torek, 27. oktober 2009

Za zaključek tokratnega Egipta...

Razen Kaira, je tokratno popotovanje v varianti hotel 5* in'all inclusive' ponudba, totalna nula.

V hotelu itak niso vredni petih zvezdic, ker je vse skupaj napol gradbišče (v sosednji sobi so še vedno delali malarji), po hodnikih se sprehajajo delavci z žaklji cementa, ščurki, napolgole Rusinje, pijani Rusi ali Poljaki, zapečeni Skandinavci...

Ah, z Anito sva pač pač žrtev trenutnih okoliščin. Bo že bolje.


LP v naslednjem blogu! ;-)

Vrnitev v Kairo!

Evo mene po 6-ih letih spet v Kairu!


In kaj se je spremenilo? Promet je še vedno isti kaos, kot je bil 2003, vstopnine v Nacionalnem muzeju so se podražile z 20 EGP na 60 EGP (recesija, jebat ga!), piramide in sfinga so še vedno na klančku ob stanovanjskih blokih v Gizi, okoli njih pa turistom še vedno težijo gonjači kamel in konj.... Jah, nič pretresljivo novega. Aja, le avtobus z letališča, proga 356 (ali v originalni arabski verziji ٣٥٦) očitno ne obstaja več. Sedaj pač vozijo po isti progi le še številke 27 ali 400. Dobro, pač ni enega avtobusa.

In ker je bil dopoldan, zajtrka pa nisva imela, sva se odločila, da greva najprej v kakšen McDonald's ali KFC nekaj pojest. Zanimivo, lokali so odprti 24 ur pa so ob najinem vstopu čistilke dejale, da je zaprto ali pa da do 11.00 ure še ne strežejo hrane?! Zanimiv je ta egiptovski 'fast food'. Ajde, pa se greva najprej turiste in greva kaj pogledat, potem pa greva jest.

Na najini prvi destinaciji v Kairu, v Nacionalnem muzeju, so me že v štartu razkurili. Najprej je bila nova cena vstopnine (60 EGP), potem pa še drugi rentgenski pregled, s katerega so me poslali iz muzeja, do objekta poleg prodaje vstopnic, da sem deponiral fotoaparat. Ja, po novem je to prepovedano. Ampak mobitela pa mi niso vzeli. ;-) Noter pa spet tradicionalna japonsko-ameriško-evropska gneča okoli neoznačenih kamnov, kamnov, papirusov in mumij iz vseh živih in mrtvih egipčanskih dob, obleganje Tutankamonove maske in ostalega zlata iz grobnice... Ja, v tem delu ni bilo nič novega.


Po Muzeju, sva uspela nekaj pojesti, potem pa smer piramide. Vse bi bilo v redu, če ne bi z metroja izstopila eno postajo prehitro in ko sva tako izstopila s postaja na sonce je bilo kot da sva nekje v Indiji in ne v kairski Gizi. Povsod sami Bajaj-ovi tricikli (motorne rikše), prastari VW kombiji (tisti prvi prvi modeli VW T2), prebarvani na belo in z obvezno manjkajočimi deli kot so luči, blatniki ali kar napol razbiti. In to so nekakšni minibusi v revni kairski četrti.


Hm, sva se sprehodila med temi kaotičnimi vozniki rikš in minibusov do prve glavne ceste in sva vzela taksi, v katerem je celo taksimeter deloval. Zanimivo. Pa še pošten možakar je bil, s katerim sva se skoraj sprla, ko mi je hotel vrniti 0,50 EGP viška denarja jaz pa nisem hotel vzeti.


Piramide. Ja, kot sem omenil so še vedno na klancu nad stanovanjsko sosesko. Novost je samo vrv, ki omejuje dostop do tistega zloženega kamenja. Aja, pa s turističnimi avtobusi se spet sme pripeljati do parkirne ploščadi. Z avtobusi pa prihajajo napolgole ruske turistke, neki ameriški ali spet ruski čudaki, ki so oblečeni v dele uniform, kot da so ravnokar prišli iz kakšne verzije 'puščavskega viharja', japonski turisti... Ah, ti so še najbolj normalni. Vmes pa se preganjajo tisti goniči kamel in konjev, pa še kakšna konjska vprega se vmes najde. Vsi pa ti težijo, da bi šel z njimi jahat okoli piramid, da jih samo slikaš in jim za to daš kakšen bakšiš. Tudi policaji niso imuni na to. Imam občutek, da so tam zgoraj na platoju okoli piramid tudi turistični policaji samo v uniformo preoblečeni lokalni 'lovci na dobiček', ki nimajo nobene zveze z normalno policijo. Egipt pač.


Preostanek dneva pa sva porabila z 'gnečanjem' po lokalnih avtobusih, tekom preživetja preko prometa polnih mestnih ulic (E. Hladnik-Milharčič je za kairski promet zapisal, da je rdeča luč na semaforju v Kairu zgolj priporočilo ne pa obveznost), odganjanja "dobronamernih" ljudi, ki ti želijo pomagati, pred tem pa bi se obvezno morali oglasiti v njihovi trgovini. Vse z namenom nakupa kakšnega "originalnega" kosa papirusa, nakita, parfuma... Eh, itak je vse skupaj nič vreden kič.

Sva si pa vseeno ogledala malo t.i. francoskega Kaira, katerega del je konec 19. oz. v začetku 20. stoletja, zanimivo, zgradil slovenski arhitekt Anton Laščak iz Gorice. To sva ugotovila čisto po naključju, ko sva čez nekaj dni brala knjigo Ervina Hladnika Milharčiča Pot na Orient, kjer je tudi omenjen ta skromen slovenski prispevek k kairski arhitekturi. In po eni od teh 'slovenskih' ulic , Talal Harb, sva se znašla tudi midva z Anito in glej naključje. Našla sva tudi slaščičarno oz. kavarno v klasičnem avstroogrskem stilu. Ali pa pariškem. Kakorkoli pač vzameš.


V glavnem, Kairo je še vedno moj ljubljeni kaos, je pa res, da ga je v zadnjih letih s prvega mesta na lestvici priljubljenosti mojih mest izrinil Istanbul. Ampak to je že druga zgodba! ;-)

Na letališče in nazaj v središče turistične industrije!

Egipčanska taksi mafija

Taksiji v Egiptu so res en sam stres. Ali pa zabava. Odvisno kako si jih navajen, si jih naštudiral, v kakšnem trenutku razpoloženja te dobijo, položaja planetov v Rimski cesti in še ne vem kakšnega faktorja, ki lahko vpliva na stanje duha taksista in potencialnega potnika.

Tile v Hurgadi so pač svoja 'klasa', ker je pač to t.i. mesto 'tourist resort'. Pa tudi drugage je belopolti turist v Egiptu potencialna žrtev, iz katere je potrebno potegniti zadnji evro, dolar ali egiptovski funt. In taksisti so najhujši 'vampirji' denarja!


V Hurgadi so tri vrste taksistov in vsi so lopovi. Jebat ga! Imaš neke bele prastare Peugeote 504, v katerih ni taksimetra in se moraš z voznikom pogajati o ceni. Najbolj osnovna cena, ki jo zahtevajo je 80 EGP oz. 10 EUR za tistih slabih 9 km do centra Hurgade. Potem pa se pogajaš... Ali pa plačaš. No, meni se je prvi dan z velikim uspehom uspelo izpogajati na 40 EGP. Pač nisem vedel cene. Mimogrede, pred tem so nama v recepciji hotela dejali, da je cena taksija 100EGP v eno smer. Halo?! Ker pa naju je taksist odpeljal tudi nazaj do hotela je cena poskočila na 80 EGP, in ker ni imel drobiža za vrniti, mi je vzel še 5 EGP. "What's 5 pounds for you?", mi je dejal, ko sem ga sam pri sebi že nekam pošiljal.


Potem so tukaj nekakšni minibusi - kombiji. Eni so nekakšni minibusi na redni trasi, kateri so označeni tako, da je poleg voznika še sovoznik, ki je nekakšen konduktor, na straneh kombija pa je nekaj napisano v arabščini in najverjetneje številka proge 25 ali 5. Drugih številk nisva videla. Drugi kombiji pa so "zamaskirani" taksisti, za katere veljajo enaka pravila, kot prejšnjem odstavku. Ko nama je uspelo vzeti minibus - kombi na redni liniji do Hurgade sva tako plačala za vožnjo le 2,5 EGP na osebo. E, to pa je že razlika, a ne?

Črno-oranžno obarvani taksiji. Jah, pri teh naj bi se uporabljal taksimeter. Midva sva ga vzela za jutranji prevoz od hotela do letališča, ko sva šla v Kairo. Pravila so spet enaka kot za tiste lopove s Peugeoti 504 (aja, so tudi oblike z Daciami). Pogajanja! Ker je bila ura 05.00 zjutraj in nikjer ni bilo nobenega taksija, sva si pač rekla, da bova dala 50 EGP za prevoz in se ne bova preveč zafrkavala. Jah, vse lepo in prav. Najprej je hotel 'standardnih' 10 EUR, potem se je sprijaznil z 50 EGP. Med vožnjo sem pokazal na taksimeter pa je voznik dejal, da je "out of order". OK, ko smo pa zapeljali na dovoz do letališča, pa se je nenadoma odločil, da ga vključi. O, zanimivo, cena je bila tako 3 EGP. Samo, najboljša pa mu je bila fora, ko je na vstopni postaji dovoza do letališča dobil listek, kot potrdilo o vstopu, s katerim mi je pomahal in mi dejal, da moram plačati 20 EGP letališke takse. Ha, ha, ha! Dober vic!!! Ko je videl, da ga ne jemljem resno, mi je začel mahati z listkom in govoriti, da na tem listku tako piše. Vzel sem mu ga iz rok in ker nikjer ni bilo zapisano 20 L.E., kot ponavadi zapišejo Egipčani, sem mu v svoji arabski-angleščini dejal "La twenty pounds airport tax", kar ga je popolnoma šokiralo. Listek je samo zataknil za vetrobransko steklo in je bil tiho. Ob prihodu do terminala je še enkrat samo zašepetal: "20 pounds for tax?" in na moj odločen 'ne' je bil samo še tiho. Še tistih 50 EGP je bilo preveč.

Še slabše pa je odnesel taksist, ki sva ga vzela ob najini vrnitvi okoli polnoči. Tako ali tako sem bil utrujen od celodnevnega potepanja po Kairu, potem pa te na izhodu, kot povapirjeni komarji, napade trop taksistov in te zagnjavijo za prevoz. In se je našel eden z Dacio. Cena? Klasična. 80 EGP! Pa ja da! 30 EGP, je bila moja cena. Vzemi ali pusti. Malo se je zvijal, se poskušal pogajati, ko pa je popustil in smo se že peljali, pa je poskušil še foro z letališko takso, pri kateri pa se ga takoj zatolkel. In do hotela je bil lepo tiho.

Ne smeš jim popustiti pa gre. Sicer pa je to vsaj neka oblika avanture, če imaš tisti dolgčas od 'all inclusive' s 5-imi zvezdicami.

torek, 20. oktober 2009

U Hurgadi nista novo!

Tretji dan. Nič pametnega ne dogaja. No, vsaj kar se najinih običajnih potovanj tiče. Nobene posebne avanture, sonce pripeka, dela na gradbiščih v in okoli hotela potekajo normalno.

Smo pa končno ugotovili, zakaj so v nedeljo rabili 3 ure, da so nam končno dali ključe od sob. Enostavno so jih ravno dokončevali in so mojstri opravljali zadnja dela, Ko sva tako vstopala v svojo sobo sva opazila, da v sobi, na sproti najine še delajo ratni 'malarji', naslednji dan pa so v sobi že bili nastanjeni neki Rusi. Ja, tako gre danes v tej turistični industriji.


'Life-guard' ki cuva, da se kdo ne utopi v 10 cm goboki vodi!

Je pa zanimivo, da ima tale hotel 5 zvezdic a nima interneta, avtobusne (shuttle) povezave z mestom in podobno. Morje pa je tudi tako oddaljeno, da izgleda, da ga bomo dobili šele tedaj, ko bomo doplačali najmanj € 150,00 doplačila. Na plaži in še nato skoraj 200 – 300 m je globina vode le nekje do gležnjev. Niti do kolen ne seže, da bi se vsaj usedel v to vodo. V vodi pa ostrige, babice, ježi (tropski model s podaljšanimi bodicami!!!)... V glavnem ni da ni, da se porežeš ali na kaj nabodeš. Je pa v sklopu hotelov več bazenov s sladko vodo. Temperatura vode pa je... Hm, kaj pa vem? Mogoče okoli 20 C. V glavnem, vstop v vodo ni ravno neki užitek. Ampak, za preživet je!


Morje je nekje v daljavi!

Zunaj hotela pa. Kaj pa čem reči? V glavnem neka umazana puščavska varianta, ki naju niti ne prizadane preveč. Je pa ostale Slovenčke iz najinega hotela kar malo šokirala. Eden, se je celo izrazil, da je to zanj kot 'Bejrut' (po vojni seveda, vendar najverjetneje nikoli ni bil tam) in da sam s svojo punco ni šel kam daleč. Tudi ostali so nekje na istem, vse pa zanima, kje se da dobiti voda in kje je banka. Ah, midva sva to obdelala že prvi večer in danes problem ne vode in niti egipčanski funti.

Voznja proti Hurgadi. Tema taxiji o kar svoje poglavje!

Je pa problem internet, ki ga v hotelu s 5 zvezdic NI!!!


LP Krasniqi in Wanita

nedelja, 18. oktober 2009

Hurgada, prvi dan!


No, tole se je pa res krasno začelo. Ajde, tisti polet iz Ljubljane do Hurgade sva nekako preživela, četudi sem imel občutek, da je letalo polno članic neke nove verske sekte, ki časti egipčanska božanstva. In seveda prodaja ionizatorje na celjskem obrtnem sejmu. Mislim, kakšni pogovori. In kakšna “spokojnost” oz. že skoraj ekstaza jih je objemala, ko se je letalo spuščalo proti letališču v Hurgadi. Tale poleg mene je sedela pokončno z rokami kot kakšen Buda v položaju “lotosov cvet”. Samo letalski sedež in njene obline so jo ovirale, da bi tudi se tudi sama postavila v takšen položaj.
Ob pristanku pa kaos. Na letalu so morali naši vrli Slovenceljni, ob dotiku letala ob letališko stezo, takoj poskakati po konci in začeti iskati prtljago, medtem pa je Airbus še vedno drvel s kakšnimi 80-100 km/h proti letališkemu terminalu. To sem videl samo še na letih iz Ljubljane v Prištino. Nisem pa nikoli pomislil, da bodo tudi “naši ljudi” tako mahnjeni, kot oni Balkanci tam spodaj. Eh, kaj čemo!


No, vize so bile prijetno presenečenje, saj so jih razdelili zastonj. Hm, fajn. Verjetno so vračunane v ceno aranžmaja, četudi to nikjer ne piše. Sem pa potem na avtobusnem postajališču malo neprijetno presenetil nekega, kao nosača, ki je samo za to, da da kovček iz tvoje roke v avtobus hotel bakšiš. E, nema! Sem mu lepo po arabsko dejal “La bakshish” inj sem ga ful presenetil. Šok! Slovenček ne da 'trinkgelda', pred tem pa mu je en za isto storitev dal kar 5 EUR v bankovcu. Japajade! Je že od tistega dobrodelneža zaslužil celotedensko plačo. Od mene ne dobi nič!

Se je pa potem zataknilo v hotelu. Gre za novi, pred komaj kakšnim mesecem odprtim hotelom, Iberotel Aquamarine, nekje na jugu Hurgade.
Najprej so nas pripeljali do hotela, potem so nas posadili v fotelje v nekakšnem lobiju in nam dejali, da naj počakamo 15 min, da uredijo ključe. In smo čakali in čakali in čakali,... In tako dobri 2h in pol! Ali celo 3 h?! Ne vem točno. Potem pa se jih je nekaj razkurilo (jaz ne, sem stoično čakal kaj bo naredila usoda) in ko so malo ponoreli pred recepcijo, so se ključi-kartice končno znašle v naših rokah. Jupi!


Tako, pred večerjo sva šla malo naokoli, ker je že tema, pa še denarja nimava zamenjanega. Aja, pa še interneta ni v hotelu tako, da sva ga morala nekje poiskati.

Vsaj večerja je bila OK, ker je bila po sistemu bifeja in “all-you-can-eat”, kar meni včasih odgovarja. Ampak, 5 zvezdic gor, pet zvezdic dol, tole me vseeno spominja na nekaj že videnega ampak s 3-im zvezdicami v Sharm el-Sheiku. Še gostje (Poljaki, Rusi, Čehi,...) so nekako istega tipa.



Aja, Mojca, tukaj je res hotel še v izgradnji. V sosednjih sobah so tako še vedno “malarji” in ostala obrtniška srenja. Samo buldožerje so umaknili. ;-)

Dobro bomo tudi to preživeli. Jutri je dan za nove “dogodivščine” s petimi zvezdicami.

In se tole. Ker tukaj ni nekega spodobnega interneta, tudi fotk ne morem nalagati. I to mi je neki Tourist Resort! (op.p. sem uredil sele v torek v nekem internetu v Hurgadi!)

P.S. Ker sem smotan in pozabljiv sem uspel pozabiti PIN kodo telefona in ga celo zablokirati. Hm, očitno bom na enotedenskem odvajanju od mobitela. :-(

Brnik v nedeljo ob 08.25

Evo, spet smo na začetku nove poti. In spet preklinjam vse živo. Kakšen folk hodi na te čarterske lete. Nekateri so prvič na letalu, spet drugi so tipični primerki ljubljanskih preseratorjev, katerim je popolnoma odveč stati v vrsti, potem so tukaj še štajerske mamice, ki skrbijo, da se njihov otrok na poti 20 m od konca vrste do šalterja za karte ne bi izgubil in preverjajo, ali imajo s seboj vse.... Pa kaj midva z Anito delva tukaj?! Kot da sva v nočni mori.


Zdaj pa naju čaka še 3 ure poleta do Hurgade! Tam pa... Ah, vas bova redno obveščala od "dogodkih in odmevih".

Fotke seveda bodo! ;-)

p.s.: Joj, pogrešam neko normalno linijo kot so Emirati!! :-(

nedelja, 26. april 2009

Au revoir, Maroc!

In je minilo tudi teh 10 dni potepanja po Maroku in druženja s starimi prijatelji. Tole zadnje poročanje bom bolj skrajšal. Itak ni kaj posebnega za pisati, ker je vse minilo brez posebnosti. Na letališču naju je že čakal Iberiin 'ptič',
Jebat ga!
ki naju je ponesel nad Casablanco in njeno mošejo v smeri Evrope.

Sam let pa je potekel v mojem preklinjanji španskega varčevanja s prostorom za kolena (mater jim špansko!!!!).

V glavnem počitnic je konec in spet se bom lahko predal moji papirologiji. :-(

P.S.: Hvala za vse komentarje, še posebej pa Vojcu, ki se je še najbolj angažiral in mi s komentarji dal voljo, da sploh pišem dalje. LP D. ;-)
Posted by Picasa

sobota, 25. april 2009

Na desno ravnaj se!



V Rabatu je ena od znamenitosti tudi grobnica pokojnega kralja Hassana II. OK, je pač umrl in so ga pač morali temu primerno pokopati. Ali pa zabetonirati in za sigurno, da si slučajno ne premisli in vstane iz groba, še nanj položiti "majčken" blok marmorja. Pač ni bil najbolj priljubljen pri svojih podložnikih, kaj čemo.

Ampak, prava atrakcija so njegova častna straža. Vsi smo nekako navajeni strumnih stražarjev, ki smo jih videvali na posnetkih iz Hiše cvetja v Beogradu ali pa nekaj podobnega britanski kraljevi straži, ki strumno in nepremično stoji ter zre nekam 'v tri krasne'. Tile maroški stražarji pa... Joj, pa saj ne veš a bi se smejal, ko pride nova izmena stražarjev. Že pred zamenjavo straže mi je bilo malce smešno, kako so stražarji kar stali po dva skupaj in se nekaj pogovarjali, tisti v notranjosti grobnice pa so se kar naslanjali malo na simbolične sulice, ki so jih držali ali pa skoraj sloneli na stenah mavzoleja, kot zadnji pijanci, ki ne morejo več stati za šankom. Prihod izmene pa je bil spet svoja atrakcija. Kot da bi prišla neka zbirka cirkusantov v pisanih oblačilih, malo neorganizirano, razvodnik straže pa je nam turistom z roko kazal, da naj ne slikamo tega pomembnega ceremoniala. Ja pa ja da!

Novi stražarji so prišli do starih, ti so jim predali svoje puške, vmes so si izmenjali še kakšno novičko v stilu: "Šta ima za ručak, Meho?", in to je bilo to. Stražarji so spet stali na svojih mestih pač zato, ker so pač morali nekje stati in odslužiti svoj vojaški rok, mi turisti pa smo se jim motali naokoli. Eh, ta maroška vojska...

P.S. Za 'centraše': A ni tale levi, na spodnji fotki, podoben našemu Agotu?


Posted by Picasa

petek, 24. april 2009

Pomaranče rastejo v Mercatorju, mar ne?

Med potepom po Maroku, sem se odločil obuditi tudi tradicionalni šport vseh ljudstev sveta. Rabutanje sosedovih sadnih dreves. Kar je sosedovo in zastonj je boljše kot domače!


V Maroku imajo tako vsepolno posajenih pomarančnih dreves. Tudi na ulici, kjer delajo senco avtom, pešcem, oslom... So pač okrasna drevesa, kot so naši topoli ali ne vem kaj že sadijo pri nas. Na eni od ulic v enem maroškem mestecu sva tako opazila pomarančevec, na katerem so se svetili lepi oranžni plodovi Citrus sinensis ali pomaranč po domače. In kaj bi bilo bolj okusnega, kot sveža pomaranča v toplem maroškem dnevu. OK, ne mi zdaj naštevat pijače. In ker sem bil ravno ustrezne višine in ker je malo pred nama tudi neka maročanka z drevesa kar tako, mimogrede snela en plod in ga odnesla a seboj, sem se odločil, da bom še jaz kakšno poskusil.

Malo sem moral poskočiti (kaj pa je to zame, pri mojih 100 in nekaj kilogramih)

in v roki se mi je svetlikal lep, oranžen plen.

Pomaranča! Samo še olupiti sem jo moral in prvi krhelj je padel v moja usta.

Od tam dalje pa... Od tam dalje pa je z največjo težavo šel po grlu, kajti po ugrizu me je skoraj kap. Ma, če bi pil kis naravnost iz steklenice, ne bi bil tako kisel, kot je bil kisel ta krhelj pomaranče! Neverjetno. Moja usta še kaj tako kislega niso občutila! Bljak! Verjetno bi moral počakati, da vse skupaj dozori, kaj ne?!


Play it again, Sam!


Ne vem, če ste že opazili, vendar sem v svojih blogih 'rahel' filmski nostalgik. Tudi tale izlet v Casablanco me je navdahnil po istoimenskem filmu iz leta 1942. Samo, da je bilo pri najinem izletu malo manj romantike. Je pa bilo zanimivo. Za razliko od ostalih potepov po Maroku, sva se tokrat odločila, da bova šla iz Rabata v Casablanco kar z vlakom. Kot vsa delavska 'raja' Maroka. In tako sva se tudi sprijaznila na stiskanje v prenagnetenih vlakih in podobnimi 'nevšečnostmi' popotovanj po t.i. "Tretjem svetu". Ampak Maroko je presenetljivo urejen, kar se tega tiče. Vlaki so bolj točni kot pri nas, pa tudi urejeni so podobno. Le, da imajo namesto naših Siemensov nekaj italijanskih, nekaj francoskih, ter malo več 'made in Marocco' vlakov. Pa tudi cene vozovnic so ugodne. Samo jezik sporazumevanja... Jeb... ti mojo francoščino. Za pogovor na 'šalterju' železniške postaje rabiš kar nekaj znanja v mahanju z rokami in mimiko prstov. Me oui! Sicer pa vsak 'muskl fiber' nekoč mine.


Sama Casablanca je pa po mojem še eno maroško mesto, ki bi bilo rahlo brez posebnosti, če ne bi imeli mošeje, katero so zgradili 1993 ob 60. rojstnem dnevu takratnega kralja Hassana II. (do danes je že umrl) in katere minaret sodi s svojimi cca. 210 m med najvišje na svetu. Mimogrede, kako bi kaj takšnega izgledalo v Ljubljani za stolpnico Dela?! He, he!


Pa se še malo povrnem k svojim priljubljenim filmom. Med obhodom mošeje sem ugotovil, da so na obali nasproti mošeje posneli tudi nekaj scen filma Syriana (2005) z Georgom Clooneyem (na spodnji sliki je obala 'Bejruta', po kateri se je Clooney v filmu sprehajal). Hm, škoda, da sem že oddan, drugače bi lahko svoj šarm a'la Clooney še vnovčil pri kakšni bejbi.


Sva pa med sprehajanjem po starem centru mesta in tržnici ugotovila, da je v Maroku neverjetno veliko Slovencev. Da, tako so nama nareč zatrjevali domačini, ki so znali tudi nekaj angleščine. Med samim pogovorom pa je bilo ugotovljeno, da nekaterim vseeno ni najbolj jasno kaj govorijo saj mešajo vse evropske narode med seboj. Tako nama je en domačin nekaj govoril, kako veliko je Slovencev v Casablanci, kjer da imajo tovarno (edina meni znana slovenska tovarna v Maroku je Preventova iz Slovenj Gradca) in v kateri delajo Italijani. Ja, to bo. Slovenci imajo tovarno, v njej pa delajo Italijani. Dobra kombinacija!



Sama Casablanca je tako pač še en arabski megapolis s cca. 6,5 mio prebivalstva, ter revnimi slumi na obrobju, tržnica je takšna kot kjerkoli drugje v Maroku,... Mogoče so bila naijna pričakovanja večja od realnosti ali pa je bila napaka to, da sva šla najprej skozi rabat, Marakeš in še kakšen kraj. Kaj pa vem?

Ja, 'play it again Sam'. Ampak za naju kdaj drugič.

torek, 21. april 2009

Atlas sveta, str. 2260

Dan po Marakešu sva imela fiksno idejo, da bova premagala gorovje Atlas in se po dveh uricah lagodne vožnje prebila do kraja Ouarzazata, ki je na vzhodni strani Atlasa. Ja, ideja je dobra, po zemljevidu je tehnično izvedljiva v 2 urah, v praksi pa...


V praksi pa to pomeni, da je potrebno prepeljati 203 km, ki uradno vodijo po cesti med Marakešem in Ouarzazatom s hitrostjo cca. 40 do 60 km/h ker več ne dovolijo cestne omejitve (beri žandarmerija z laserji) in ovinkasta cesta, ki se prebija med gorovjem ob neki rečici proti prelazu Col du Tichka (2260 m nadmorske višine). So pa zanimive vasi, ki ležijo ob prelazu. Hiše narejene iz blata in okoliškega kamenja, na strehi pa satelitska antena. Logika?!


Štart je še kar bil obetaven, četudi sem v Marakešu, med vijuganjem med osli, mopedi in še čem uspel najti "redko" udarno jamo na vozišču tako, da naju je z Anito pošteno pretreslo. Ampak, ko sva za pustila Marakeš se je pot odprla. In sva se vozila, in vozila, in vozila.... Jebela cesta, ne spomnim se če sem kdaj prevozil toliko ovinkov v enem zamahu. Pa to je hujše kot Vršič na 10 potenco. Nikjer konca, vmes pa tovornjaki, neki stari fordovi kombiji, pa tovornjaki, za poslastico pa še prodajalci kamenja (no, kristalov), ki se ti vsiljivo skoraj vržejo pod avto v želji da ti prodajo košček kamene strele ali pa kakšen fosil (pravi ali pa tudi umetno narejen). In najboljše je to, da to naredijo, ko ravno pripelješ izza ovinka in takšen "pojav" najmanj pričakuješ. Potem pa pomtaš v desno ali levo (odvisno od smeri "napada"), preklinjaš njemu vso familijo po spisku v slovenščini, skozi okno pa poslušaš neko žlobudranje v polomljeni francoščini, ki pa verjetno pomeni isto kot moje kletvice le da ne zaradi tega, ker sem ga skoraj povozil, ampak zato ker se nisem ustavil in kaj kupil!

Da zaključim to epopejo. Do vrha prelaza Col du Tichka, kar pomeni v realnosti dobrih 100 km od Marakeša, sva na koncu porabila 3 ure vožnje, do najinega cilja Ouarzazata pa je bilo še dodatnih 100 km. Sva sklenila, da bova na brzino naredila fotko. Še kar iz avta, se obrnila in jo potegnila nazaj v Rabat! Časa nama počasi zmanjkuje za ves ta Maroko.



Vonj po pečenem mesu in konjih


Marakeš. Kadarkoli sem gledal oddaje na Travel Channelu, še prej pa v kakšni drugi oddaji, vedno mi je ta kraj imel nekakšen skrivnostni pridih. Mogoče celo eksotike, saj je vedno kazalo znameniti trg, kjer je največja 'roštilijada' na svetu. Hja, realnost je malce drugačna. Vse skupaj je preveč podrejeno komerciali. OK, še vedno si lahko človek privošči ovčje učke, možgančke koz, polže v omaki in podobno kulinarično 'eksotiko', vendar so pa prodajalci prav tečni, če želiš samo 'fotkat' ali pa pokažeš malce zanimanja za stojnico, kobro, ki se ti mota pod nogami ali opico na verižici, katero ti njen lastnik na vsak način želi spraviti na glavo, ker je to kao smešno in turisti to želimo. Ja, res. Zmeraj sem si želel, da mi na glavi sedi opica! Mislim, kakšne ideje. In če slučajno opazijo, da si jih slikal, pridejo do tebe in ti začnejo težiti, da jim daš evro. Seveda, kar evro, ker en dirham ni dovolj. Ja, turizem je res pokvaril tukajšnjo tržnico, ki pa še vedno ostaja nekako surrealistična z vsem svojim hrupom glasbil in v zraku pomešanih vonjav po pečenem mesu, suhem sadju in začimbah. Kot da bi za trenutek padel v kakšen Schwartzeneggerjev film o Conanu. Samo še scena s kamelo, ki jo dobi po glavi, ker pljune Conana, manjka (za tiste, ki ste film gledali nekoč, pred davnimi leti v kinu, se verjetno spomnite za katero sceno se gre). Aja, in seveda vonjave po konjih, saj je vse polno konjskih vpreg. Vmes pa se še najdejo risalke s henno (neka rastlina pač, ki zdrobljena v prah in pomešana z vodo, na koži pušča barvo, kot začasna tetovaža), za katere bi človek najprej mislil, da kakšno poljsko turistko poskuša drogirati ko ji z injekcijsko brizgalko riše vzročke po roki. Mimogrede, a mislite, da je uboga berberska "umetnica" kupila injekcijsko brizgalko v apoteki ali jo je našla kje na smetišču izza kakšne bolnišnice?!


Drugače pa je Marakeš eno lepših mest, kar sva jih dosedaj videla v Maroku. Četudi je mesto že na robu puščavskega dela Maroka in ga od Sahare deli samo še gorovje Atlas, je v mestu veliko zelenja, saj slovi po lepih parkih in zelenicah. In še res je. Ko se tako voziš po mestu, se ti zdi, da se voziš po kakšnem avstroogrskem parku na Dunaju. Le o avstroogrskem prometnem režimu ni ne duha ne sluha.


Od Rabata do Marakeša

Promet v Maroku je res nekaj samosvojega. Imajo relativno dobre in relativno poceni (200 km za cca 6 € cestnine) avtoceste, vozniki pa so obupni. Tovornjakarji so itak glavni (što večji do bolji!), vozniki osebnih avtomobilov, ne glede na velikost in znamko, pa mislijo, da je sredinska črta oz. črta med obema prometnima pasovoma avtoceste zarisana zato, da se po nečem orientira zato jo je najbolje kar slediti in voziti po sredini vozišča. Potem so tukaj “biseri”, ki ugotovijo, da so pri izvozu z avtoceste zapeljalji na napačen izvoz in si zadnji trenutek premislijo in se vrnejo nazaj na AC. Tik pred začetkom ločilne zelenice seveda. Ali pa obratno, ko te na izvozu, z leve strani preseneti kakšen tovornjakar, ki je ugotovil, da on bi pa moral na izvozu Casablanca z avtoceste, ne pa nadaljevati proti Marakešu. Zmagovalec dneva pa mi je bil voznik nekega podrtega Mercedesa, za katerega sem najprej mislil, da se je ustavil na voznem prometnem pasu, ko pa sem bolje pogledal pa sem videl, da je 'falil' izvoz za cca. 500 m in se lepo mirno, brez sekiranja pelje vzvratno, nazaj do izvoza. Aja, pa vzvratne luči so mu verjetno tudi delale nekoč v Stuttgartu, ko je 'mečka' prišla s proizvodne linije. Res so pojave tile maroški vozniki. Pri njih moraš pričakovati nepričakovano!

Potem pa so tu še drugi cestno prometni pojavi a'la Maroko. Recimo nasproti vozeči se traktorji, delavci lokalnega avtocestnega podjetja, ki ročno, s srpi (!!!) kosijo travo ob vozišču in se šetkajo gor in dol, kot da na cesti ni avtov, ki padajo mimo več kot 100 km/h, policaje sem že zadnjič omenil (jebemti, žandarmerija ima za razliko od policije, sive uniforme in se dobesedno kot kameleon 'zlije' z okolico, to je z barvo asfalta). Samo še ovce so nama manjkale na cesti, vendar tudi teh ne manjka ob vozišču. Na 'tej strani ograje' se razume. Pastir pa sedi na kovinski odbojni ograji in se dolgočasi z ogledovanjem mimovozečih vozil.

Ampak nama je vseeno uspelo priti do Marakeša v enem kosu in s tudi celo Dacio Logan. Ma, so Romuni in Renaultovci vedeli kaj delajo, ko so križali dele starega Clia in romunske Dacie.

petek, 17. april 2009

Izlet v Fes

Danes nama je Valentin posodil svojo Dacio in odpravila sva se v Fes. Manjše mestece nekje severovzhodno od Rabata. Ko sva z Anito zjutraj gledala karto Maroka se nama je zadeva zdela kar nekam blizu. Na cesti pa... 180 km kar ni in ni hotelo miniti. Uboga Dacia ima samo 1.4 motorček s 75 KM, drugi problem pa so maroški policisti. Ti pa so inovativni, ko je potrebno iz voznikove denarnice potegniti kakšen dirham. Maroške avtoceste med obema voznima pasovoma nimajo nobene ograje. Gre za prazen prostor, širine cca 5 m, katerega ponavadi preraste raznorazno grmičevje in podobno šavje. In to tako na gosto in visoki, da maroški policisti na to vmesno zemljišče komot, pravokotno na vozišče, zapeljejo svojega službenega Berlinga, postavijo stativ z laserskim merilnikom in kasiranje se lahko začne. Če ne zaradi možnega plačila kazni moraš tako biti pozoren na morebitne uniformirane osebke, ki ti tako popolnoma nepričakovano skočijo iz grmovja direktno pred avto. In to na prehitevalni pas, da ne bo kakšnih pomislekov!!

In po skoraj dobrih 2-eh urah cijazenja po presenetljivo zelenem Maroku (posledica 3 mes dežja) sva prišla v Fes. Kraj ni na prvi pogled nič posebnega. Pač še eno maroško kraljevo mesto s starim mestnim jedrom, ki se skriva izza obzidja.

Posebnost Fesa je predelava živalskih kož v obarvano usnje. Cel postopek poteka po enakih praviloh že skozi stoletja. Živalsko kožu ustrojijo, potem pa jo namakajo v različne raztopine oz. tekočine. Od kravjega urina, mešanice vode in golobjih iztrebkov do raztopin indiga (modra barva) ali celo žafrana (rumena barva), da dobijo primerno obdelano usnje. Vse to pa se fajn bere, če nisi neposredno na kraju in ne vidiš ali bolje rečeno vonjaš tega procesa. Mešanica vonja je ubijalska. Ga ni hleva, kjer bi tako zaudarjajo po amonijaku, iztrebkih in še čem. In potem še gledaš tele lokalce, ki golih nog in rok hodijo in vlačijo kože po teh bazenih s kemikalijami.

Ampak, da prideš do teh bazenov je pa spet cela umetnost. Ne vem kdo si je zamislil načrt mesta vendar ta je en sam velik labirint. Načrt, ki je v Lonely Planetu pa je tudi samo provizorično tam. Najprej sva rabila skoraj pol ure, da sva prišla od avtobusne postaje, kjer sva pustila avto, do obdelovalnice usnja, nato pa skoraj uro, da sva našla pot nazaj. Še meni je moja super orientacija odpovedala. Na trenutke sva se celo 'šlepala' s kakšno poljsko ali špansko turistično skupino, da sva kam prišla. Jao, vse ulice so si nekako podobne, reda nobenega, tečni 'samooklicani' turistični vodiči,... Kot, da se vrtiš v začaranem krogu. In če koga kaj vprašaš, bi te vsi peljali k predelovalnicam kože. Ja super, kje pa so bili prej, ko sem sam našel pot do tja? Aja, sva vseeno dala 0,60 € enemu kao vodiču, da naju je peljal na teraso nad bazene. Na koncu naju je Anita odrešila s tem, da je prepoznala eno uličico, po kateri sva pred tem šla. Kakšen udarec za moj ponos! :-/


V glavnem Fes je zanimiv. Samo vonjave moraš prenesti in se sprijazniti s tem, da se boš izgubil.