Od Obrežja do Makedonije

Bilo je megleno sobotno jutro, nekje sredi Slavonije, berlingotov motor je predel kot mladi maček, Lado je spal kot stari polh, jaz pa sem buljil v belino pred seboj in čakal, kdaj se mi bo iz megle izrisal kakšen turkški kamion ali makedonski avtobus, da se ga pravočasno izognem. Teh 300 km od hrvaške do srbske meje je zame vedno prava muka. Potem pa še mejne formalnosti (jeb..ti, srbski mejaš mi je "vsekal" žig preko ameriškega!) in gremo na prvo (no, drugo ali tretjo) kavo na prvi OMV pri Šidu. To je že tradicija naših balkanskih popotovanj! Tudi pošiljanje SMS-ov.

Sledil je kratek postanek v Beogradu v Mercatorju, kjer sva končno uspela nabaviti vsaj avtokarto Črne gore, nato pa sva šibala proti jugu bivše SFRJ. Čas je mineval midva pa sva brzela mimo Aleksinca, Niša, Vranja proti Skopju. 

Malo po avtocesti, kjer srečaš marsikaj, kar sicer sodi med vozila, ne pa med vozila, katerim je dovoljen promet na avtomobilskih cestah, ...

...malo po neki čudni magistralni cesti, ki je del evropskega cestnega križa, četudi ni večja od naše "Zasavke". 

 

Je pa vožnja po Balkanu fajn. Na pot lahko greš popolnoma brez hrane, saj je ob poti možno dobiti vse. Od mesa (pečenje sa roštilja) do zelenjave. Če pa je kdo željan še pomoči Boga pa si lahko ob nakupu žaklja paprike omisli še kakšno ikonco. Tako, za srečo na poti.

In po slabih 9 urah (ajde, vmes so bili še postanki za kavo in točenje goriva ter ovire prometa s kakšnim počasnim predpotopnim Jugom ali FAP-om), sva končno prilezla do obljubljene Makedonije!

Jupi!!