domišljije, ker itak nisem nič videl) le pristali v Frankfurtu, me je čakal tek preko terminala, da sem ulovil naslednji let. Imel sem samo 20 min!! Res, krasna povezava med Ljubljano in Hamburgom. Stekel sem preko terminala, ujel vkrcanje na (ponovno) Lufthansin A319 in.... Čakal, ker je bilo letalo ponovno nabito polno. In kakšni šoki! Nisem mogel verjeti, da so moji sopotniki dejansko Nemci! Pa ti so med osebno prtljago prinesli dobesedno svašta!! Ker niso mogli zaprti predalov nad sedeži, so se stevardese in stevardi občasno morali dobesedno spustiti v debato (prepir s stani potnikov), da so lahko uredili prtljago in predale zaprli. Saj, samo slabih 20 min zamude smo na ta način pridobili!! 😒

No ja, kljub omenjenemu smo uspeli odleteti iz Frankfurta, Hamburgu naproti!

Ja!!! Končno sem lahko sedel ob oknu!!! 😄

Ampak vseeno. Bilo je prelepo, da bi bilo res in to sem spet z grenkobo ugotovil ob pristanku v Hamburgu! 😒

Jaz sem prišel v Hamburg, torba pa je ostala v Frankfurtu!! Oh, f..ck!! Tolažilno je bilo edino to, da nisem bil edini s tega leta. Kakšnih petnajst nas je tako "žalostno" stalo ob traku, ko se je ta vrtel v prazen, brez prtljage. Full safr!! Nič. Vprašal sem delavca, če slučajno še pride kakšna prtljaga s tega leta ("Nein! Das ist ales von diesem Flüg!"), nato pa sem lahko izpolnil obrazec za izgubljeno prtljago in se z upanjem, da vsaj do petka pride do hotela, odpravil v krajše raziskovanja Hamburga. Do naslednjega leta sem imel še skoraj 4 ure. 

Ko sem se vrnil na letališče, sem v trgovini nakupil nekaj osnovnih potrebščin za preživetje prvih dni v Lübecku...

...in dobil sem obvestilo Lufthanse, da so mojo prtljago prebukirali na drugi let za Hamburg. No, čez nekaj trenutkov pa sem dobil še obvestilo, da mojo prtljago 'locirali' v sistemu, samo še ne vedo kje je. Jah, krasno. Veste in ne veste kje je. 

Nič, vsedel sem se na točko, kjer sem bil dogovorjen, da me iz vadbenega centra poberejo in čakal. Po kašni uri sedenja in pogledavanja, ali je že kdo prišel s kakšnim listom z napisom EU, kot sem bil obveščen, sem ugotovil, da so tudi pregovorno natančni Nemci občasno nenatančani oz. zamujajo. Med pogledovanjem po terminalu, kje je moj prevoz, sem opazil še dva možakarja, ki sta mi delovala rahlo 'policijsko' in sta sedela na sosednjih klopeh. In tudi ona dva sta pogledovala naokoli. Občasno smo se s pogledi srečali in ko smo se tako, brez besed gledali, smo bili kot iz scene filma 'Dobri, umazani, zli'!

*če slučajno kdo ni gledal tega klasičnega špageti veserna (Đizs, jaz sem res star!!!), je tukaj trailer!

No, s samo pol urno zamudo, je končno prišel prevoz. In smo čakali. Še enega, ki naj bi prišel z letalom, vendar očitno ni sporočil, da si bo sam uredil prevoz do Lübecka. Super! Kot v oni reklami: "Še malo počakam! Če je čez pol ure ni, čez eno uro grem!" In smo dejansko čez pol ure šli. Lübecku naproti.

P.S.: Ne moreš da verjameš!! Medtem, ko sem čakal prevoz in sem se ukvarjal s pogledi v stilu Clinta Eastwooda, Lee Van Cleefa in Elija Wallacha, sem dobil obvestilo, da se je našla moja torba in me čaka v terminalu v Hamburgu! Morda pa ta zamuda s prevozom le ni bila tako slaba stvar! 😁