Dubaj, Dubaj!

Drugi dan v Dubaju! Za začetek naju je zjutraj presenetil dež. Mislim, mene pa tudi spremlja krasno vreme. Potem pa... Hja, potem pa se je vreme malce zjasnilo in temperatura je postala normalna za ta letni čas. Nekje okoli 43°C. Tako kot včeraj.

Na najino srečo pa so tukajšnji 'biznismeni' ugotovili, da se da napraviti ogled Dubaja turistom prijaznejši. Najprej so najverjetneje, sodeč po napisih v notranjosti kar iz Hong Konga, uvozili nekaj starih dvonadstopnih avtobusov, jih malce prebarvali v rjavo, zaposlili filipinske vodiče in indijske voznike ter začeli s krožnimi vožnjami po Dubaju in okolici. Po sistemu kupiš vozovnico in stopiš na kateri koli postaji z avtobusa, si ogledaš, kar te tam zanima in vstopiš na naslednji bus. Je pa tole kar tržno usmerjeno, kar je vidno že iz postajališč. Te so postavili najraje v okolici trgovskih centrov, ki so najverjetneje plačali za manjšo promocijo oz. dovolili ustavljanje na njihovih parkiriščih. OK, vse lepo in prav samo kaj, ko so v nekaterih centrih trgovine z originalnim blagom in ne nekimi poceni kopijami, ki sva jih imela možnost videti v Indijil. In v teh trgovinah ti potem streže kakšna ruska emigrantka, z ustnicami polnimi kolagena in joški iz silikona (no, ta je bila samo ena) ali pa kakšna azijska poceni delovna sila.

In sva šla. Začela sva okoli 10.00 ure končala pa okoli 18.00 ure! Avtobusi so sicer delno klimatizirani, a kaj ko so jim leta naredila svoje in klimatske naprave ne služijo več tako doro svojemu namenu, kot so nekoč. Pa tudi Dubaj je vse kaj drugega, kot Hong Kong. Tako se tudi potniki malce kuhajo v lastnem soku, medtem pa jim že rahlo naveličana in zdolgočasena filipinska vodička razlaga vse kar naj bi bilo in ni zanimivo v okolici vožnje avtobusa (tista velika krogla na strehi stolpnice ni domovanje Tigerja Woodsa ampak so notri telekomunikacijske naprave! - šala za američane).

Je pa med ogledom videti vse mogoče. Od bleščečih poslovnih stolpnic (med vožnjo med njimi imaš občutek kot da si na Manhattnu in ne nekje sredi puščave), do že omenjenih delavskih predmestij (izgleda rudarskih naselij v Zasavju). In cel kup nekih malih poliklinik ali klinik na obali med samim mestom Dubaj in znamenitim hotelom Burj al Arab. Ali so res tako dobre ali pa.... Pranje denarja? Mislim, da je to že delo za naš OGK – Javni sektor, samo ne vem, ce bi Ivan podpisal dnevnice in potni nalog.

Je pa bil na koncu spet hec s taksisti. Ker sva po ogledu z avtobusom odšla do Burj al Araba, sva nekako morala priti tudi nazaj v mesto. Ja, to pa je cela umetnost. Najprej sva rabila nekaj ćčasa, da sva našla taksi (vsi zasedeni?!), za vračanje pa... Ne moreš verjet! Ustaviš taksi, mu rečeš, da bi šel do centra Dubaja on pa: “Oh, jaz pa ne bi peljal tja. Je gneča na cesti!” Halo? Pa ta sploh ve v kakšni službi je??? OK, tega sva se usmilila, ko pa je tudi drugi začel s to zgodbico pa sva se samo vsedla v taksi in mu rekla “ Vozi!” Malo naju je verjetno v svoji pakistanščini preklel ampak kaj pa je hotel. Saj verjamem da bi raje imel prazno cesto še raje pa da bi peljal v drugo smer od najinega cilja, v Abu Dabi (prazna avtocesta, dolga relacija, dober denar?), kar je tudi sam omenil med vožnjo ampak tako je življenje taksista.

Jutri oz. danes pa... Danes pa spet na pot!

DOMOV!!!

Dubaj, pravljica ali...

Dubaj. Pravljica iz 'Tisoč in ene noči' na obali Perzijskega zaliva. Mesto, kjer se cedita med in mleko. Mesto, kjer je luksuz na vsakem koraku. Mesto....

Ma ja. Dubaj je pač mesto, kot vsako drugo. Kakšen blišč neki? To je omejeno na nekaj kvadratov okoli poslovnih stolpnic in okolice Jumeira ostalo pa je tako kot kje v Ljubljani, Trstu, Dunaju in še kje. Le, da je vse skupaj zraslo v nekaj letih na kupu peska in iz naftnih vrelcev. Tokratna ideja šejkov. Narediti Dubaj kot zdravilišče. Vsaj tako se glasi slogan na letališču: “Dubaj, place where health cares!” (Dubaj, kraj kjer zdravje šteje). Drugače pa je tukaj cel kup tujcev, ki po cele dneve za malo denarja gara za arabske lastnike različnih podjetij nato pa težko prihranjen denar pošilja domov v Pakistan, Indijo, Bangladeš,.... Hecno, ampak v Dubaju, kot enem od emiratov v Združenih arabskih emiratih sploh nimaš neke potrebe znati kakšno arabsko besedo. Če sva videla 15 Arabcev sva jih veliko. Od tega je bil eden nek predstavnik lokalnega javnega podjetja, ki skrbi za javni promet v mestu. In to je bila tudi zanimiva scena, ko se je neka turistka pričela pritoževati, ker ni bila zadovoljna z vodenjem ogleda Dubaja po vodi. Arabec je najprej grdo pogledal vodiča, ki je bil očitno pakistansko-indijskega porekla, mu takoj vzel službeno kartico vodiča in se nato ljubeznivo smehljal turistki, ki po tem kaj je razlagala sama ni vedela, kaj bi rada. Vodič bled, turistka smotana, arabec pa... Hm, nadaljevanja nisva spremljala. Sva raje šla na čoln in se odpeljala preko zalivčka na drugo stran reke. Hja Janez, si imel prav. Tole res meji na sužnjelastniške odnose.

Še posebej pa je zanimivo videti še drugo plat Dubaja, ki ni tako bleščeča, kot je videti iz razglednic in oglasnih sporočil turističnih agencij. Midva sva se peljala z lokalnim avtobusom (poceni, cca. € 0,50) s katerim pa se vozi samo delovna sila iz jugovzhodne Azije in katere pot vodi skozi dubajska predmestja, ki so podobna manjšim krajem v Indiji, Pakistanu, Filipinih... Ljudje od tam, njihove restavracije, običaji, ipd. Sploh ne veš, da si v kraju kjer stoji Burj al Arab, se gradi najvišja stavba na svetu (Burj al Dubaj), ki postaja gospodarsko, prometno in finančno središče na Bližnjem vzhodu.

Ja, in potem ko tako lutaš po mestu in se nekako poskušaš znajti, ugotoviš, da v vsem tem čudežnem in opevanem kraju ne moreš dobiti enega samega taksija!!! Mislim, to je cela umetnost!! Midva sva po celodnevnem sprehodu in ogledu starega (no, ja) mestnega jedra že skoraj prišla do svojega hotela, ko sva uspela ustaviti en taksi, ta pa naju je odpeljal še tiste 4 km.

Madona, ampak ni najbolj luštno pri +40°C pešačiti po razbeljenem asfaltu in betonu.

Leaving India, Sir?!

Tole zapuščanje Indije pa je tudi ena sama 'zgodba o uspehu' sistema javnega zaposlovanja v Indiji.

Prideš do letališkega terminala te pričaka malce starejši možakar mrkega pogleda in košatih brkov, s puško, ki je stara enako ali pa več kot on. Ni vstopa dokler mu ne pokažeš potnega lista in let. karte. OK, urejeno. Gremo naprej. Naslednja je oddaja prtljage. Tokrat neki mlajši možakar deli neke izstopne liste, ki jih je potrebno izpolniti in gleda koliko prtljage imamo. OK, urejeno! Potem je tukaj vrsta in neki mobilni rentgen za večje kose prtljage (hm, če sta onadva operaterja na rentgenu sploh gledala v monitor je druga zgodba), pa dva možakarja na koncu tekočega traku iz rentgena, ki samo lepita nalepke “Security check OK”. Dobro, prijava za let je normalna, potem pa spet imigracija. Najprej vrsta, na koncu vrste pa na stolu en zdolgočasen, občasno speči usmerjevalec k prostemu 'šalterju', za pregled potnih listin. Bog ne daj, da greš sam na slučajno prosto mesto. Indijski vesoljni red bi se takoj podrl. Po opravljeni mejni kontroli, ko misliš, da je že vsega konec ugotoviš, da se motiš! Takoj na 'prvem ovinku' je tukaj spet en zeloooo pomemben možakar, kateremu moraš pokazati poštempljan potni list in 'bording pass' drugače ni prehoda. V redu, naredimo tudi to. Temu sledi carinik (ta se je samo smehljal) in čez 20 m možakar, ki preglejuje samo 'bording pass-e' z napravo, ki naredi “bong”, ko postavi pass pod čitalec. In to je vse, kar naredi.?? In na koncu so tukaj še štirje policisti na zadnjem “Security Chek”. To pa naj bi bilo vse. Upajmo, ker trenutno čakava za vkrcavanje na letalo, do tja pa je še 50 m.

V glavnem, ob zapuščanju Indije te tako 'obdela' od 12 do 14 zaposlenih. Racionalizacija kadra? Zakaj že, če pa je toliko nezaposlenih.

Konec indijske zgodbe

Kar je lepega je pač enkrat konec. In tako je pač konec tudi te indijske zgodbe. Zadnja dva dneva sta minila v zadnjih ogledih in izletih ter prepiranju s taksisti, ki so, se ne vem zakaj, očitno odločili, da me v zadnjih urah oskubijo za vsako rupijo, ki bi jo utegnil prihraniti. Mislim, kje pa so bili prve dneve, ko sem bil še naiven slovenski popotnik, rahlo izgubljen v Bombaju?

Sta pa ta zadnja dneva tudi minila v Harishevi gostoljubnosti. Ali bolje rečeno, gostoljubnosti lokalne policije? Kakorkoli že, razen za suvenirje nama za prevoze po izletih ter današnjem jutranjem prevozu na letališče ni bilo potrebno plačati niti rupije. Harish je bil kar užaljen, če sem samo omenil kakšno plačilo. O plačilu nastanitve pa ni hotel niti slišati.

Tako je sobota minila v ogledu Borawali National Parka, ki je nekakšna oaza miru, velika kakšnih 100 kv.km, katero obkroža Bombaj in njegova predmestja. In prav zanimivo je, ko iz nemirne ulice zapelješ skozi vhod v park in se nenadoma začne.... MIR, TIŠINA! Edini hrup povzročajo občasni motoristi in avtomobilisti, neka lokomotivica, ki vozi majhen vlakec, ter trop opic, ki se podi med obiskovalci in občasno izmakne kakšen prigrizek zase. Pa tudi kakšna ura ali kapa nepazljivega turista jim pride prav. Da o mobilnem telefonu ne govorim. 'Full' zabava!

Mi (midva, sin od Harisha in dva policista) smo se tako skoraj 4 ure potepali po parku, si ogledali neke arheološke ostanke, videli dva shirana leva in 3, hm, tudi ne najbolj srečne tigre. Pač indijski pogled na ekologijo in ohranjanje nacionalne dediščine. Aja, in živalske vrtove.

Nedelja pa je minila v zadnjih iskanjih suvenirjev. Prekrižarila sva južni Bombaj, se otepala vsiljivih prodajalcev bobnov (raj za Adnan Efendija!!!), kakšnega preprodajalca hašiša (“You want some hash', Sir?!), gledat pod noge, da ne pohodiš kakšnega berača,... Mislim, na ulici Colaba ter njeni okolici pa tudi najdeš vse mogoče in nemogoče. Celo originalne kompase, sekstante, daljnoglede, ki so jih uporabljali Britanci v času kraljice Viktorije (made in Indija, letnik 2007, 2008).

Zvečer sva se šla posloviti od Harisha in njegove družine. He, he, to je šele bil hec. Anita je dobila celo indijsko obleko, katere si sploh ni želela kupiti. Potem pa jo je žena od Harisha še oblekla vanjo in je morala ves večer hoditi v njej. Tudi na večerji v enem od lokalov na Juhu Beach. Hja, tako je to, če se družiš z Indijci. Gostoljubnost je pisana z veliko začetnico. ;-)

No, kot sem že omenil, indijske zgodbe je konec. Čas je za novo epizodo!

Naj zivi 1. maj!!

Ste že kdaj bili povabljeni na indijsko policijsko slovesnost? Ne? No, tudi jaz ne. Do letosnjega 1. maja. Prvi maj je pač svetovni praznik dela katerega praznujejo tudi v Indiji četudi to ni najbolj opazno. Zaprte so samo državne ustanove in banke, na glavnih trgih pa je nekaj več policije, da se spopade z morebitnimi tradicionalnimi protestniki, ki si boj za delavske pravice predstavljajo malo bolj borbeno, kot pri nas.

In ker je 1. maj čisto po na ključju tudi praznik indijske države Maharaštra, si ga je prisvojila še tamkajšnja policija. In kaj je boljšega, kot malce zaiti s klasičnih turističnih točk in sim ogledati kako pa kaj na drugem koncu sveta policist praznujejo svoje dneve. V Indiji je za razliko od Evrope policija nekaj čisto drugega. Še vedno je zakon in bog ne daj, da se jim zameriš! Če si lokalec seveda.

Za začete se je izkazalo moje poznavanje Mumbaja “rahlo” pomanjkljivo, kar je pomenilo, da sva z Anito “falila” naslov za kakšnih 10 km. Eh, smola pač. Ko me je Harish poklical, kje sva in sem mu povedal, da sva pri Policijskem športnem klubu, je dejal, da naj dam telefom taksistu in mu bo povedal kam naju mora peljati. Hm, ja to bo. Jaz peš, on pa telefon taksistu. Nič, malo sem se obrnil in prvemu taksistu, ki sem ga videl z rumeno/črnim “strojem smrti” potisnil v roke telefon. Možakar je malce debelo pogledal, poslušalk navodila nato pa smo zdrveli na drugi konec mesta. Dobesedno!!!! Ko smo prišli do prireditvenega prostora, nas je ustavil policist, se vsedel v taksi ter začel komandirati takstista kam na vozi. Zdaj je taksist bil še bolj začuden in prestrašen, midva pa... Ah, samo na smeh nama je šlo. In res je bilo smešno, ko se je najin, napol podrt, taksi prerival med službenimi vladnimi limuzinami in policijskimi vozili. Nato naju je pričakal sam namestnik načelnika policije v Mumbaju Harish, seveda! Saj ni čudno, da se mu vsi klanjajo in ga pozdravljajo, ko se s svojim vozilom, no, s službenim vozilom in z voznikom, pelje po cesti. Prav zanimivo je, ko se pelješ skozi križišče, policist, ki ureja promet v križišču pa se nenadoma postavi v stav mirno in z roko salutira mimovozečemu službenemu vozilu policije. Zanimiv občutek, sploh če si v vozilu in tega nisi navajen. No, je pa treba priznati, da Harish ni videti nek zaj... šef, saj skoraj vsakemu odzdravi, če utegne pa tudi kakšno reče. Pač indijske navade, ki so jim verjetno ostale iz kolonialnih časov, da pozdravljajo višje po činu. Pa še kakšen vpliv kast bi se našel.

V glavnem na prizorišču, so se spet vrteli okoli harisha in naju, nenadoma se je od nekod našel njegov adjutant in poskrbel za najine nahrbtnike, da nama niso bili napoti, našla se je voda, sedeži,... Mislim, skoraj, kot da bi bial častna gosta. Ne ravno, ampak skoraj.

Praznovanje pa... Hm, malce so ostali na ravni '70 let. Kadeti zadnje generacije policijske šole so najprej v samih kopalkah skakali in plezali po treh drogovih sredi igrišča in začel sem se že malce spraševati, če nisva slučajno prišla na kakšno cirkuško predstavo. Za tem pa je sledila množična folklorna predstava, ko je skoraj 500 kadetov v narodnih nošah pelo in plesalo neke njihove pesmi.

Njim so sledile indijske specialke – Commandos, ki so na hitro pokazale nekaj 'kat', razbile nekaj strešnih opek in kao neke cestne razbojnike za tem pa so prišli....























“DARE DEVILS” na motorjih!!! Moja najljubša tema! Mislim, saj sem že videl akrobatske policijske skupine na motorjih recimo iz Nemčije, ampak tile pa zmagajo. Oblečeni v neke “šuškave” trenirke z rdečimi čeladami (napis Police) ter na nekih, predpotopnih indijskih Enfield Bullet motorjih. Brez izpušnih cevi seveda. Zvočni efekt je pomemben!! In so se začeli voziti. Po tistem stadionu, so se fantje v “šuškavcih” vozili malce okoli, potem povprek, pa križem... Mislim, dvignili so kar nekaj prahu. Tem prikazom križanj med vožnjo in izvajanje križanj v osmico, je sledilo res pogumno dejanje. Skok skozi goreči obroč. Ja, saj če si oblečen v šuškavo, poliesterno trenirko, moraš pa res imeti 'jajca', da se zapelješ skozi. Saj, če se te dotakne ogenj tudi sam postaneš bakla na Enfield Bullet-u. OK, vsi so srečno 'poskakljali' skozi obroča, potem pa je bil hec, da pomočniki niso imeli gasilnih aparatov, da pogasijo ogenj. Enostavno so vse skupaj prevrnili in počakali, da je pač zgorelo do konca. (varnost po L.V.?). Mojstri motorjev pa so se pred publiko malo postavljali z stojami na motorjih in podobnimi, za publiko atraktivnimi scenami, katere je pospremilo komentiranje napovedovalca. Ta se je na trenutke drl, kot da komentira najmanj kriket tekmo, če ne kakšne naše nogometne tekme. Največkrat slišana besedna zveza pa je tako ali tako bila “maharaštra police” to, “maharaštra police” ono. V hindujščini seveda. In ko so se motoristi zapeljali v zadnji krog z zastavo policije, je skoraj zajokal od sreče v mikrofon.

Temu je sledila še manjša (hm,spet kakšnih 500 kadetov) baklada, ki so jo pripravili skoraj po “sokolsko” oblečeni kadeti. Malo mahanja z baklami, pa trimčkanja gor in dol po prašnem stadionu. Nato še godba in za konec slovestno spuščanje zastave. Hja, spet neki angleški običaji.

Za konec pa sva spet imela službeni prevoz do nastanitve. Pa še nekako sem se poskušal izmotati z izgovorom, da greva še malo po mestu., Ne, ni bilo šans. bi lahko koga užalil. Pa sva šla s službenim terencem. V zadnjih dneh sem se več vozil s službenimi vozili policije, kot doma v 3 mesecih. Indijska policija pač.

Modri taksi goljuf!

Jeb... ti prevarantske taksiste!!! No, pa sem tudi jaz naletel na en takšen biser po vseh miljah in kilometrih, ki sem jih naredil po tem planetu.

Danes sva se z Anito odločila, da greva pogledat “pralnico” Bombaja. In komaj sva se spravila na ulico, že se je do naju pripeljal moder, klimatiziran taksi iz njega pa je skočil taksist. Ma na pogled je bil skoraj izrezan, kot bi vzel tisti prevarantski italijanski lik Kuntnerja iz 'TV Dober dan'. Edino bolj zapečen. “You need taxi? no problem, I can take you any where in Mumbai! I'm very good guide because I speak English!” Hm, klimatiziranega taksija še nisva poskusila, pa tudi Harish je dejal, da so morda le malce dražji od navadnih, črno/rumenih. Malo morgen!! Ta je imej že štartno postavko 19 rupij, potem pa je kar nabijalo ceno. Za začetek je 'super vodič, taksist in bog ve kaj še, po njegovih besedah' v prvem križišču, kjer bi moral po mojem branju zemljevida zapeljati desno, zavil levo. In se je začelo. najprej sem ga vprašal, če ve kam gre, saj bi moral zapeljati desno. “Oh, no problem. Short cut to highway!” (prev. Ni problema, Bližnjica do hitre ceste!) Ja, pa kaj še. Tale bližnica se je vlekla iz ulice v ulico (ki so bile vse bližnjice!), vmes pa je blebetal, kako dober vodič je, kako bo počakal na naju in naju peljal kamor bova hotela, nama bo razkazal vse kraje, ki jih po njegovem še nisva videla itd. Pa še tista smotana Tata Indica (avto) ga je pričela zafrkavat (zakaj že gorita lučki za olje in zavore??). Do končno pa mi je tlak dvignilo, ko naju je pripeljal mimo mednarodnega letališča.

“Hej, kaj je zdaj to?”, sem ga vprašal, “Zakaj smo šli do mednarodnega letališča?” ne, ne, to ni mednarodno letališče (OK, pač slabo vidim napise s črkami velikosti 2 m na oddaljenosti 50m), to je letališče za domači promet. Pa ja da, saj sva se pred dnevi ravno s tega letališča pripeljala!!! Po tem pa se je začel majhen prepir. Najprej smo morali “z njegovim bratom” zamenjati avto, ker je njego začel “umirati”, potem pa mi je dopovedoval, da je to lokalno letališče in da bo stavil 2000 rupij z menoj, če se laže, jaz pa sem mu gladko odgovoril, da naj ne govori neumnosti, ker nima s seboj 2000 rupij. Pa je raje preklopil na njegovo vero, ker da je musliman in da ne sme lagat. E, greška!! Takoj sem mu vrnil da je “haram” (po koranu greh) kar počne in naj ne laže in goljufa, ker bova stopila iz avta in se bo lahko poslovil od naju in denarja za vožnjo. Ce pa bo nadaljeval s tem svojim pocetjem, pa bom jaz popi...il in storil kak svoj 'haram' za svojega ateisticnega boga!! Po tistem pa je pritisnil na plin in Tata Indica je dosegla neverjetno hitrost 50 – 60 km/h. Nekaj je še hotel govoriti ampak sem mu raje rekel, da naj vozi in bo tiho, ker ga imam dovolj. Hm, morda pa bi res morala prej izstopiti, samo skakanje iz vozečega vozila “ni varno” (po L.V.).

Ko sva prispela na cilj sva mu pač plačala po taksimetru (preveč v primerjavi z črno/rumenim taksijem) in on je začel nekaj pametovat, da “he's not a cheeter, he's a taxi driver!” (on ni goljuf, on je taksist!). Ma, najraje bi ga nekam poslal samo kaj, ko ne razume dobre stare srbohrvaške psovke, zato sem mu raje rekel, da nimam volje za prepir in “have a nice day!”

Anita pa se je samo smejala! Ha, ha, ha!

p.s. Sorry, no photo!