Tile medcelinski leti so mi vedno bili prava muka. Nočejo in nočejo miniti. Če se nam zdi, da 8 ur v službi mine kot bi trenil (ajde, roko na srce, včasih šihta noče in noče biti konec!), se polet iz ene na drugo celino vleeeeeečeeeeee kot ponedeljek! Nikjer konca! Ko si pogledal skoraj vse filme, ki jih ima letalska družba naložene na računalniku letala (ti so ponavadi novejši in prave filmske uspešnice, ki jih včasih na letalu vrtijo še preden pridejo do našega Koloseja ali Cinemaplexxa) in pride trenutek, ko se začneš spogledovati s kakšno trapasto idejo, da bi se povezal preko WiFi povezave, ki je na letalu (cena, sitnica: 1h povezave za 9,99 USD), ugotoviš, da je še najbolje, da se malo naspiš. Konec koncev, daleč je Amerika!
Leteli smo preko Romunije (mimogrede, spodaj je Donava in veleslavna ex-YU elektrarna Đerdap),...
...vmes pojedli kakšno malenkost (umešana jajca, solata, toast sendvič s sirom, neka skutina strnjenka),...
...in preko oblačne srednje Evrope nadaljevali pot proti Atlantiku.
Mi je pa všeč, da imajo Turki občutek za majhne detalje, kot je recimo tale šopek ob ogledali na stranišču. Tako, da razbije monotonijo letalskega potovanja. :-)
Vendar, vseeno. Kot sem že omenil, tile medcelinski leti dajejo občutek, da so neskončni. Skupaj s cca. 380 drugimi potniki, si stisnjen na tistem ozkem sedežu (če imaš pri nogah cca. 35 cm prostora, potem to ni nek luksuz, kaj ne?!) in se trudiš nekako zaspati. To je seveda čas to izvajanje vaj joge, na višini okoli 11 km nad morjem.
Še dobro, da ne skoparijo z blazinami. Konec koncev tudi preživeta (prespana) noč na letališču v Carigradu je naredila svoje.
Let preko Atlantika je bil miren....
...in kmalu (no ja, relativno gledano) smo bili nad ZDA! :-D
Ni komentarjev:
Objavite komentar