Krasniqijeva popotovanja

Pot domov (ČG-HR-BiH-HR-SLO)

2011-03-27T16:49:00.000+02:00

Ko sva se tako počasi, po avstroogrskih serpentinah spuščala proti zalivu Boke Kotorske, sva opazila, da tudi vreme ni nekako na najini strani. Vmes se je še nekajkrat vlilo. Pravo nasprotje sončnega dneva, ki sva ga imela v Albaniji. In kaj naj še počneva še v Črni gori? Kot sem že rekel, vreme ni na najini strani, morje je hladno, burek (v Baru sva enega pojedla) tudi ni bog ve kako dober,... In sva se odločila, da greva domov. Kaj pa je to še nekaj ur vožnje od Črne gore do doma.

Na zadnji Lukoilovi črpalki (mater, ti Rusi so povsod na spodnjem delu Balkana) in popiti kavi, sva odbrzela proti Dubrovniku, ga na brzino pofotkala s parkirnega prostora nad mestom, ter se v dežju odvlekla dalje po Jadranski magistrali, ki je tako, izven turistične sezone, kar prijetna za vozit.

Vmes sva prevozila še tistih nekaj kilometrov po Bosni in Hercegovini. Meje skoraj ne opaziš. Vsaj midva nisva opazila kakšnega organa oblasti bosansko hercegovske federacije, ki bi nadzirala prehod preko meje. Samo hrvaška policistka, ki je na hitro s pogledom ošvrknila najini osebni izkaznici in že sva bila v BiH.

Edini znak državnosti je bila zastava BiH, na mejnem prehodu in kasneje nekaj več vozil z bosanskimi registrskimi tablicami. Še v Neumu (BiH) sva pred gostilno videla hrvaško policijsko službeno škodo, bosansko obarvanih policijskih vozil pa nikjer.

Do doline Neretve sva potem pripeljal brez posebnosti, potem pa, ko bi pri Pločah že morala zapeljati na avtocesto proti Zagrebu, sva ugotovila,d a je tam AC samo za vzorec. po nekaj kilometrih je zmanjka in se pot nadaljuje po nekih hercegovskih cestah v okolici Imotskega in Medjugorja. Mislim, super je to. Tam sva izgubila celo uro, ko sva se cijazila za avtobusi in "nedeljskimi" vozniki do končnega začetka avtoceste.

Na avtocesti pa sva takoj zapeljala na verjetno Petrolovo najbolj južno črpalko, kjer sva si takoj privoščila en Barcaffe (domače, kaj ne).

Za tem je volan vzel pod komando Lado in odbrzela sva proti SLO. Ampak, vseeno se vleče ta pot mimo Splita, Zadra, skozi tunel Sv. Rok ter mimo Karlovca in Zagreba do Bregane. nikjer konca!

Ko sva končno stopila na slovensko grudo (pravilno rečeno, asfalt) sva si na Petrolovi črpalki pri Čatežu privoščila še eno kavo in nato v slabi uri pribrzela do doma!

T H E E N D

(za to potovanje, se razume) ;-)

p.s. zahvala delno opremo tega potopisa s fotografijami gre tudi Foto Studiu Potrč L.

Oj Lovčen junački

2011-03-26T22:53:00.001+01:00

Lovčen. Kdo od nas se o Lovčenu in grobnici črnogorskega kralja in pesnika Petra Petrovića Njegoša ni učil v osnovni šoli. Aja, dandanes marsikdo, kaj ne. Ah, star sem že in pozabljam, da vsi bralci niso "otroci socializma", kot sem jaz.. Kot sem že v prejšnjem prispevku napisal, naju je pot iz Cetinja vodila na Lovčen. Tale Črna gora je tako majhna država, da je vse stisnjeno na nekaj kv. kilometrih. Tako v Cetinju kar na neko uličico zapelješ in si že na pol poti proti Lovčenu. Sicer so sami ovinki, cesta pa je ozka in vodi skozi zanimiv bukov gozd. Kot da si pri nas na Pohorju na poti proti Trem kraljem (domače slovenskobistriško smučišče!). Najboljše je, kot nekje na sredi poti narediš skoraj 180° ovinek v desno in se takoj za ovinkom skoraj zaletiš v zapornico, ki je spuščena čez cesto. In potem ti iz bližnje utice pride zdolgočasen prodajalec kart oz. vstopnic v nacionalni park, ki ti takoj proda dve karti po ceni 2 EUR po osebi.

In že sva oddirkala naprej proti vrhu.

Dejansko se parkira malce pod vrhom, kjer so v davnih časih (beri: socializem) zgradili tudi restavracijo in obračališče. Ko sem bil jaz na Lovčenu, nekje leta 1998, je ta restavracija celo delovala, danes pa je zapuščena. V kočici, ki je nekje pri vhodu v tunel stopnišča, ki vodi proti vrhu, sta bila še dva t.i. "vodiča". No, v bistvu je v tistem jesenskem mrazu do naju pristopil le en premražen Črnogorc, nama dal boršuro o Lovčenu, natisnjeno nekje 1989. Dejal nama je še, da je "zgoraj" odklenjeno in da si lahko ogledava kar želiva, na poti nazaj pa se naj oglasiva v kočici, vrneva brošurico ter plačava 3 EUR za vstopnino na vrh. In je šel nazaj v toplo kočico, kjer ga je čakal kolega. Hm, kot scena iz Gore Brokeback, samo ovce so jima še manjkale.

Po krajšem vzponu skozi razpadajoči tunel (dobro, a bi ti črnogorci mogoče vložili kakšen euro v svoj turizem?!) sva končno prišla na vrh. Kjer pa naju je namesto razgleda nad celotno ČG pričakala nizka oblačnost / megla in veter. Krasno. Lado je bil navdušen, jaz pa... Hja, saj tudi to je del popotniškega avanturizma, kaj ne.

Slovenski turisti na Lovčenu!

In nikjer nobenega turista. Čudno, kaj ne?! Na vrhu sva bila dobre pol do tričetrt ure, si ogledala vse kar je možno, vključno s prepadi ob robu poti do mavzoleja in razgledne točke za njim. Res zanimivo. Na poti navzodol, sva onima dvema kavbojema vrnila brošuro, plačala 3 EUR/oseba in odbrzela naprej proti Boki Kotorski.

Cesta pa je bila še bolj "ubitačna" kot prej. Več ovinkov in manj asfalta. Aja, pa če bi kakšen kažipot več na cesto dali tudi ne bi škodilo. Tako pa sem po drugi cesti pripeljal z Lovčena in zavil nazaj proti Cetinju, kar sem opazil šele pri znaku Cetinje, 15 km. Ups, napačna smer!!! :-/

Nekako sem namotal Bernija na tisti ozki cesti, preklel smotane Črnogorce, ker nimajo dobro označenih vaških poti. No, kasneje sem še sebe, ker sem gledal, v katero gostilno so nas 1998 leta lokalni turistični vodiči peljali na ekološki pršut, pri tem pa sem spregledal manjšo, rjasto tablo, ki je kazala smer proti Kotorju.

Ekološka država Črna gora. Da, da, da!

Podgorica, Cetinje.... prestolnice in velemesta?

2011-03-26T22:12:00.000+01:00

Nočna Podgorica. Prazna kot je recimo prazna nočna Ribnica. In to je neka evropska prestolnica? Ah, ja, "još uvek smo na Balkanu." Z Ladotom sva blizu 23.00 ure "prijadrala" v Podgorico in v iskanju ugodnega hotela, primernega najinim denarnicam in ne denarnicam tipa Mile Djukanović & Co., sva to, t.i. prestolnico, prekršižarila v nekaj minutah. Na koncu sva pristala v naselju Aerodrom (verjetno je to območje starega letališča), kjer je ob ulici stal en novejši hotelček, po imenu Kostas.

Deloval je malce "mafijsko", dejansko pa je očiten lastnik bil kakšen odsluženi nogometaš. Ali mafijaš? Kaj pa vem? Najprej je bila cena 39 EUR na osebo, ko pa sva se obrnila in odšla iz recepcije nazaj do avta, pa je za nama pritekla receptorka. Dejala je, da je "gazda" slišal, da sva Slovenca in da nama da popust na 30 EUR. Ajde, ne bova se več zafrkavala z iskanjem in sva vzela tisto sobo. Pa saj ni bila nisti tako slaba. V bistvu je bila kar manjša garsonierica s kuhinjo, samo topla voda je nekaj časa rabila da priteče iz pipe v kopalnici. Moje tuširanje je bilo kot da bi bil ponovno na Kosovu. Hitro močenje s hladno vodo, zapri, miljenje, speri milo s sebe, gotovo! Madonca, kaj vse te kadetnica nauči. ;-) No, kasneje sva ugotovila, da je v bistvu bojler rabil več časa, da se segreje vodo, ker pač niso pričakovali tako pomembnih gostov, kot sva midva.

Panorama Podgorice

Naslednji dan, sva navsezgodaj odrinila iz Podgorice (itak, ne vem kaj je tam za videti) proti Cetinju. Bivši, dejanski prestolnici Črne gore.

Tam sva si na brzino ogledala staro mestno jedro, kjer so še vedno stavbe veleposlaništev Avstroogrske, Rusije, Francije in še katere države, ter palača vladarske dinastije Njegošev, ki so do konca I. svetovne vojne in ustanovitve Kraljevine SHS vladali Črni gori (potem pa so jih srbski Karadjodjevići enostavno ukinili, ČG pa pripojili h Kr. SHS).

No, ugotovila sva tudi, da se v Črni gori, dejansko ničesar ne premakne do 09.00 ure dopoldan. Midva sva bila tam med delovnikom, pa so bile ulice prazne, ljudi pa nikjer. Razen v pekarni, kjer pa delajo peki "druge nacionalnosti" in pečejo odličen burek! :-)

Bivša palača v Cetinju

V glavnem, ogledala sva si dve prestolnici in ugotovila, da nekih svetovnih znamenitosti, zato sva šla naprej proti Lovčenu.

Od Elbasana do Tirane in naprej

2011-03-26T15:15:00.000+01:00

Po pripetijah na MK-ALB in obveznem fotografiranju bunkerjev takoj za mejo, sem pognal Bernija v osrčje Albanije. Pot je vodila mimo opuščenih "ponosov" albanske socialistične industrije, množice avtopralnic, čudno naloženih Mercedesov, oslovskih vpreg in še česa. Po slabi uri vožnje sva prišla do Elbasana, prvega večjega mesta.

Hm, kot naše Jesenice, "rahlo" povečane za 3 x. Vsaj kar se ostankov železarske ali ne vem kakšne industrije tiče. Na koncu Elbasana je bilo manjše krožišče, od koder je en kažipot kazal v smeri Tirane. "O, super! Tole bo pa hitro!", sem si mislil. Na zemljevidu (predhodno kupljenim v Makedoniji) je bilo tudi videti, da je cesta kratka in relativno ravna. Ja, ravna! Sploh pa to. Najprej je sledil vzpon nato pa so bile serpentine postavljene tako na gosto, da tista rumena črta na karti res ni imela druge možnosti, kot da je narisana relativno ravno! In nikjer konca!! Pa še na ovce, osle in avtobuse sem moral paziti. 'Šopanje' adrenalina na polno!

Ena ura vijuganja po "gorski cesti" od Elbasana do Tirane je minila skoraj kot bi mignil.

Komaj sva se spustila s hriba, kar naenkrat sva padla v Tirano. Zanimivo. Še malo prej kot da si nekje na Vršiču, potem pa semafor v Tirani, okoli tebe pa Mercedesi raznih letnikov in izvedb. No, od mojega zadnjega obiska Albanije, pred petimi leti, so do zdaj naredili za skoraj svetlobna leta preskoka v prihodnost. Sem bil kar prijetno presenečen.

Med hitrim ogledom Tirane in popite kave, sva ugotovila, da je Tirana v nekem čudnem tranzicijskem obdobju buldožerjev (glavni trg pred opero je bil totalno razkopan!) in selitvi trgovin v predmestja. Bolje rečeno, ob avtocesto Tirana - Drač. Celo poslovalnico našega Mercatorja sva našla. Jupi!

Le časa za nakup špecerije ni bilo. Sva se odločila, da bova še isti dan odbrzela v Črno goro in tam poiskala prenočišče. Sicer pa tudi sama vožnja po Albaniji ni bila ne vem kaj posebnega. Same trgovine z različnim blagom in gostilne, ceste pa relativno v redu. Razen tistih zadnjih 20 km med Skadrom in albansko - črnogorsko mejo. Tam pa sem že mislil, da bom zaradi vseh lukenj in ne vem še česa na cesti, pustil podvozje Bernija. Dobesedno sem skakal (ali padal) iz luknje v luknjom, nasproti pa so sopihali polno natovorjeni albanski, črnogorski in srbski vlačilci. Aja, pa še tema je bila!

E moj Berni, kam sem jaz tebe peljal na krstno vožnjo?! :-/

Welcome to Albania!

2011-01-26T10:26:00.000+01:00

Po popiti kavi in "komisijskem" uničenju burekov (mljask!!!), sva se z Ladotom odločila, da zapustiva sonči Ohrid in se zapeljeva preko bivše "železne zavese" v deželo orlov. Albanijo! Vso najino otroštvo in mladost sva poslušala raznorazne šale na račun Albancev in albanske industrije (da o vojski in njenih "potencialih" ne govorim) in zdaj je končno prišel čas, da si to čudo narave ali družbe ogledava od blizu. Še prej pa sva za sigurno natočila gorivo na zadnji makedonski črpalki. 7 litrov dizla = 7 EUR! Bog ve, kaj imajo na albanskih črpalkah?!

No, že sama pot iz Ohrida, preko Struge do albanske meje se je fajn začela. Komaj sem speljal s črpalke in pritisnil na plin v klanec proti meji, že sem moral zavirati. Ovce so prečkale glavno cesto do Albanije. E, to ti je pravi Balkan.

Čez nekaj minut pa sva vseeno prilezla do MMP Kjafasan. Ter spet obstala! Kot na Šentilju v času bivše Juge! Albanci rinejo v Makedonijo in ob vračanju jih makedonski cariniki in policisti lepo počasi in v miru preglejujejo po evidencah svojih (s sredstvi EU nabavljenih) računalnikov. In ko si z avtom končno prilezel do kioska mejnega policista in mu skozi okno želiš podati svoj potni list, se ti od nekod vzame pešec, ki se vrine med tebe oziroma tvoj avto in malo ljubeznivo pokramlja s policistom, mu da skromno darilce (pločevinka pijače) ter potni list.... In spet si na čakanju! Super!

Ko se prebiješ skozi birokratske pasti makedonskih mejnih organov se že psihično pripraviš na ponovljeno dramo na albanskem mejnem prehodu. Ponovno daš potni list, prometno dovoljenje in zeleno karto (pač, takšne so želje mejnega organa), čakaš, da minejo preverjanja v evidencah (ponovno s sredstvi EU nabavljenih) računalnikov albanske policije... In greš! Halo?! V manj kot 5 min je končan postopek na albanski strani, za isto pa sva na makedonski rabila skoraj 20 min, če ne štejem še raznih vmesnih "padalcev"!

Dobro, prišla sva v s soncem obsijano Albanijo, deželo bunkerjev, starih Mercedesov in slabih cest. No, te so se kasneje v 95% izkazale za dobre, samo promet je bolj obupen!

Kolko je ubav ovaj grad Ohrid!

2010-10-18T21:05:00.001+02:00

Bilo je okoli 07.30 ure, ko sva zapustila Skopje in odločila narediti premik proti najbolj južni točki najinega popotovanja. Proti Ohridu! Noben od naju še ni bil tam spodaj, vsi pa smo nekje v otroštvu in mladosti slišali o tem Ohridu. Jaz sem ga celo videl na eni znamki, v času, ko sem kot otrok zbiral znamke seveda.

Pot do Ohrida je tudi ena sam "poezija". Avtocesta tam nekje pri Tetovu preide v neko pol avtocesto, v Gostivarju, kjer je še zadnja cestninska postaja in ti poberejo še zadnji 20 denarjev patarine, pa preide v relativno dobro cesto, podobno naši "Zasavki". Še skale padajo na cesto. Le da na "zasavki te pridejo z levega ali desnega pobočja ob cesti, v Makedoniji pa z neba. Hm,...

Po kakšnih dveh urah lahkotne vožnje od Skopja, sva končno prišla do sončnega in toplega Ohrida. Prav zanimivo. Midva sva se na 25°C počutila prav fajn, mimoidoči Makedonci pa so se že zavijali v puhovke in dolge plašče. Očitno niso ne vem kakšna mrazoljubna nacija. :-/

Ma, na prvi pogled je tale Ohrid "mnogo ubav grad" (prevod iz mak.: zelo lepo mesto). Ker sva bila vseeno bolj omejena s časom in je bil Ohrid zgolj točka na poti iz Skopja proti Črni gori, sva na brzino preletela staro mestno jedro, pofotkala nekaj znamenitosti (cerkev, tablo z gostilniškim menijem,..),...

Tavče gravče - lokalna specialiteta, opevana po celi bivši Jugi!!

...popila kavo in pojedla burek. Ajde, jaz sem enega mesnega in 3/4 sirovega. Ma je bil zelo dober in si nisem mogel pomagati! karakter gor, karakter dol! :-D

Drugače pa. Kaj naj rečem. Lepo mesto, na najino srečo pa sva bila tam ravno po koncu sezone. Samooklicani turistični vodiči so bili malce tečni, ker niso imeli dela in so v nama videli "lahek plen", vendar se midva nisva dala. Starega dela mesta ni ne vem koliko je zanimivo in lepo, časa pa vseeno nisva imela na pretek.

Čakala je Albanija!!

p.s. ampak za tisti burek pa bi se splačalo iti nazaj na Ohrid!

Dobrodojdovte vo Republika Makedonija!

2010-10-13T09:58:00.001+02:00

Po letih gledanja naše makedonske čistilke in njene žlahte v disaspori, ki se je sprehajala po 'Jeranovi', sva z Ladotom končno vstopila na ozemlje obljubljene dežele. Republike Makedonije!!

Za razliko od Srbije, ki svoje avtoceste do meje še gradi, so Makedonci svojo že potegnili do meje. Super! Urediš mejne formalnosti, nahraniš potepuške pse, ki se klatijo po nikogaršnji zemlji in fehtarijo za ostanki popotniških malic in pohodiš plin. Skopje, evo nas!!!

E, po 15 ali 20 km je konec vožnje. Plati patarina! Ajde, dam tistih 30 makedonskih denarjev in spet 'gas' do daske! No, čez 5 km nova cestnina. 20 denarjev. Dobro, tile Makedonci pa so našli način omejevanja divjanja po avtocestah. Na vsakih 10 - 20 km nastaviš cestninske postaje. Hitrost se zmanjša, denarji pa se nabirajo. Hm...

Pred Skopjem pa novi šok. V petih letih, kar me ni bilo tukaj spodaj, so uspeli zgraditi avtocesto, ki Skopje zaobide. Halo? Kam pa zdaj??? Jaz sem še navajen stare ceste, ki je šla mimo Coca-cole (tovarna) in skozi center proti Prištini, zdaj pa neka nova štiripasovnica, ki gre mimo Skopja. Pameten kot sem, ne da bi zapeljal do izvoza za Prištino ampak grem ven nekje na izvozu Skopje - sever. In padem direktno v skopsko cigansko predmestje! Genialno!!! Okoli vse sami 'Ganci sa zlatnim lancima' , na cesti neke prastare katrce (R 4), ki so si delile vozišče s samohodnimi 'cirkularkami' narejenimi nekje v domačih delavnicah.

Jaz pa izgubljen!!! Pojma nisem imel kje sem, nobenega zemljevida, nikjer nobenega kažipota,... Po kakšne pol ure 'lutanja' gore dole po Skopju sem končno našel neko cesto, ki mi je delovala znana in sem uspel priti do hotela Holiday Inn. Končno domače! Sem pa bil vseeno tako pameten, da sem si vsaj sprintal nek izsek mestnega zemljevida, kjer naj bi našla hostle, da se spraviva spat. Zmatran sem bil že za crknit in ko sva v Vodnem (predel SK) našla neke kao nočitve z zajtrkom za 20 EUR (ni vredno), sem še našel nekaj moči, da se sprehodim v centru, da vidim, kaj je novega.

In je bilo kaj videti. tile Makedonci, kar nekaj gradijo. Stari most so obnovili, ampak verjetno pa imajo namen izgraditi narodovo identiteto. Na glavnem trgu velika zastava, pa cel kup nekih spomenikov makedonskih junakov iz časov Balkanskih vojn (tistih pred I. svetovno vojno), da o gradnji nekih uradniških palač, katere bi po dizajnu sodile nekam v 19. stoletje ne govorim. Verjetno nekako v stilu, da bodo izgradili še lepše in starejše Skopje.

Pa sem mislil, da imajo naši politiki čudne prebliske s to domovinsko vzgojo. :-/

Ah, pustila sva to novodobno zgodovino, odšla v najin "hostel", pojedla nekaj pečene krače iz ljubljanskega Mercatorja (šoferska malica, kot sem se naučil pri svojem očetu) in šla spat. Se pa že pozna tale pozna jesen. Tudi Skopje ni več toplo in še dobro, da sva imela spalke, ker noč je bila premrzla tudi za komarje. Ali pa je bil tisti komar, ki sem ga ubil takoj ko sva prišla v sobo, opozorilo za ostale, da naj ne hodijo preblizu Slovencima! Kdo bi vedel?!

Preveč vprašanj za eno noč. LP

Od Obrežja do Makedonije

2010-10-13T09:14:00.001+02:00

Bilo je megleno sobotno jutro, nekje sredi Slavonije, berlingotov motor je predel kot mladi maček, Lado je spal kot stari polh, jaz pa sem buljil v belino pred seboj in čakal, kdaj se mi bo iz megle izrisal kakšen turkški kamion ali makedonski avtobus, da se ga pravočasno izognem. Teh 300 km od hrvaške do srbske meje je zame vedno prava muka. Potem pa še mejne formalnosti (jeb..ti, srbski mejaš mi je "vsekal" žig preko ameriškega!) in gremo na prvo (no, drugo ali tretjo) kavo na prvi OMV pri Šidu. To je že tradicija naših balkanskih popotovanj! Tudi pošiljanje SMS-ov.

Sledil je kratek postanek v Beogradu v Mercatorju, kjer sva končno uspela nabaviti vsaj avtokarto Črne gore, nato pa sva šibala proti jugu bivše SFRJ. Čas je mineval midva pa sva brzela mimo Aleksinca, Niša, Vranja proti Skopju.

Malo po avtocesti, kjer srečaš marsikaj, kar sicer sodi med vozila, ne pa med vozila, katerim je dovoljen promet na avtomobilskih cestah, ...

...malo po neki čudni magistralni cesti, ki je del evropskega cestnega križa, četudi ni večja od naše "Zasavke".

Je pa vožnja po Balkanu fajn. Na pot lahko greš popolnoma brez hrane, saj je ob poti možno dobiti vse. Od mesa (pečenje sa roštilja) do zelenjave. Če pa je kdo željan še pomoči Boga pa si lahko ob nakupu žaklja paprike omisli še kakšno ikonco. Tako, za srečo na poti.

In po slabih 9 urah (ajde, vmes so bili še postanki za kavo in točenje goriva ter ovire prometa s kakšnim počasnim predpotopnim Jugom ali FAP-om), sva končno prilezla do obljubljene Makedonije!

Jupi!!

"Balkan Tour 2010" ali "Kako sem obletel zahodni Balkan v treh dneh"

2010-10-12T22:16:00.001+02:00

Pred dnevi sem z grozo ugotovil, da je moj zadnji vpis na tem blogu star že leto dni. Eno leto brez kakšnega potovanja v tujino?! Joj, kako grozno zame!! No, je prišla Zoja in moj 'raizefiber' je bil kar malce pozabljen. ;-)

Vseeno pa me je to jesen šef "nagnal" na dopust, ker Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) se pač ne sme kršiti in moram imeti najmanj 12 dni letnega dopusta, katerega do oktobra še nisem imel.

In kaj zdaj? Kam čem iti? Tole z dopustom mi je tako nenadoma prišlo, da še do sobotnega jutra, ko sva bila z Ladotom dogovorjena, da odideva, nisem natančno vedel kam iti na pot. :-/ Malo me je mikalo oditi na sever do Baltika, malo proti vzhodu (Romunija, Moldavija, Ukrajina,...), v igri je bila ideja za skok do Španije (pa kolega, ki je zadolžen za varnost ni bil za, brez njega pa popotovanje v Španijo ne bi bilo zanimivo!),...

Na koncu je prišla kratka krožna pot zahodnem Balkanu. Brez nekega strašnega načrtovanja, iskanja hotelov in podobnih priprav. Kar bo pa bo. Še največ dela je bilo opravljenega večer pred odhodom, ko sem sedel pred računalnikom in na brzino preko Google Maps na hitro napravil oris poti. Evo ga spodaj!

Pa smo šli na pot! Midva z Ladotom z novim Berlingom po Balkanu, Anita z Zojo pa na počitnice v Wajdushno!

Startala sva okoli 06.15 ure v Kisovcu, samo kakšen baksuz sem jaz, sva takoj, ko sva prišla v Zidani most naletel na kolono vozil, ki je cincala za polpriklopnikom za prevoz peska. In tako je že sama pot do Obrežja trajala dobro uro. Super začetek!!! Okoli 08.00 ure sva končno prestopila mejo (hvala SPS za zamrznitev stavke in članom PSS, da pač ne poslušajo vsega, kar v medijih "bluzi" B.Prah).

Še plačilo 5,00 cestnine in "gaaaaasssss" po 'Bratstva i jedinstva' mimo Zagreba proti Beogradu!!! Jupi!!

No, čez nekaj 100 km prvo kruto spoznanje. Novi Berlingo še ni tako navajen mojih poti kot je bila Xsara, Krasniqi pa še ni podlegel modernim časom, v katerih prevladujejo razno razni pametni telefoni in GPS naprave, saj se še vedno ravnam po načelu JLA: "Kartu čitaj, seljaka pitaj!" Načelo je super in krasno, a kaj, ko sem ob menjavi avtomobila pozabil Berlingota "napolniti z mojo "skromno" zalogo avtomobilskih kart. Te so ostale lepo na toplem na polici v dnevni sobi, jaz pa s tem prebliskom v glavi, nekje sredi meglene Slavonije. :-(

Še dobro, da sem vzel vsaj potni list in denarnico s 'plastiko'. V Beogradu sem kupil papirnat GPS (avtokarto) Črne gore, nekje v Makedoniji pa še karto Albanije! Super! Za ostalo pa smo se znašli na poti. Itak je to vse naša dobra stara Juga! ;-)

(foto Potrč)

Poziranje na priljubljeni črpalki, nekje pred Šidom (SRB)!

V nadaljevanju (naslednjih dneh) pa več novičk s potovanja! :-D

p.s.: pišem doma, ker mi je na poti "crknil" moj mini 'tajvanc'. :-/

Za zaključek tokratnega Egipta...

2009-10-27T22:32:00.004+01:00

Razen Kaira, je tokratno popotovanje v varianti hotel 5* in'all inclusive' ponudba, totalna nula.

V hotelu itak niso vredni petih zvezdic, ker je vse skupaj napol gradbišče (v sosednji sobi so še vedno delali malarji), po hodnikih se sprehajajo delavci z žaklji cementa, ščurki, napolgole Rusinje, pijani Rusi ali Poljaki, zapečeni Skandinavci...

Ah, z Anito sva pač pač žrtev trenutnih okoliščin. Bo že bolje.

LP v naslednjem blogu! ;-)

Vrnitev v Kairo!

2009-10-27T21:11:00.008+01:00

Evo mene po 6-ih letih spet v Kairu!

In kaj se je spremenilo? Promet je še vedno isti kaos, kot je bil 2003, vstopnine v Nacionalnem muzeju so se podražile z 20 EGP na 60 EGP (recesija, jebat ga!), piramide in sfinga so še vedno na klančku ob stanovanjskih blokih v Gizi, okoli njih pa turistom še vedno težijo gonjači kamel in konj.... Jah, nič pretresljivo novega. Aja, le avtobus z letališča, proga 356 (ali v originalni arabski verziji ٣٥٦) očitno ne obstaja več. Sedaj pač vozijo po isti progi le še številke 27 ali 400. Dobro, pač ni enega avtobusa.

In ker je bil dopoldan, zajtrka pa nisva imela, sva se odločila, da greva najprej v kakšen McDonald's ali KFC nekaj pojest. Zanimivo, lokali so odprti 24 ur pa so ob najinem vstopu čistilke dejale, da je zaprto ali pa da do 11.00 ure še ne strežejo hrane?! Zanimiv je ta egiptovski 'fast food'. Ajde, pa se greva najprej turiste in greva kaj pogledat, potem pa greva jest.

Na najini prvi destinaciji v Kairu, v Nacionalnem muzeju, so me že v štartu razkurili. Najprej je bila nova cena vstopnine (60 EGP), potem pa še drugi rentgenski pregled, s katerega so me poslali iz muzeja, do objekta poleg prodaje vstopnic, da sem deponiral fotoaparat. Ja, po novem je to prepovedano. Ampak mobitela pa mi niso vzeli. ;-) Noter pa spet tradicionalna japonsko-ameriško-evropska gneča okoli neoznačenih kamnov, kamnov, papirusov in mumij iz vseh živih in mrtvih egipčanskih dob, obleganje Tutankamonove maske in ostalega zlata iz grobnice... Ja, v tem delu ni bilo nič novega.

Po Muzeju, sva uspela nekaj pojesti, potem pa smer piramide. Vse bi bilo v redu, če ne bi z metroja izstopila eno postajo prehitro in ko sva tako izstopila s postaja na sonce je bilo kot da sva nekje v Indiji in ne v kairski Gizi. Povsod sami Bajaj-ovi tricikli (motorne rikše), prastari VW kombiji (tisti prvi prvi modeli VW T2), prebarvani na belo in z obvezno manjkajočimi deli kot so luči, blatniki ali kar napol razbiti. In to so nekakšni minibusi v revni kairski četrti.

Hm, sva se sprehodila med temi kaotičnimi vozniki rikš in minibusov do prve glavne ceste in sva vzela taksi, v katerem je celo taksimeter deloval. Zanimivo. Pa še pošten možakar je bil, s katerim sva se skoraj sprla, ko mi je hotel vrniti 0,50 EGP viška denarja jaz pa nisem hotel vzeti.

Piramide. Ja, kot sem omenil so še vedno na klancu nad stanovanjsko sosesko. Novost je samo vrv, ki omejuje dostop do tistega zloženega kamenja. Aja, pa s turističnimi avtobusi se spet sme pripeljati do parkirne ploščadi. Z avtobusi pa prihajajo napolgole ruske turistke, neki ameriški ali spet ruski čudaki, ki so oblečeni v dele uniform, kot da so ravnokar prišli iz kakšne verzije 'puščavskega viharja', japonski turisti... Ah, ti so še najbolj normalni. Vmes pa se preganjajo tisti goniči kamel in konjev, pa še kakšna konjska vprega se vmes najde. Vsi pa ti težijo, da bi šel z njimi jahat okoli piramid, da jih samo slikaš in jim za to daš kakšen bakšiš. Tudi policaji niso imuni na to. Imam občutek, da so tam zgoraj na platoju okoli piramid tudi turistični policaji samo v uniformo preoblečeni lokalni 'lovci na dobiček', ki nimajo nobene zveze z normalno policijo. Egipt pač.

Preostanek dneva pa sva porabila z 'gnečanjem' po lokalnih avtobusih, tekom preživetja preko prometa polnih mestnih ulic (E. Hladnik-Milharčič je za kairski promet zapisal, da je rdeča luč na semaforju v Kairu zgolj priporočilo ne pa obveznost), odganjanja "dobronamernih" ljudi, ki ti želijo pomagati, pred tem pa bi se obvezno morali oglasiti v njihovi trgovini. Vse z namenom nakupa kakšnega "originalnega" kosa papirusa, nakita, parfuma... Eh, itak je vse skupaj nič vreden kič.

Sva si pa vseeno ogledala malo t.i. francoskega Kaira, katerega del je konec 19. oz. v začetku 20. stoletja, zanimivo, zgradil slovenski arhitekt Anton Laščak iz Gorice. To sva ugotovila čisto po naključju, ko sva čez nekaj dni brala knjigo Ervina Hladnika Milharčiča Pot na Orient, kjer je tudi omenjen ta skromen slovenski prispevek k kairski arhitekturi. In po eni od teh 'slovenskih' ulic , Talal Harb, sva se znašla tudi midva z Anito in glej naključje. Našla sva tudi slaščičarno oz. kavarno v klasičnem avstroogrskem stilu. Ali pa pariškem. Kakorkoli pač vzameš.

V glavnem, Kairo je še vedno moj ljubljeni kaos, je pa res, da ga je v zadnjih letih s prvega mesta na lestvici priljubljenosti mojih mest izrinil Istanbul. Ampak to je že druga zgodba! ;-)

Na letališče in nazaj v središče turistične industrije!

Egipčanska taksi mafija

2009-10-27T20:26:00.003+01:00

Taksiji v Egiptu so res en sam stres. Ali pa zabava. Odvisno kako si jih navajen, si jih naštudiral, v kakšnem trenutku razpoloženja te dobijo, položaja planetov v Rimski cesti in še ne vem kakšnega faktorja, ki lahko vpliva na stanje duha taksista in potencialnega potnika.

Tile v Hurgadi so pač svoja 'klasa', ker je pač to t.i. mesto 'tourist resort'. Pa tudi drugage je belopolti turist v Egiptu potencialna žrtev, iz katere je potrebno potegniti zadnji evro, dolar ali egiptovski funt. In taksisti so najhujši 'vampirji' denarja!

V Hurgadi so tri vrste taksistov in vsi so lopovi. Jebat ga! Imaš neke bele prastare Peugeote 504, v katerih ni taksimetra in se moraš z voznikom pogajati o ceni. Najbolj osnovna cena, ki jo zahtevajo je 80 EGP oz. 10 EUR za tistih slabih 9 km do centra Hurgade. Potem pa se pogajaš... Ali pa plačaš. No, meni se je prvi dan z velikim uspehom uspelo izpogajati na 40 EGP. Pač nisem vedel cene. Mimogrede, pred tem so nama v recepciji hotela dejali, da je cena taksija 100EGP v eno smer. Halo?! Ker pa naju je taksist odpeljal tudi nazaj do hotela je cena poskočila na 80 EGP, in ker ni imel drobiža za vrniti, mi je vzel še 5 EGP. "What's 5 pounds for you?", mi je dejal, ko sem ga sam pri sebi že nekam pošiljal.

Potem so tukaj nekakšni minibusi - kombiji. Eni so nekakšni minibusi na redni trasi, kateri so označeni tako, da je poleg voznika še sovoznik, ki je nekakšen konduktor, na straneh kombija pa je nekaj napisano v arabščini in najverjetneje številka proge 25 ali 5. Drugih številk nisva videla. Drugi kombiji pa so "zamaskirani" taksisti, za katere veljajo enaka pravila, kot prejšnjem odstavku. Ko nama je uspelo vzeti minibus - kombi na redni liniji do Hurgade sva tako plačala za vožnjo le 2,5 EGP na osebo. E, to pa je že razlika, a ne?

Črno-oranžno obarvani taksiji. Jah, pri teh naj bi se uporabljal taksimeter. Midva sva ga vzela za jutranji prevoz od hotela do letališča, ko sva šla v Kairo. Pravila so spet enaka kot za tiste lopove s Peugeoti 504 (aja, so tudi oblike z Daciami). Pogajanja! Ker je bila ura 05.00 zjutraj in nikjer ni bilo nobenega taksija, sva si pač rekla, da bova dala 50 EGP za prevoz in se ne bova preveč zafrkavala. Jah, vse lepo in prav. Najprej je hotel 'standardnih' 10 EUR, potem se je sprijaznil z 50 EGP. Med vožnjo sem pokazal na taksimeter pa je voznik dejal, da je "out of order". OK, ko smo pa zapeljali na dovoz do letališča, pa se je nenadoma odločil, da ga vključi. O, zanimivo, cena je bila tako 3 EGP. Samo, najboljša pa mu je bila fora, ko je na vstopni postaji dovoza do letališča dobil listek, kot potrdilo o vstopu, s katerim mi je pomahal in mi dejal, da moram plačati 20 EGP letališke takse. Ha, ha, ha! Dober vic!!! Ko je videl, da ga ne jemljem resno, mi je začel mahati z listkom in govoriti, da na tem listku tako piše. Vzel sem mu ga iz rok in ker nikjer ni bilo zapisano 20 L.E., kot ponavadi zapišejo Egipčani, sem mu v svoji arabski-angleščini dejal "La twenty pounds airport tax", kar ga je popolnoma šokiralo. Listek je samo zataknil za vetrobransko steklo in je bil tiho. Ob prihodu do terminala je še enkrat samo zašepetal: "20 pounds for tax?" in na moj odločen 'ne' je bil samo še tiho. Še tistih 50 EGP je bilo preveč.

Še slabše pa je odnesel taksist, ki sva ga vzela ob najini vrnitvi okoli polnoči. Tako ali tako sem bil utrujen od celodnevnega potepanja po Kairu, potem pa te na izhodu, kot povapirjeni komarji, napade trop taksistov in te zagnjavijo za prevoz. In se je našel eden z Dacio. Cena? Klasična. 80 EGP! Pa ja da! 30 EGP, je bila moja cena. Vzemi ali pusti. Malo se je zvijal, se poskušal pogajati, ko pa je popustil in smo se že peljali, pa je poskušil še foro z letališko takso, pri kateri pa se ga takoj zatolkel. In do hotela je bil lepo tiho.

Ne smeš jim popustiti pa gre. Sicer pa je to vsaj neka oblika avanture, če imaš tisti dolgčas od 'all inclusive' s 5-imi zvezdicami.

U Hurgadi nista novo!

2009-10-20T19:07:00.002+02:00

Tretji dan. Nič pametnega ne dogaja. No, vsaj kar se najinih običajnih potovanj tiče. Nobene posebne avanture, sonce pripeka, dela na gradbiščih v in okoli hotela potekajo normalno.

Smo pa končno ugotovili, zakaj so v nedeljo rabili 3 ure, da so nam končno dali ključe od sob. Enostavno so jih ravno dokončevali in so mojstri opravljali zadnja dela, Ko sva tako vstopala v svojo sobo sva opazila, da v sobi, na sproti najine še delajo ratni 'malarji', naslednji dan pa so v sobi že bili nastanjeni neki Rusi. Ja, tako gre danes v tej turistični industriji.

'Life-guard' ki cuva, da se kdo ne utopi v 10 cm goboki vodi!

Je pa zanimivo, da ima tale hotel 5 zvezdic a nima interneta, avtobusne (shuttle) povezave z mestom in podobno. Morje pa je tudi tako oddaljeno, da izgleda, da ga bomo dobili šele tedaj, ko bomo doplačali najmanj € 150,00 doplačila. Na plaži in še nato skoraj 200 – 300 m je globina vode le nekje do gležnjev. Niti do kolen ne seže, da bi se vsaj usedel v to vodo. V vodi pa ostrige, babice, ježi (tropski model s podaljšanimi bodicami!!!)... V glavnem ni da ni, da se porežeš ali na kaj nabodeš. Je pa v sklopu hotelov več bazenov s sladko vodo. Temperatura vode pa je... Hm, kaj pa vem? Mogoče okoli 20 C. V glavnem, vstop v vodo ni ravno neki užitek. Ampak, za preživet je!

Morje je nekje v daljavi!

Zunaj hotela pa. Kaj pa čem reči? V glavnem neka umazana puščavska varianta, ki naju niti ne prizadane preveč. Je pa ostale Slovenčke iz najinega hotela kar malo šokirala. Eden, se je celo izrazil, da je to zanj kot 'Bejrut' (po vojni seveda, vendar najverjetneje nikoli ni bil tam) in da sam s svojo punco ni šel kam daleč. Tudi ostali so nekje na istem, vse pa zanima, kje se da dobiti voda in kje je banka. Ah, midva sva to obdelala že prvi večer in danes problem ne vode in niti egipčanski funti.

Voznja proti Hurgadi. Tema taxiji o kar svoje poglavje!

Je pa problem internet, ki ga v hotelu s 5 zvezdic NI!!!

LP Krasniqi in Wanita

Hurgada, prvi dan!

2009-10-18T21:11:00.001+02:00

No, tole se je pa res krasno začelo. Ajde, tisti polet iz Ljubljane do Hurgade sva nekako preživela, četudi sem imel občutek, da je letalo polno članic neke nove verske sekte, ki časti egipčanska božanstva. In seveda prodaja ionizatorje na celjskem obrtnem sejmu. Mislim, kakšni pogovori. In kakšna “spokojnost” oz. že skoraj ekstaza jih je objemala, ko se je letalo spuščalo proti letališču v Hurgadi. Tale poleg mene je sedela pokončno z rokami kot kakšen Buda v položaju “lotosov cvet”. Samo letalski sedež in njene obline so jo ovirale, da bi tudi se tudi sama postavila v takšen položaj.

Ob pristanku pa kaos. Na letalu so morali naši vrli Slovenceljni, ob dotiku letala ob letališko stezo, takoj poskakati po konci in začeti iskati prtljago, medtem pa je Airbus še vedno drvel s kakšnimi 80-100 km/h proti letališkemu terminalu. To sem videl samo še na letih iz Ljubljane v Prištino. Nisem pa nikoli pomislil, da bodo tudi “naši ljudi” tako mahnjeni, kot oni Balkanci tam spodaj. Eh, kaj čemo!

No, vize so bile prijetno presenečenje, saj so jih razdelili zastonj. Hm, fajn. Verjetno so vračunane v ceno aranžmaja, četudi to nikjer ne piše. Sem pa potem na avtobusnem postajališču malo neprijetno presenetil nekega, kao nosača, ki je samo za to, da da kovček iz tvoje roke v avtobus hotel bakšiš. E, nema! Sem mu lepo po arabsko dejal “La bakshish” inj sem ga ful presenetil. Šok! Slovenček ne da 'trinkgelda', pred tem pa mu je en za isto storitev dal kar 5 EUR v bankovcu. Japajade! Je že od tistega dobrodelneža zaslužil celotedensko plačo. Od mene ne dobi nič!

Se je pa potem zataknilo v hotelu. Gre za novi, pred komaj kakšnim mesecem odprtim hotelom, Iberotel Aquamarine, nekje na jugu Hurgade.

Najprej so nas pripeljali do hotela, potem so nas posadili v fotelje v nekakšnem lobiju in nam dejali, da naj počakamo 15 min, da uredijo ključe. In smo čakali in čakali in čakali,... In tako dobri 2h in pol! Ali celo 3 h?! Ne vem točno. Potem pa se jih je nekaj razkurilo (jaz ne, sem stoično čakal kaj bo naredila usoda) in ko so malo ponoreli pred recepcijo, so se ključi-kartice končno znašle v naših rokah. Jupi!

Tako, pred večerjo sva šla malo naokoli, ker je že tema, pa še denarja nimava zamenjanega. Aja, pa še interneta ni v hotelu tako, da sva ga morala nekje poiskati.

Vsaj večerja je bila OK, ker je bila po sistemu bifeja in “all-you-can-eat”, kar meni včasih odgovarja. Ampak, 5 zvezdic gor, pet zvezdic dol, tole me vseeno spominja na nekaj že videnega ampak s 3-im zvezdicami v Sharm el-Sheiku. Še gostje (Poljaki, Rusi, Čehi,...) so nekako istega tipa.

Aja, Mojca, tukaj je res hotel še v izgradnji. V sosednjih sobah so tako še vedno “malarji” in ostala obrtniška srenja. Samo buldožerje so umaknili. ;-)

Dobro bomo tudi to preživeli. Jutri je dan za nove “dogodivščine” s petimi zvezdicami.

In se tole. Ker tukaj ni nekega spodobnega interneta, tudi fotk ne morem nalagati. I to mi je neki Tourist Resort! (op.p. sem uredil sele v torek v nekem internetu v Hurgadi!)

P.S. Ker sem smotan in pozabljiv sem uspel pozabiti PIN kodo telefona in ga celo zablokirati. Hm, očitno bom na enotedenskem odvajanju od mobitela. :-(

Brnik v nedeljo ob 08.25

2009-10-18T08:55:00.002+02:00

Evo, spet smo na začetku nove poti. In spet preklinjam vse živo. Kakšen folk hodi na te čarterske lete. Nekateri so prvič na letalu, spet drugi so tipični primerki ljubljanskih preseratorjev, katerim je popolnoma odveč stati v vrsti, potem so tukaj še štajerske mamice, ki skrbijo, da se njihov otrok na poti 20 m od konca vrste do šalterja za karte ne bi izgubil in preverjajo, ali imajo s seboj vse.... Pa kaj midva z Anito delva tukaj?! Kot da sva v nočni mori.

Zdaj pa naju čaka še 3 ure poleta do Hurgade! Tam pa... Ah, vas bova redno obveščala od "dogodkih in odmevih".

Fotke seveda bodo! ;-)

p.s.: Joj, pogrešam neko normalno linijo kot so Emirati!! :-(

Au revoir, Maroc!

2009-04-26T15:37:00.001+02:00

In je minilo tudi teh 10 dni potepanja po Maroku in druženja s starimi prijatelji. Tole zadnje poročanje bom bolj skrajšal. Itak ni kaj posebnega za pisati, ker je vse minilo brez posebnosti. Na letališču naju je že čakal Iberiin 'ptič',
Jebat ga!

ki naju je ponesel nad Casablanco in njeno mošejo v smeri Evrope.

Sam let pa je potekel v mojem preklinjanji španskega varčevanja s prostorom za kolena (mater jim špansko!!!!).

V glavnem počitnic je konec in spet se bom lahko predal moji papirologiji. :-(

P.S.: Hvala za vse komentarje, še posebej pa Vojcu, ki se je še najbolj angažiral in mi s komentarji dal voljo, da sploh pišem dalje. LP D. ;-)

Na desno ravnaj se!

2009-04-25T20:05:00.001+02:00

V Rabatu je ena od znamenitosti tudi grobnica pokojnega kralja Hassana II. OK, je pač umrl in so ga pač morali temu primerno pokopati. Ali pa zabetonirati in za sigurno, da si slučajno ne premisli in vstane iz groba, še nanj položiti "majčken" blok marmorja. Pač ni bil najbolj priljubljen pri svojih podložnikih, kaj čemo.

Ampak, prava atrakcija so njegova častna straža. Vsi smo nekako navajeni strumnih stražarjev, ki smo jih videvali na posnetkih iz Hiše cvetja v Beogradu ali pa nekaj podobnega britanski kraljevi straži, ki strumno in nepremično stoji ter zre nekam 'v tri krasne'. Tile maroški stražarji pa... Joj, pa saj ne veš a bi se smejal, ko pride nova izmena stražarjev. Že pred zamenjavo straže mi je bilo malce smešno, kako so stražarji kar stali po dva skupaj in se nekaj pogovarjali, tisti v notranjosti grobnice pa so se kar naslanjali malo na simbolične sulice, ki so jih držali ali pa skoraj sloneli na stenah mavzoleja, kot zadnji pijanci, ki ne morejo več stati za šankom. Prihod izmene pa je bil spet svoja atrakcija. Kot da bi prišla neka zbirka cirkusantov v pisanih oblačilih, malo neorganizirano, razvodnik straže pa je nam turistom z roko kazal, da naj ne slikamo tega pomembnega ceremoniala. Ja pa ja da!

Novi stražarji so prišli do starih, ti so jim predali svoje puške, vmes so si izmenjali še kakšno novičko v stilu: "Šta ima za ručak, Meho?", in to je bilo to. Stražarji so spet stali na svojih mestih pač zato, ker so pač morali nekje stati in odslužiti svoj vojaški rok, mi turisti pa smo se jim motali naokoli. Eh, ta maroška vojska...

P.S. Za 'centraše': A ni tale levi, na spodnji fotki, podoben našemu Agotu?

Pomaranče rastejo v Mercatorju, mar ne?

2009-04-24T15:38:00.003+02:00

Med potepom po Maroku, sem se odločil obuditi tudi tradicionalni šport vseh ljudstev sveta. Rabutanje sosedovih sadnih dreves. Kar je sosedovo in zastonj je boljše kot domače!

V Maroku imajo tako vsepolno posajenih pomarančnih dreves. Tudi na ulici, kjer delajo senco avtom, pešcem, oslom... So pač okrasna drevesa, kot so naši topoli ali ne vem kaj že sadijo pri nas. Na eni od ulic v enem maroškem mestecu sva tako opazila pomarančevec, na katerem so se svetili lepi oranžni plodovi Citrus sinensis ali pomaranč po domače. In kaj bi bilo bolj okusnega, kot sveža pomaranča v toplem maroškem dnevu. OK, ne mi zdaj naštevat pijače. In ker sem bil ravno ustrezne višine in ker je malo pred nama tudi neka maročanka z drevesa kar tako, mimogrede snela en plod in ga odnesla a seboj, sem se odločil, da bom še jaz kakšno poskusil.

Malo sem moral poskočiti (kaj pa je to zame, pri mojih 100 in nekaj kilogramih)

in v roki se mi je svetlikal lep, oranžen plen.

Pomaranča! Samo še olupiti sem jo moral in prvi krhelj je padel v moja usta.

Od tam dalje pa... Od tam dalje pa je z največjo težavo šel po grlu, kajti po ugrizu me je skoraj kap. Ma, če bi pil kis naravnost iz steklenice, ne bi bil tako kisel, kot je bil kisel ta krhelj pomaranče! Neverjetno. Moja usta še kaj tako kislega niso občutila! Bljak! Verjetno bi moral počakati, da vse skupaj dozori, kaj ne?!

Play it again, Sam!

2009-04-24T15:19:00.002+02:00

Ne vem, če ste že opazili, vendar sem v svojih blogih 'rahel' filmski nostalgik. Tudi tale izlet v Casablanco me je navdahnil po istoimenskem filmu iz leta 1942. Samo, da je bilo pri najinem izletu malo manj romantike. Je pa bilo zanimivo. Za razliko od ostalih potepov po Maroku, sva se tokrat odločila, da bova šla iz Rabata v Casablanco kar z vlakom. Kot vsa delavska 'raja' Maroka. In tako sva se tudi sprijaznila na stiskanje v prenagnetenih vlakih in podobnimi 'nevšečnostmi' popotovanj po t.i. "Tretjem svetu". Ampak Maroko je presenetljivo urejen, kar se tega tiče. Vlaki so bolj točni kot pri nas, pa tudi urejeni so podobno. Le, da imajo namesto naših Siemensov nekaj italijanskih, nekaj francoskih, ter malo več 'made in Marocco' vlakov. Pa tudi cene vozovnic so ugodne. Samo jezik sporazumevanja... Jeb... ti mojo francoščino. Za pogovor na 'šalterju' železniške postaje rabiš kar nekaj znanja v mahanju z rokami in mimiko prstov. Me oui! Sicer pa vsak 'muskl fiber' nekoč mine.

Sama Casablanca je pa po mojem še eno maroško mesto, ki bi bilo rahlo brez posebnosti, če ne bi imeli mošeje, katero so zgradili 1993 ob 60. rojstnem dnevu takratnega kralja Hassana II. (do danes je že umrl) in katere minaret sodi s svojimi cca. 210 m med najvišje na svetu. Mimogrede, kako bi kaj takšnega izgledalo v Ljubljani za stolpnico Dela?! He, he!

Pa se še malo povrnem k svojim priljubljenim filmom. Med obhodom mošeje sem ugotovil, da so na obali nasproti mošeje posneli tudi nekaj scen filma Syriana (2005) z Georgom Clooneyem (na spodnji sliki je obala 'Bejruta', po kateri se je Clooney v filmu sprehajal). Hm, škoda, da sem že oddan, drugače bi lahko svoj šarm a'la Clooney še vnovčil pri kakšni bejbi.

Sva pa med sprehajanjem po starem centru mesta in tržnici ugotovila, da je v Maroku neverjetno veliko Slovencev. Da, tako so nama nareč zatrjevali domačini, ki so znali tudi nekaj angleščine. Med samim pogovorom pa je bilo ugotovljeno, da nekaterim vseeno ni najbolj jasno kaj govorijo saj mešajo vse evropske narode med seboj. Tako nama je en domačin nekaj govoril, kako veliko je Slovencev v Casablanci, kjer da imajo tovarno (edina meni znana slovenska tovarna v Maroku je Preventova iz Slovenj Gradca) in v kateri delajo Italijani. Ja, to bo. Slovenci imajo tovarno, v njej pa delajo Italijani. Dobra kombinacija!

Sama Casablanca je tako pač še en arabski megapolis s cca. 6,5 mio prebivalstva, ter revnimi slumi na obrobju, tržnica je takšna kot kjerkoli drugje v Maroku,... Mogoče so bila naijna pričakovanja večja od realnosti ali pa je bila napaka to, da sva šla najprej skozi rabat, Marakeš in še kakšen kraj. Kaj pa vem?

Ja, 'play it again Sam'. Ampak za naju kdaj drugič.

Atlas sveta, str. 2260

2009-04-21T08:46:00.005+02:00

Dan po Marakešu sva imela fiksno idejo, da bova premagala gorovje Atlas in se po dveh uricah lagodne vožnje prebila do kraja Ouarzazata, ki je na vzhodni strani Atlasa. Ja, ideja je dobra, po zemljevidu je tehnično izvedljiva v 2 urah, v praksi pa...

V praksi pa to pomeni, da je potrebno prepeljati 203 km, ki uradno vodijo po cesti med Marakešem in Ouarzazatom s hitrostjo cca. 40 do 60 km/h ker več ne dovolijo cestne omejitve (beri žandarmerija z laserji) in ovinkasta cesta, ki se prebija med gorovjem ob neki rečici proti prelazu Col du Tichka (2260 m nadmorske višine). So pa zanimive vasi, ki ležijo ob prelazu. Hiše narejene iz blata in okoliškega kamenja, na strehi pa satelitska antena. Logika?!

Štart je še kar bil obetaven, četudi sem v Marakešu, med vijuganjem med osli, mopedi in še čem uspel najti "redko" udarno jamo na vozišču tako, da naju je z Anito pošteno pretreslo. Ampak, ko sva za pustila Marakeš se je pot odprla. In sva se vozila, in vozila, in vozila.... Jebela cesta, ne spomnim se če sem kdaj prevozil toliko ovinkov v enem zamahu. Pa to je hujše kot Vršič na 10 potenco. Nikjer konca, vmes pa tovornjaki, neki stari fordovi kombiji, pa tovornjaki, za poslastico pa še prodajalci kamenja (no, kristalov), ki se ti vsiljivo skoraj vržejo pod avto v želji da ti prodajo košček kamene strele ali pa kakšen fosil (pravi ali pa tudi umetno narejen). In najboljše je to, da to naredijo, ko ravno pripelješ izza ovinka in takšen "pojav" najmanj pričakuješ. Potem pa pomtaš v desno ali levo (odvisno od smeri "napada"), preklinjaš njemu vso familijo po spisku v slovenščini, skozi okno pa poslušaš neko žlobudranje v polomljeni francoščini, ki pa verjetno pomeni isto kot moje kletvice le da ne zaradi tega, ker sem ga skoraj povozil, ampak zato ker se nisem ustavil in kaj kupil!

Da zaključim to epopejo. Do vrha prelaza Col du Tichka, kar pomeni v realnosti dobrih 100 km od Marakeša, sva na koncu porabila 3 ure vožnje, do najinega cilja Ouarzazata pa je bilo še dodatnih 100 km. Sva sklenila, da bova na brzino naredila fotko. Še kar iz avta, se obrnila in jo potegnila nazaj v Rabat! Časa nama počasi zmanjkuje za ves ta Maroko.

Vonj po pečenem mesu in konjih

2009-04-21T01:17:00.004+02:00

Marakeš. Kadarkoli sem gledal oddaje na Travel Channelu, še prej pa v kakšni drugi oddaji, vedno mi je ta kraj imel nekakšen skrivnostni pridih. Mogoče celo eksotike, saj je vedno kazalo znameniti trg, kjer je največja 'roštilijada' na svetu. Hja, realnost je malce drugačna. Vse skupaj je preveč podrejeno komerciali. OK, še vedno si lahko človek privošči ovčje učke, možgančke koz, polže v omaki in podobno kulinarično 'eksotiko', vendar so pa prodajalci prav tečni, če želiš samo 'fotkat' ali pa pokažeš malce zanimanja za stojnico, kobro, ki se ti mota pod nogami ali opico na verižici, katero ti njen lastnik na vsak način želi spraviti na glavo, ker je to kao smešno in turisti to želimo. Ja, res. Zmeraj sem si želel, da mi na glavi sedi opica! Mislim, kakšne ideje. In če slučajno opazijo, da si jih slikal, pridejo do tebe in ti začnejo težiti, da jim daš evro. Seveda, kar evro, ker en dirham ni dovolj. Ja, turizem je res pokvaril tukajšnjo tržnico, ki pa še vedno ostaja nekako surrealistična z vsem svojim hrupom glasbil in v zraku pomešanih vonjav po pečenem mesu, suhem sadju in začimbah. Kot da bi za trenutek padel v kakšen Schwartzeneggerjev film o Conanu. Samo še scena s kamelo, ki jo dobi po glavi, ker pljune Conana, manjka (za tiste, ki ste film gledali nekoč, pred davnimi leti v kinu, se verjetno spomnite za katero sceno se gre). Aja, in seveda vonjave po konjih, saj je vse polno konjskih vpreg. Vmes pa se še najdejo risalke s henno (neka rastlina pač, ki zdrobljena v prah in pomešana z vodo, na koži pušča barvo, kot začasna tetovaža), za katere bi človek najprej mislil, da kakšno poljsko turistko poskuša drogirati ko ji z injekcijsko brizgalko riše vzročke po roki. Mimogrede, a mislite, da je uboga berberska "umetnica" kupila injekcijsko brizgalko v apoteki ali jo je našla kje na smetišču izza kakšne bolnišnice?!

Drugače pa je Marakeš eno lepših mest, kar sva jih dosedaj videla v Maroku. Četudi je mesto že na robu puščavskega dela Maroka in ga od Sahare deli samo še gorovje Atlas, je v mestu veliko zelenja, saj slovi po lepih parkih in zelenicah. In še res je. Ko se tako voziš po mestu, se ti zdi, da se voziš po kakšnem avstroogrskem parku na Dunaju. Le o avstroogrskem prometnem režimu ni ne duha ne sluha.

Od Rabata do Marakeša

2009-04-21T01:09:00.001+02:00

Promet v Maroku je res nekaj samosvojega. Imajo relativno dobre in relativno poceni (200 km za cca 6 € cestnine) avtoceste, vozniki pa so obupni. Tovornjakarji so itak glavni (što večji do bolji!), vozniki osebnih avtomobilov, ne glede na velikost in znamko, pa mislijo, da je sredinska črta oz. črta med obema prometnima pasovoma avtoceste zarisana zato, da se po nečem orientira zato jo je najbolje kar slediti in voziti po sredini vozišča. Potem so tukaj “biseri”, ki ugotovijo, da so pri izvozu z avtoceste zapeljalji na napačen izvoz in si zadnji trenutek premislijo in se vrnejo nazaj na AC. Tik pred začetkom ločilne zelenice seveda. Ali pa obratno, ko te na izvozu, z leve strani preseneti kakšen tovornjakar, ki je ugotovil, da on bi pa moral na izvozu Casablanca z avtoceste, ne pa nadaljevati proti Marakešu. Zmagovalec dneva pa mi je bil voznik nekega podrtega Mercedesa, za katerega sem najprej mislil, da se je ustavil na voznem prometnem pasu, ko pa sem bolje pogledal pa sem videl, da je 'falil' izvoz za cca. 500 m in se lepo mirno, brez sekiranja pelje vzvratno, nazaj do izvoza. Aja, pa vzvratne luči so mu verjetno tudi delale nekoč v Stuttgartu, ko je 'mečka' prišla s proizvodne linije. Res so pojave tile maroški vozniki. Pri njih moraš pričakovati nepričakovano!

Potem pa so tu še drugi cestno prometni pojavi a'la Maroko. Recimo nasproti vozeči se traktorji, delavci lokalnega avtocestnega podjetja, ki ročno, s srpi (!!!) kosijo travo ob vozišču in se šetkajo gor in dol, kot da na cesti ni avtov, ki padajo mimo več kot 100 km/h, policaje sem že zadnjič omenil (jebemti, žandarmerija ima za razliko od policije, sive uniforme in se dobesedno kot kameleon 'zlije' z okolico, to je z barvo asfalta). Samo še ovce so nama manjkale na cesti, vendar tudi teh ne manjka ob vozišču. Na 'tej strani ograje' se razume. Pastir pa sedi na kovinski odbojni ograji in se dolgočasi z ogledovanjem mimovozečih vozil.

Ampak nama je vseeno uspelo priti do Marakeša v enem kosu in s tudi celo Dacio Logan. Ma, so Romuni in Renaultovci vedeli kaj delajo, ko so križali dele starega Clia in romunske Dacie.

Izlet v Fes

2009-04-17T23:48:00.004+02:00

Danes nama je Valentin posodil svojo Dacio in odpravila sva se v Fes. Manjše mestece nekje severovzhodno od Rabata. Ko sva z Anito zjutraj gledala karto Maroka se nama je zadeva zdela kar nekam blizu. Na cesti pa... 180 km kar ni in ni hotelo miniti. Uboga Dacia ima samo 1.4 motorček s 75 KM, drugi problem pa so maroški policisti. Ti pa so inovativni, ko je potrebno iz voznikove denarnice potegniti kakšen dirham. Maroške avtoceste med obema voznima pasovoma nimajo nobene ograje. Gre za prazen prostor, širine cca 5 m, katerega ponavadi preraste raznorazno grmičevje in podobno šavje. In to tako na gosto in visoki, da maroški policisti na to vmesno zemljišče komot, pravokotno na vozišče, zapeljejo svojega službenega Berlinga, postavijo stativ z laserskim merilnikom in kasiranje se lahko začne. Če ne zaradi možnega plačila kazni moraš tako biti pozoren na morebitne uniformirane osebke, ki ti tako popolnoma nepričakovano skočijo iz grmovja direktno pred avto. In to na prehitevalni pas, da ne bo kakšnih pomislekov!!

In po skoraj dobrih 2-eh urah cijazenja po presenetljivo zelenem Maroku (posledica 3 mes dežja) sva prišla v Fes. Kraj ni na prvi pogled nič posebnega. Pač še eno maroško kraljevo mesto s starim mestnim jedrom, ki se skriva izza obzidja.

Posebnost Fesa je predelava živalskih kož v obarvano usnje. Cel postopek poteka po enakih praviloh že skozi stoletja. Živalsko kožu ustrojijo, potem pa jo namakajo v različne raztopine oz. tekočine. Od kravjega urina, mešanice vode in golobjih iztrebkov do raztopin indiga (modra barva) ali celo žafrana (rumena barva), da dobijo primerno obdelano usnje. Vse to pa se fajn bere, če nisi neposredno na kraju in ne vidiš ali bolje rečeno vonjaš tega procesa. Mešanica vonja je ubijalska. Ga ni hleva, kjer bi tako zaudarjajo po amonijaku, iztrebkih in še čem. In potem še gledaš tele lokalce, ki golih nog in rok hodijo in vlačijo kože po teh bazenih s kemikalijami.

Ampak, da prideš do teh bazenov je pa spet cela umetnost. Ne vem kdo si je zamislil načrt mesta vendar ta je en sam velik labirint. Načrt, ki je v Lonely Planetu pa je tudi samo provizorično tam. Najprej sva rabila skoraj pol ure, da sva prišla od avtobusne postaje, kjer sva pustila avto, do obdelovalnice usnja, nato pa skoraj uro, da sva našla pot nazaj. Še meni je moja super orientacija odpovedala. Na trenutke sva se celo 'šlepala' s kakšno poljsko ali špansko turistično skupino, da sva kam prišla. Jao, vse ulice so si nekako podobne, reda nobenega, tečni 'samooklicani' turistični vodiči,... Kot, da se vrtiš v začaranem krogu. In če koga kaj vprašaš, bi te vsi peljali k predelovalnicam kože. Ja super, kje pa so bili prej, ko sem sam našel pot do tja? Aja, sva vseeno dala 0,60 € enemu kao vodiču, da naju je peljal na teraso nad bazene. Na koncu naju je Anita odrešila s tem, da je prepoznala eno uličico, po kateri sva pred tem šla. Kakšen udarec za moj ponos! :-/

V glavnem Fes je zanimiv. Samo vonjave moraš prenesti in se sprijazniti s tem, da se boš izgubil.

Rabat

2009-04-16T12:41:00.004+02:00

Glavno mesto Maroka je Rabat. To je pač politično središče države, ker vsa ekonomija se pač vrti okoli Casablance. V Rabatu je tako kraljeva palača in cel še kakšna zanimivost, samo mesto pa je ostanek nekakšne mešanice kraljevih prestolnic in piratskih utrdb. Pač imajo zanimivo zgodovino.

Mi smo si šli pogledati staro utrdbo, ki dominira na klifu nad Atlantikom, na skrajnem zahodnem robu mesta. Zunajst utrdbe skriva stisnjene hiše, med katerimi potekajo ozke ulice. Posebnost teh hišk pa je, da so vse obarvane belo in modro. Baje so jih postavili prebežniki iz španske Andaluzije, katere so v srednjem veku pregnali krščanski zavojevalci. O zgodovini kdaj drugič. Več starega Rabata pa na spodnjih fotkah.

Je pa problem, če si turist, ker te takoj najde kakšen samooklicani turistični vodič, ki se ga za živo glavo ne moreš znebiti. Ko se končno sprijazniš z zlo usodo in vzameš enega t.i. vodiča, da ti malo razkaže utrdbo in okolico, se najde konkurent, kateri se prične s tvojim vodičem prepirati o bog ve čem. Super! Potem pa še plačilo "storitve". Ajde, nekaj je povedal, vendar bi vse skupaj lahko našel tudi v Lonely Planetu, če ne celo več in za to zahteva 50 dirhamov (1 EUR = cca. 11 MDs). Pljačka!!!

Hrana! :-D

2009-04-16T12:09:00.005+02:00

OK, za začetek krajše pojasnilo. Na začetku sem namreč pozabil omeniti zakaj sva sploh šla v Maroko. Lahko bi se šla kakšno bolj zanimivo popotovanje, kot se ga je šel kolega Evgen s PPP in bi bila res prava avantura po puščavi in goščavi. Ne, midva sva šla v Maroko, ker naju je sem povabil moj romunski prijatelj Valentin s katerim sva skupaj delala v misiji na Kosovu in je bil decembra '08 na obisku v Sloveniji. On namreč še vedno službuje pri Združenih narodih in ker je trenutno na delu v Maroku sva pač šla v Maroko. Kaj bi šele bilo, če bi bil kje v Kongu ali Uzbekistanu? To bi šele bralo! ;-)

Hrana v Maroku. Za razliko od tipičnih mnenj, da bova jedla samo ovčje možgančke, učke in podobne "delikatese" lokalnega probivalstva, sva bila sama kar malo presenečena nad njihovimi "tajini" (beri: tažini). Valentinova žena, Florina, naju je sicer posvarila, da je hrana, ki jo skuha njihova pomočnica prilagojena evropskemu okusu, vendar po tem, kar sva videla v supermarketu in na tržnici, ne verjamem da je ne vem kako slabo. Baje imajo neskončno radi močno sladkane jedi. Sladkor v kuskusu (vrsta testeninske priloge podobne zdrobu), solati, mesu... Ja, tudi mesu. Nekateri njihovi tažini so tako sestavljeni iz kuskusa, mesa ovce ali perutnine z dodanimi rozinami, marelicami, slivami. Zanimive kombinacije. Tisto, kar sva včeraj za kosilo jedla je bil piščančji tažin, kateri ni imel za prilogo kuskusa (ponavadi pride na isto posodo, vendar pod mesom ali pomešan z mesom). Za sladico pa je maroška gospodinja naredila palačinke, katere so bile na eni strani kot naše palačinke, na drugi pa kot luknjičaste spužva. Sva takoj morala v kuhinjo, da vidiva, kako se dela to čudo.

Opazila pa sva, da imajo neskončno radi močno oljne ali maslene jedi. Še nikjer nisem videl, da bi v marketu prodajali maslo v kilogramski ali celo dvokilogramski embalaži. Oni s tem kuhajo svoje kus-kuse in podobno testenisko prilogo, cvrejo meso (ovca in perutnina) in podobno. O izbiri oliv, sadja in zelenjave pa nimam besed. Noben slovenski supermarket nima takšne izbire, kot je pri njih. In to krasne zelenjave. Na tržnici pa srečaš razne stojnice s hitro pripravljeno hrano. Zadeva izgleda malo dvomljive kvalitete (ni po "hasapu" (živilski standard HACCP) je pa po Hasanu!), vonjave pa so vseeno krasne.

V glavnem, je se dobro in ni strahu, da bi izgubil kakšen kilogram. :-D

Prve urice v Maroku

2009-04-15T19:47:00.006+02:00

Če nama je Iberia pokvarila užitek do letenja, so nama ga pa Maročani, s svojim Royal Maroccan dvignili. Odnos osebja, letalo, vse je bilo ok. Celo prigrizek je bi okusen.

Na letališču pa je bila že znana slika. Najprej sva uredila mejne podrobnosti z nekaj začetnimi zadržki. Mejni policist je govoril francosko, jaz angleško= nesporazum? Ne, ker smo ugotovili, da sem tudi jaz "brat" in v potni list sem dobil pečat z nasmeškom maroškega kolega. In ko sva se napotila proti prehodu za prevzem prtljage je do naju pristopil možakar v poslovni obleki s kravato, v roki pa je držal službeno motorolo (zvezo). Že prej sem ga opazil, ko sem čakal na Anito, kako me je opazoval in se nekaj pogovarjal z drugim uniformiranim policistom, ki me je tudi gledal. V glavnem, možakar je pristopil do mene v trenutku, ko sem uniformiranemu policistu ponovno pokazal potni list. Vzel je moj potni list in mi dejal: "Moussee Danilo? Voulez vu avec moua!" Moja francoščina ni bog ve kaj (se vidi iz zapisanega, kaj ne?), samo toliko pa sem ga razumel, da moram z njim. Še posebej, če ima moj pasoš in službeno zvezo v roki. In ko sem že razmišljal, kakšna neumnost je zdaj to, mi možakar začne nekaj govoriti o Valentinu, mojem romunskem kolegu ter mi vrne potni list. Ja, Valentin mi je pa res naredil krasen sprejem. Za manjši infarkt. Aniti najprej ni bilo nič jasno, potem pa se je samo smejala na poti do parkirišča in avta, kjer naju je najin prijatelj čakal.

Tako sva sedaj nastanjena pri Valentinu, ki ima v Rabatu (cca. ura vožnje po AC od Casablance) najeto hišo zase in svojo družino. Krasna vila, ki pa ima to pomanjkljivost, da nima neke izolacije sten in da tudi okna ne tesnijo bog ve kaj. Tukaj je namreč kar sveže (cca. +12 - +15˚C) in občasno dežuje.

Danes pa sva z Valentinovo ženo naredila že manjši pohod po Rabatu, katerega smo začeli v lokalnem supermarketu. Da vidimo, kaj tukaj ljudje sploh jedo. Ugotovitev? Jedo najboljše olive!! 100%

Pa tudi krajši ogled mestne tržnice smo imeli, ker za kaj več je zmanjkalo meni baterije v fotoaparatu,
...kosilo pa se je tudi počasi bližalo.

Več pa v naslednjih prispevkih! ;-)

Buenos Tardes Iberia!

2009-04-14T20:27:00.003+02:00

Iberia naj bi bila najboljša letalska družba!? Tako se namrec sami hvalijo! Ja pa ja da! Mislim, prvo me je razočaral Airbus 320. “Ptič” podoben našim Adrijinim, prostora pa nobenega. Da ne verjameš, če ne doživiš. Sam sem prvič v življenju s koleni pritiskal na hrbtišče sedeža pred menoj, tako malo je prostora. Pa sem kar nekaj časa preživel na Adrijinih Airbusih. Še na adrijinem Regional Jetu (CRJ 200) je več prostora.

In po vzletu se začne pilot dreti: “Buenos Tardes Muheres e Muher,...” (Dober dan gospe in gospodje ali nekaj podobnega), stevardese pa korakajo po letalu gor in dol kot kakšni gestapovci v koncentracijskem taborišču. Hrana? Ja, pride po kakšni uri letenja. Pa še to si moraš sam plačati, če želiš jesti. Sem moral pogledati, če slučajno ne letim s kakšnim Ryanair ali EasyJetom. Sendvič (mala bela štručka z nekaj šunke in kapljico olivnega olja) = 8,00 €, Coca Cola = 3,50 €, in tako naprej. Pljačkaši!!!!

Potniki pa... Tipična italijanska drhal. Vpitje, brcanje v sedeže,... Kot da sem spet na letu za Prištino. Pravi deja vu zame. :-(

Sedaj sva že v Madridu. Tudi to njihovo novo letališče je “biser” arhitekture. Najprej iščeva po enem terminalu 'gate' za najin nadaljni polet proti Maroku in vsi naju usmerjajo nekam proti RSU. Kaj je ta RSU?? Ćez nekaj časa ugotoviva, da je to pač oznaka izhodov nekje na drugem koncu letališča, do tja pa se pride z nekim podzemnim vlakcem. Tako naju je usmeril 'valkovni odpravnik'. In ko prideva na drugo stran, v drugi terminal... Pravo nasprotje prvega. Prvi terminal je bil poln ljudi in prometa, imel je celo McDonald's, drugi prazen. Še vlak, s katerim sva šla tja je bil neki 'vlak duhov'. Sama sva bila na njem. Ko sva prišla z vlaka sva poiskala informacije, kjer je bil en možakar 'fuuuuul' zaposlen s telefonom. Pa sem se opogumil in ga povprašal po smeri. “Momentito”, sem dejal, Anita pa v smeh. Obvladam spansko, ni kaj! Mozakar pa mi je na moj 'momentito' nekaj zagrgral, kot Lurch pri Adamsovih (ameriška TV serija). Verjetno pa tudi moje angleščine ni kaj preveč razumel, ko sem ga vprašal po RSU. Samo pomahal nama je proti mejni kontroli (policija) in to je to.

In zdaj sva na terminalih R, S, U, kjer niti na informacijah ne vedo, s katerega izhoda bo odletelo letalo proti Maroku ter čakava na to, kakšne posledice bo imel na naju v mikrovalovni pečici pogreti piščančji sendvič in pomfri!

Nekje je potrebno zaceti

2009-04-14T20:26:00.002+02:00

Evo nas spet na poti. Od zadnjega popotovanja so minili že štirje neskončni meseci in moji živci so že vpili “Spelji se na pot!!” Tale 'reissefiber' (potovalna vročica) je res ubijajoča stvar. Ko si enkrat okužen je konec! In Anita je tudi okužena. Najhuje bo, ko bo najin otrok (nekoč!!!) dejal, da on pa ne bi šel na pot, ker je raje doma. “Ja dete, s katerega jajca pa si ti ušlo?”, bo moje prvo samovprašanje, ko bom slišal ta stavek.

No, kakorkoli me v prihodnosti že čaka, sedaj sedim na beneškem letališču in čakam svoj let za Madrid. Najhuje pri vsem pa je to, da moram prenašati še cel trop trapastih Italijanov, ki se smukajo naokoli. Uh, že na cesti do sem so mi šli na živce, pa sem bil samo sopotnik, sedaj pa so vsepovsod okoli mene. Sem pravi 'italijanofob'! Še kakšna urica in odfrčali bomo v sončno Espano!

Do takrat pa bova z Anito uživala z razgledom na, s soncem obsijano, Beneško laguno.

P.S. Medtem, ko midva čakava na let in piševa tole prozo, se za Anitinim hrbtom italijanska 'la famigllia' baše s pojedino pizz, sendvičev e anche birra za katero je dala najmanj 20 €. Mater so dragi na tem letališču. Košček pizze za 4,50 €?!

Spet doma

2008-11-21T14:07:00.002+01:00

No, in kot vsakega potovanja je tudi tega bilo hitro konec. Za nami so težave prilagajanja na 7 urno časovno razliko, čepenje v moških straniščih na dubajskem letališkem terminalu (zmeraj novo doživetje za moja ušesa, nos in kolena!), spanje v prekratkih posteljah (dokler seveda ne grem spet v kakšno Gotenico) in podobne nevšečnosti.

Tole je samo na kratko, da malce zaključim Hong Kong. Bom kasneje še malce dodal. In kakšno fotko tudi! ;-)

Dubaj, Dubaj!!! (hm, mislim, da sem ta naslov že enkrat uporabil?!)

2008-11-07T10:25:00.005+01:00

Evo, po dobrih 8 urah letenja smo pristali v Dubaju. Mislim, tole je tudi bilo epsko popotovanje. Najboljša stvar od vsega je bila ta, da smo prtljago oddali že v Hong Kongu na železniški postaji. Ampak, ko nam je začela prtljago "čekirat" nas je malce stisnilo v grlu, ko nas je vprašala: "Do you need visa for Munich?" (Ali potrebujete vizo za Munchen?) Jebemti našo super diplomacijo!!! Še dobro, da smo jo uspeli mi, še bolj pa računalnik, prepričati, da je SLO v EU in da NE POTREBUJEMO vizuma za vstop v Nemčijo, kaj šele za ogled Munchena. Samo, to je bilo še dobro. Potem, ko smo gledali kako odhaja naša prtljaga smo se začeli spraševati, ali jo bomo sploh še kdaj videli, ker smo jo oddali že na železniški postaji v mestu in ne tako, kot je v navadi, na letališču.

Ker je bil let nabito poln, smo seveda dobili sedeže po sistemu, "bilo kuda, sedi tamo"! Tako sta bila Lado in Anita v 24, jaz pa 27. vrsti. In koji sam ja baksuz, sem dobil za sopotnico neko smotano afriško mamo. Najprej je morala v predal pred sebojh stlačiti vse, kar je našla na sedežu (odejo, vzglavnik, slušalke) potem pa še neke svoje časopise in plastenko vode. Nato pa se je kot maček vrtela in urejala svoje sedišče tako, da je še mene stisnila ob steno letala. Mater je bila smotana. In ko se je tako pripravljala na polet, sem opazoval kaj se dogaja izven letala. Tam pa se je nekaj Kitajčkov ukvarjalo s prtljago enega od tovornih kontejnerjev, kateri se je odprl, tisti "kung-fuji" pa so jo veselo premetavali naokoli, ne vedoč kaj natanko bi z njo. Ali na letalo ali pa nazaj na terminal, je bilo očitno vprašanje.
Ne vem, kaj se je zgodilo v nadaljevanju, ker me je spet zmotila sopotnica z žvenketom 10 zlatih zapestnic, mahanjem s šalom in odpiranjem ter branjem časopisa. Pa ravno največje "cajtnge" si je morala vzeti za branje. Še naše Delo je proti Al Kajman Times videti kot kakšen brezplačnik formata A4, tako velik je ta angleško pisani arabski časnik. Nekako sem se zvil na sedežu in po obilnem obroku (sendvič) večino leta do Dubaja prespal. Itak nisem mogel gledati filmov sinhroniziranih v japonščino, italijanščino (kje so to našli na tem letu?) ali kitajščino. Da o arabski kinematografiji ne govorim. Smo pa odleteli pravočasno in brez zamude. To je pa bilo lepo!

V Dubaju pa sedaj posedamo že kakšnih 7 ur in okoli 13.30 ure po SLO času končno odrinemo proti našemu mrzlemu severu! In potem se spet vse vrne v normalne tirnice. Brez nekih afriških sopotnic!

Hongkonške letališke harmonike...

2008-11-06T16:30:00.004+01:00

Sedimo na letališču in čakamo na odhod našega letala proti Dubaju. Klasična scena. Obrazi raznih barv in ras, različni jeziki, ista hitenja proti WC-ju k zadnjim opravkom pred letom v zraku pa.... V zraku pa glas harmonike. Neverjetni so tile Kitajčki. Od vseh mogočih in nemogočih nacionalnih instrumentov najdejo oni harmoniko. In skozi eno in isto melodijo. Še dobro, da bomo čez dobro uro nekje v zraku in nam ne bo potrebno poslušati te ponavljajoče se otožne glasbe harmonike, ker se nam bo drugače že v možgane zapisala in jo bomo še v spanju požvižgavali.

Drugače pa se javimo, če bo kaj pametenega, iz naše naslednje postaje, Dubaja. Ups, nas že kličejo!!!

Pande, tjulnčki in seveda Krasniqi

2008-11-05T15:38:00.006+01:00

Jupi, danes smo videli pande!! In to žive. No, in če sem odkrit, sem na fotkah, katere je naredil Lado ugotovil, da se zadnje dni tudi sam spreminjam v eno samo pando. Vsaj kar se trebuha in podbradka tiče. Jebela cesta, potrebno bo začeti bolj migat. :-(

Dobro, pustimo zdaj mene. Smo pač šli v tisti Ocean Park, katerega smo zamudili včeraj in večino dneva preživeli ob pandah, ribah, morskih levih ter meduzah. Delfini so imeli pavzo!

V glavnem, še en dan je mimo. Jutri še prevedrimo zadnji dan v HK potem pa počasi na pot proti Dubaju oz. Ljubljani.

In tako je še en dan v HK je za nami

2008-11-04T14:42:00.006+01:00

Na, že več kot pol tedna smo tukaj pa se še nismo navadili na tukajšnji čas. Evo, za danes smo imeli plan, da gremo do Ocean Parka, na južni strani otoka Hong Kong, pa nam to nekako ni uspelo. Lado je šel sicer ob 07.30 uri po tuk. času (00.30 po našem) laufat, midva z Anito pa sva bila le v mislih ali sanjah pokonci. Ko se je okoli 09.00 ure vrnil sva midva še vedno spala. Groza!! In potem naj kam pridemo?! Ah, bomo pa jutri ponovili vajo. Danes smo tako "dirjali" čez vodo in ko nam je okoli 13.00 ure končno le uspelo prispeti do avtobusne postaje ob pristanišču za trajekte smo ugotovili, da gre zadnji avtobus za Ocean park ob 10.55 uri. Hm, malce zamude. Šel sem do odpravnika avtobusov, kateri pa mi je kar malce nejevoljno odgovoril "Today no more bus to Ocean Park!" in pokazal na en list, kjer je v polomljeni angleščini in, hm bog ve kakšni, na roko pisani kitajčini pisalo do kdaj gre avtobus in kje vozijo naslednji. Po kakšne pol ure tavanja in neuspešnega iskanja avtobusne postaje po vročem tropskem in hladnem klimatiziranem zraku, smo obupali in sedli v park pred banko HSBC, kjer smo si malce oddahnili ter se odločili, da bomo danes raje preživeli bolj na lahek in umirjen način.

Mimogrede, jaz ne bi bil jaz, če ne bi namočil svoj jezik v kakšno lokalno pijačo. Evo, jaz se nisem mogel upreti plastenki zelenega čaja z medom. Mmmm, kako je dobro! Mislim, da spodnji sliki povesta vse o "prekrasnem" okusu te kitajske pijače.

Nato smo spet prehodili pol Kowloona, večer pa presedeli na promenadi ob morju, s pogledom na stolpnice Hong Konga, kjer so ob 20.00 uri imeli sinfonijo svetlobe (vsak dan ob isti uri, igra z reflektorji in laserji ob glasbeni spremljavi), se malo zafrkavali ter enostavno uživali ob dopustu. Pa saj mora biti tudi kakšen tak dan na dopustu, a ne?

Nekaj fotk današnjega dneva...

2008-11-03T17:02:00.008+01:00

Vsak dan nimam teme, imam pa kakšno fotko. Vsaj danes je tako. Bo pa jutri mogoče kakšna anekdota več. ;-)

Ni ravno palačinka z nutelo, je pa zasilen nadomestek.

Preden sva ugotovila, da te "slaščice" niso sladke, kot Anitina palačinka temveč slane z obilico čilija!!!

LP iz toplega Hong Konga!

"Anita, kje smo to zdaj?"

P.: "Dr. Krasniqi, kakšno je vaše mnenje o trenutnem stanju našega popotovanja po Hong Kongu?"
dr.K.: "Pa situacija je veoma složena!"

Kung fu in vibratorji na tržnici?!

2008-11-02T16:53:00.007+01:00

Kung fu je del Hong Konga. Kdo pa ne pozna Bruce Leeja, Jackie Chena, Jet Leeja (no, tega recimo ne pozna Anita) in še kakšnega od zvezd hongkongške filmske produkcije? In ker ima HK pač tak sloves ima tudi svoj Kung Fu Corner (kung fu kotiček) v parku v Kowloonu, je se vsako nedeljo popoldan zberejo razni navdušeni borci in še bolj navdušeni gledalci. In ker smo tudi mi bolj navdušeni gledalci kot kung fu borci, smo se tudi mi po zajtrku ob 14.oo uri (jebat ga spet smo zaspali!) odpravili v park, kjer smo si ogledali to predstavo.

Že ob prihodu v park smo opazili zagrete upokojence, kateri so "pretepali" zrak s pahljačami v sinhroniziranem in upočasnjenem kung fu gibanju.

Čez nekaj časa pa se je začel pravi spektakel. V bistvu je vsak od nastopajočih (nekaj upokojencev, dijakov, neka dva Nemca, Filipinca in še nekateri) pokazal krajšo točko, ki je vključevala takšno ali drugačno boliko kung fuja. Hja, če sem odkrit je bilo v redu in je celo navdušilo Ladota do te mere, da je kasneje celo sam poziral ob kipu Bruca Leeja. Obramba pred napadom levo. Ja, s pokojnim Brucem bi bila dober team.

Kmalu smo se tega nagledali in smo se odpravili naprej. Ladota so najprej spet "zbombardirali" ptiči. Le da ne galebi, kot v Istambulu, temveč golobi. Dva zadetka na polno!! He, he!

Smo pa si danes ogledali še tržico žada in t.i. "nočno tržnico". Hja, že spet ena tržnica, na kateri prodajajo od A do Ž, na tržnici žada pa v glavnem izdelke iz žada, kateri naj bi po nekem kitajskem verovanju bil prinašalec sreče. Samo niso mi pa bile jasne stojnice z erotičnimi pripomočki, katere so bile na v bližini te tržnice. Vibrator ali japonske kroglice za srečo? Zanimivo, da tile azijati nimajo nekakšnih zadržkov, kar se erotike tiče tako kot je to pri nas v EU ali bog ne daj v puritanskih ZDA.

Kakorkoli že, obe tržnice so zanimive, vendar je mogoče za nas okus preveč kiča ali pa smo se v teh nekaj dneh malce nagledali teh t.i. spominkov.

Vseeno pa smo si privoščili večerjo oz. obrok na "ulici", saj sta se Anita in Lado omehčala in se mi pridružila pri obedu v eni od obcestnih restavracij, kjer ti postrežejo z najrazličnejšo kitajsko hrano. Tako, kot sem že opisal v enem od prejšnjih člankov. In še vedno smo OK. ;-) Malce je bilo samo problemov, da v tej restavraciji nimajo vilic in žlic kar je pomenilo manjšo težavo za nekatere. Ampak, tudi to sta premagala. :-D

Račka na kitajski način?

2008-11-01T16:50:00.009+01:00

Ja, saj vem, da nam marsikdo zavida vsakodnevno kitajsko hrano, katero si v Ljubljani bolj redko privoščimo. No, tudi mi si jo tukaj v Hong Kongu bolj redko privoščimo. In po tem, kar sem predstavil danes Aniti in Ladotu, jo bomo še bolj redko. Mislim, da bomo postali celo vegetarijanci. Vsaj onadva bosta za nekaj časa vegetarijanca.

Šli smo namreč na eno od tržnic v Kowloonu kjer ponujajo vse mogoče. Od najrazličnejše avdio in video tehnike (nove, rabljene, zelo rabljene, antične vrednosti) do najnovejše tehnike varčnih žarnic in oblačil. In ker je pač navada, da ljudje ob nakupih radi postanejo lačni je v okolici te tržnice tudi polno raznih obedovalnic s kitajsko hitro prehrano. Tudi z račkami, ki jih naša Medička z Jeranove tako obožuje. No, upam, da ji tile posnetki ne bodo vzeli teka in bomo še kdaj šli na kitajsko kosilo.

Kitajci so pač nacija, katera ima za pregovor, da je užitno vse kar ima noge in ni miza. Torej tukaj se dobi za jest vse kar leze in gre po zemeljski obli, najboljše pa je to, da se dobesedno porabijo vsi deli živalskega telesa. Tako se poleg kurjih perutničk v istem loncu kuhajo goveji vampi, v sosednjem loncu svinjski parkeljčki, pred vsem pa ležijo na palčki nabodene nekako gratinirane, opečene ali kuhane hobotnice, sipe, raki in podobna morska bitja. Tudi morska kumara se najde vmes. In potem si zamislite še vonjave, ki spremljajo vso to kuharijo. Mmmm, okusno! Dobro, tisti vampi so res malce pokvarili vse vonjave, pa tudi pogled na vse tiste plastificirane piščance in race ter kose svinjskih reber oz. slanine, ki visijo v izložbah kar malce pokvari vso veselje do prehranjevanja. In seveda, se tudi vsi ostali ostanki oz. deli perutnine najdejo na jedilniku v takšni ali drugačni obliki. Mogoče račja glavica ali kurji krempeljček za grizljanje pred TV?

Se mi zdi, da se bosta sedaj izogibala tudi kakšnega McDonaldsa ali Burger Kinga. Hja, pa bomo vegetarijanci za nekaj časa.

Pa dober tek, doma v Sloveniji! ;-)

P.S.: Mislim, kateri "biser" me je klical danes ponoči ob 04.40 uri (21.40 po slovenskem času)? Hvala, da me spomnil izključiti telefon!

HK - Prvi dan!

2008-10-31T17:23:00.011+01:00

Jebemti "jetlag" in podobne nevšečnosti! Sinoči smo šli spati okoli 01.00 ure po lokalnem ćčasu, danes pa smo se zbudili okoli 14.15 ure. No, to je okoli 08.15 ure po našem času. Še dobro, da nismo vzeli kakšne sobe z zajtrkom. Ampak okoli 15.30 ure smo se komaj spravili ven iz sobe in sonce je že počasi zahajalo.

V bistvu je bilo že pozno popoldne, ko smo se mi spomnili na zajtrk. Rešitev je bil Burger King, kjer nas je presenetila gostoljubnost osebja. Najprej nas je na vratih pozdravila ena uslužbenka v strogem uradniškem kostimčku, katera nam je v roke porinila plastificiran menu, a mi Balkanci kot Balkanci smo samo debelo gledali. Tako so nas presenetili, da smo na koncu vsak zase plačali svoje porcije in to na vsak svoji blagajni. Ja, prijazni so ti azijati.

Ko smo napolnili svoje želodčke, smo se odločili, da malce raziščemo Hong Kong v času, ki nam je preostal do večera. Sonce je že zahajalo, ko smo se mi spomnili, da bi lahko šli na Victoria Peak, s katerega je razgled na skoraj celoten HK. OK, vzeli smo trajekt za prečkanje zaliva, potem smo po golem naključju naleteli na avtobus, kateri vozi do vzpenjače, katera vodi na Viktorijin vrh. Enostavno, a ne. Tal HK je pa res krasen, kar se javnega prometa tiče. Edino na vzpenjači, smo se malce gužvali, ker verjetno nismo bili edini, ki smo se spomnili, da bi uživali v večernem razgledu na osvetljeno mesto pod nami. In res je bil kot iz razglednice.

A jaz ne bi bil jaz, če ne bi šel še kaj drugega poslikat. Najljubša tema.... WC-ji! Kot marsikje na svetu je tudi tukaj v HK najpopularnejši tip stranišča "čučavac". Zdaj kakšen je slovenski prevod ne vem, bo pa ga kdo prepoznal na podlagi fotke, če že ne ve kako se mu lepo slovensko reče. In seveda imajo Kitajčki tudi svoj znak za takšno stranišče, ki je na drugi fotki. Hm, čepeče stranišče?
Po ogledu stranišča in razgleda na mesto pa smo ugotovili, da bi se prileglo tudi kaj za v želodec. Najprej smo se vrnili v Kowloon, predel HK, kjer bivamo, nato pa smo poiskali kitajsko restavracijo, katera nas je prepričala s svojo zasedenostjo in primernimi cenami. Simpatičen majhen lokalček z dobro hrano. Samo ne vem, zakaj se je kasneje nekaterim mudilo na WC. Jaz nimam problemov. Tale kitajska hrana (jaz sem imel neko govedino s čebulo, Lado pa nekakšnega piščanca s curryem, kromirjem in rižem) se je prav prilegla. Edino kar se moral zahtevati so bile palčke, ker so nam tako porinili vilice in žlico, čim smo vstopili in sedli za mizo. Aja, in tudi čaj, katerega smo dobili kot pijačo za dobrodošlico ni bil slab. malce voden in grenek amapk okusen.

Jutri pa je nov dan in mogoče kakšna nova dogodivščina!

Welcome to Hong Kong!

2008-10-30T17:50:00.007+01:00

No, verjetno tisti namig iz prejšnjega zapisa komu pomagal, še več pa jih je verjetno spet presenetil moj odhod v neznano. Dubaj je tako ali tako samo prehodno letališče zame. Mimogrede, 28. 10. so odprli novi Terminal 3, kar pomeni še več prehojene razdalje pri iskanju pravega izhoda za naslednji let.

Ampak mi smo ga našli. Po skoraj več kot 36 urah biti buden, na poti, z dremanjem na vlaku, tavanju po jutranjem Munchnu, skoraj 6 urah letenja do Dubaja nas je čakal naslednji let... Smer JV Azija! Evo, danes sem že bil v Bangkoku (samo na letališču) in sedaj smo v Hong Kongu!!! Jupi!!! Ah, Emirati so pač imeli eno akcijsko ceno letalske karte, kateri se nisem mogel upreti. Mimogrede, tudi Mumbai bi bil zanimiv in za enako ceno, vendar zakaj ne bi šli na kakšno novo, še ne raziskano destinacijo?

Za naju z Anito je bilo že normalno, za Ladota pa je bila tropska vročina majhno presenečenje, ki ga ni pričakoval.

Sam polet je minil v napol spečem stanju, sam prihod v mesto pa je bil enostaven, da ni kaj. Aja, je pa zanimivo, da te s termovizijo preskenirajo, ko vstopaš v objekt, da vidijo ali imaš slučajno vročino. Tile Kitajčki imajo tole res dobro urejeno. Na letališču te usmerijo na vlaka, na vlaku na zastonj avtobus, ki je najbljižje hotelčku in potem si počasi pred vrati hotel. No, hostla, za nas z malo manj "dinarčkov"! Na vratih pa napis: "FULL". Ja, super! To nam je še manjkalo.
Ampak po začetnem šoku na naši strani in presenečenem obrazu kitajke lastnice smo hitro ugotovili, da to velja samo za goste brez rezervacij. Nas je čakala sobica s tremi posteljami, narejenimi iz "rostfraja"! Bom priložil slike, ob prvi priložnosti.

Tako, zdaj pa gremo spat, da bomo jutri sveži za raziskovanje HK! ;-)

Majhen namig glede moje lokacije ;-)

2008-10-30T14:41:00.002+01:00

No, saj bom kmalu napisal kaj več, ampak za tiste, ki ne veste, da sem na poti pa še ena slikca z namigom. ;-)

P.S.: To je samo vmesna postaja! :-D

In smo šli na pot....

2008-10-29T22:24:00.003+01:00

Ja, ja, je že tako, da že pol leta nisem nikjer bil. Dobro. Beograd, Balaton in podobni izleti po “bližnji okolici pač ne štejejo. Samo v Prekmurju sem bil letos tolikokrat, da sem že skoraj asimiliran Prekmurec.

Tokrat sem med brskanjem po internetu našel eno poslastico oz. destinacijo, katero sem že dolgo želel obiskati. No, cilj izdam kasneje, ker drugače enostavno ne bo zanimivo.

Na pot smo šli Lado, Anita in jaz, s tem, da sva z Anito Ladotu obljubila, da če se je odločil, da gre z nama pa če mu oba ušesa odpadeta. Enkrat je že v zadnjem trenutku odpovedal popotovanje do Sarajeva, zaradi bolečin v ušesu tako, da tokrat ni pardona.

Ampak, da smo danes v Munchenu in da čakamo na letališču naš transfer proti jugu, smo morali malce žrtvovati naš počitek. Jaz in Anita sva bila iz jutranjih služb in sva se domov letela samo preobleči, do konca spakirati in nazaj v Ljubljano, kjer smo nato skupaj z Ladotom počakali na nočni vlak za Munchen. Tole z nočnim vlakom pa niti ni bila tako slaba ideja, samo ne vem kako se je kaj počutil sprevodnik, ki je odpiral kupeje in iz katerih je zavel postani zrak po prešvicanih nogavicah, sendvičih, naravnih plinih človeškega izvora, ipd. Mi pa smo spali, kot polhi v svoji duplini in kar naenkrat je bil tukaj Munchen.

In potem novo vprašanje. Kaj početi ob 06.30 uri zjutraj v Munchenu?! Še tiste slabe kave (katero jaz ponavadi ob mojem “pravilnem” naročanju dobim v gay varianti – steklena čaša s slamico!) nismo mogli popiti. Sprehajali smo se po praznem Marien Platzu gor in dol in še policistom nismo bili dovolj zanimivi, da bi zjutraj napisali tri kartončke za legitimiranje treh tujcev. Eh, jebat ga! Po kakšne pol ure lutanja smo našli en lokalček s kavo, vendar je bilo glede na ceno bolje, da ga ne bi. 3 x capuccino + 2 rogljiček = 14,80 EUR!!! Pa kaj se je tem Nemcem utrgalo?! Pa to te prebudi številka na računu ne pa tista malenkost kofeina, ki se skriva v tisti njihovi izprani kavi. In še miš se nam je motala med nogami, kot majhen priboljšek oz. popestritev jutra. No, ko je prišel račun je miš šla tako, da nismo mogli zbijati cene ali dobiti kavo zastonj.

Sedaj pa sedimo in čakamo na letališču naš prevoz do.... Naslednjega tipkanja! ;-)

P.S.: Lado je prestal svoj varnostni pregled in postal ponosen lastnik dveh PVC vrečk za tekočine, v vrednosti 1,00 EUR. Hja, se zgodi, če kozmetika ostane v osebni prtljagi.

Torek, pol polnoči na ŽP Ljubljana

2008-10-28T23:53:00.001+01:00

Ja, pa je tukaj spet čas dopusta in to je čas, da se podamo malo v neznano. Vozovnica do Münchna je, letalske karte so torej... Če citiram K. Erjavca v predvolilnem spotu Desusa: "Pa pojdiva!" In sta šla s Flokijem na Šmarjetno.

No, nas bo vlak peljal pod Šmarjetno proti južni Nemčiji. Novim dogodivščinam in zgodbam naproti!

P.S. Fotke na blogu so narejene s telefonom in bodo kasneje zamenjane z boljšimi s fotoaparata.

Divja jaga... V nizkem štartu!!!

2008-10-24T19:56:00.001+02:00

Ja, ja, počasi se bliža dopust in smo že v nizkem startu.

Za lažje premagovanje nestrpnosti do razkritja cilja popotovanja je tukaj še "Projekt Sotočje" in Divja jaga!

Bas kitara by dr. Safety, Leon!

Uživajte!

Dubaj, Dubaj!

2008-05-07T09:35:00.002+02:00

Drugi dan v Dubaju! Za začetek naju je zjutraj presenetil dež. Mislim, mene pa tudi spremlja krasno vreme. Potem pa... Hja, potem pa se je vreme malce zjasnilo in temperatura je postala normalna za ta letni čas. Nekje okoli 43°C. Tako kot včeraj.

Na najino srečo pa so tukajšnji 'biznismeni' ugotovili, da se da napraviti ogled Dubaja turistom prijaznejši. Najprej so najverjetneje, sodeč po napisih v notranjosti kar iz Hong Konga, uvozili nekaj starih dvonadstopnih avtobusov, jih malce prebarvali v rjavo, zaposlili filipinske vodiče in indijske voznike ter začeli s krožnimi vožnjami po Dubaju in okolici. Po sistemu kupiš vozovnico in stopiš na kateri koli postaji z avtobusa, si ogledaš, kar te tam zanima in vstopiš na naslednji bus. Je pa tole kar tržno usmerjeno, kar je vidno že iz postajališč. Te so postavili najraje v okolici trgovskih centrov, ki so najverjetneje plačali za manjšo promocijo oz. dovolili ustavljanje na njihovih parkiriščih. OK, vse lepo in prav samo kaj, ko so v nekaterih centrih trgovine z originalnim blagom in ne nekimi poceni kopijami, ki sva jih imela možnost videti v Indijil. In v teh trgovinah ti potem streže kakšna ruska emigrantka, z ustnicami polnimi kolagena in joški iz silikona (no, ta je bila samo ena) ali pa kakšna azijska poceni delovna sila.

In sva šla. Začela sva okoli 10.00 ure končala pa okoli 18.00 ure! Avtobusi so sicer delno klimatizirani, a kaj ko so jim leta naredila svoje in klimatske naprave ne služijo več tako doro svojemu namenu, kot so nekoč. Pa tudi Dubaj je vse kaj drugega, kot Hong Kong. Tako se tudi potniki malce kuhajo v lastnem soku, medtem pa jim že rahlo naveličana in zdolgočasena filipinska vodička razlaga vse kar naj bi bilo in ni zanimivo v okolici vožnje avtobusa (tista velika krogla na strehi stolpnice ni domovanje Tigerja Woodsa ampak so notri telekomunikacijske naprave! - šala za američane).

Je pa med ogledom videti vse mogoče. Od bleščečih poslovnih stolpnic (med vožnjo med njimi imaš občutek kot da si na Manhattnu in ne nekje sredi puščave), do že omenjenih delavskih predmestij (izgleda rudarskih naselij v Zasavju). In cel kup nekih malih poliklinik ali klinik na obali med samim mestom Dubaj in znamenitim hotelom Burj al Arab. Ali so res tako dobre ali pa.... Pranje denarja? Mislim, da je to že delo za naš OGK – Javni sektor, samo ne vem, ce bi Ivan podpisal dnevnice in potni nalog.

Je pa bil na koncu spet hec s taksisti. Ker sva po ogledu z avtobusom odšla do Burj al Araba, sva nekako morala priti tudi nazaj v mesto. Ja, to pa je cela umetnost. Najprej sva rabila nekaj ćčasa, da sva našla taksi (vsi zasedeni?!), za vračanje pa... Ne moreš verjet! Ustaviš taksi, mu rečeš, da bi šel do centra Dubaja on pa: “Oh, jaz pa ne bi peljal tja. Je gneča na cesti!” Halo? Pa ta sploh ve v kakšni službi je??? OK, tega sva se usmilila, ko pa je tudi drugi začel s to zgodbico pa sva se samo vsedla v taksi in mu rekla “ Vozi!” Malo naju je verjetno v svoji pakistanščini preklel ampak kaj pa je hotel. Saj verjamem da bi raje imel prazno cesto še raje pa da bi peljal v drugo smer od najinega cilja, v Abu Dabi (prazna avtocesta, dolga relacija, dober denar?), kar je tudi sam omenil med vožnjo ampak tako je življenje taksista.

Jutri oz. danes pa... Danes pa spet na pot!

DOMOV!!!

Dubaj, pravljica ali...

2008-05-07T09:29:00.000+02:00

Dubaj. Pravljica iz 'Tisoč in ene noči' na obali Perzijskega zaliva. Mesto, kjer se cedita med in mleko. Mesto, kjer je luksuz na vsakem koraku. Mesto....

Ma ja. Dubaj je pač mesto, kot vsako drugo. Kakšen blišč neki? To je omejeno na nekaj kvadratov okoli poslovnih stolpnic in okolice Jumeira ostalo pa je tako kot kje v Ljubljani, Trstu, Dunaju in še kje. Le, da je vse skupaj zraslo v nekaj letih na kupu peska in iz naftnih vrelcev. Tokratna ideja šejkov. Narediti Dubaj kot zdravilišče. Vsaj tako se glasi slogan na letališču: “Dubaj, place where health cares!” (Dubaj, kraj kjer zdravje šteje). Drugače pa je tukaj cel kup tujcev, ki po cele dneve za malo denarja gara za arabske lastnike različnih podjetij nato pa težko prihranjen denar pošilja domov v Pakistan, Indijo, Bangladeš,.... Hecno, ampak v Dubaju, kot enem od emiratov v Združenih arabskih emiratih sploh nimaš neke potrebe znati kakšno arabsko besedo. Če sva videla 15 Arabcev sva jih veliko. Od tega je bil eden nek predstavnik lokalnega javnega podjetja, ki skrbi za javni promet v mestu. In to je bila tudi zanimiva scena, ko se je neka turistka pričela pritoževati, ker ni bila zadovoljna z vodenjem ogleda Dubaja po vodi. Arabec je najprej grdo pogledal vodiča, ki je bil očitno pakistansko-indijskega porekla, mu takoj vzel službeno kartico vodiča in se nato ljubeznivo smehljal turistki, ki po tem kaj je razlagala sama ni vedela, kaj bi rada. Vodič bled, turistka smotana, arabec pa... Hm, nadaljevanja nisva spremljala. Sva raje šla na čoln in se odpeljala preko zalivčka na drugo stran reke. Hja Janez, si imel prav. Tole res meji na sužnjelastniške odnose.

Še posebej pa je zanimivo videti še drugo plat Dubaja, ki ni tako bleščeča, kot je videti iz razglednic in oglasnih sporočil turističnih agencij. Midva sva se peljala z lokalnim avtobusom (poceni, cca. € 0,50) s katerim pa se vozi samo delovna sila iz jugovzhodne Azije in katere pot vodi skozi dubajska predmestja, ki so podobna manjšim krajem v Indiji, Pakistanu, Filipinih... Ljudje od tam, njihove restavracije, običaji, ipd. Sploh ne veš, da si v kraju kjer stoji Burj al Arab, se gradi najvišja stavba na svetu (Burj al Dubaj), ki postaja gospodarsko, prometno in finančno središče na Bližnjem vzhodu.

Ja, in potem ko tako lutaš po mestu in se nekako poskušaš znajti, ugotoviš, da v vsem tem čudežnem in opevanem kraju ne moreš dobiti enega samega taksija!!! Mislim, to je cela umetnost!! Midva sva po celodnevnem sprehodu in ogledu starega (no, ja) mestnega jedra že skoraj prišla do svojega hotela, ko sva uspela ustaviti en taksi, ta pa naju je odpeljal še tiste 4 km.

Madona, ampak ni najbolj luštno pri +40°C pešačiti po razbeljenem asfaltu in betonu.

Leaving India, Sir?!

2008-05-05T18:47:00.001+02:00

Tole zapuščanje Indije pa je tudi ena sama 'zgodba o uspehu' sistema javnega zaposlovanja v Indiji.

Prideš do letališkega terminala te pričaka malce starejši možakar mrkega pogleda in košatih brkov, s puško, ki je stara enako ali pa več kot on. Ni vstopa dokler mu ne pokažeš potnega lista in let. karte. OK, urejeno. Gremo naprej. Naslednja je oddaja prtljage. Tokrat neki mlajši možakar deli neke izstopne liste, ki jih je potrebno izpolniti in gleda koliko prtljage imamo. OK, urejeno! Potem je tukaj vrsta in neki mobilni rentgen za večje kose prtljage (hm, če sta onadva operaterja na rentgenu sploh gledala v monitor je druga zgodba), pa dva možakarja na koncu tekočega traku iz rentgena, ki samo lepita nalepke “Security check OK”. Dobro, prijava za let je normalna, potem pa spet imigracija. Najprej vrsta, na koncu vrste pa na stolu en zdolgočasen, občasno speči usmerjevalec k prostemu 'šalterju', za pregled potnih listin. Bog ne daj, da greš sam na slučajno prosto mesto. Indijski vesoljni red bi se takoj podrl. Po opravljeni mejni kontroli, ko misliš, da je že vsega konec ugotoviš, da se motiš! Takoj na 'prvem ovinku' je tukaj spet en zeloooo pomemben možakar, kateremu moraš pokazati poštempljan potni list in 'bording pass' drugače ni prehoda. V redu, naredimo tudi to. Temu sledi carinik (ta se je samo smehljal) in čez 20 m možakar, ki preglejuje samo 'bording pass-e' z napravo, ki naredi “bong”, ko postavi pass pod čitalec. In to je vse, kar naredi.?? In na koncu so tukaj še štirje policisti na zadnjem “Security Chek”. To pa naj bi bilo vse. Upajmo, ker trenutno čakava za vkrcavanje na letalo, do tja pa je še 50 m.

V glavnem, ob zapuščanju Indije te tako 'obdela' od 12 do 14 zaposlenih. Racionalizacija kadra? Zakaj že, če pa je toliko nezaposlenih.

Konec indijske zgodbe

2008-05-05T18:37:00.001+02:00

Kar je lepega je pač enkrat konec. In tako je pač konec tudi te indijske zgodbe. Zadnja dva dneva sta minila v zadnjih ogledih in izletih ter prepiranju s taksisti, ki so, se ne vem zakaj, očitno odločili, da me v zadnjih urah oskubijo za vsako rupijo, ki bi jo utegnil prihraniti. Mislim, kje pa so bili prve dneve, ko sem bil še naiven slovenski popotnik, rahlo izgubljen v Bombaju?

Sta pa ta zadnja dneva tudi minila v Harishevi gostoljubnosti. Ali bolje rečeno, gostoljubnosti lokalne policije? Kakorkoli že, razen za suvenirje nama za prevoze po izletih ter današnjem jutranjem prevozu na letališče ni bilo potrebno plačati niti rupije. Harish je bil kar užaljen, če sem samo omenil kakšno plačilo. O plačilu nastanitve pa ni hotel niti slišati.

Tako je sobota minila v ogledu Borawali National Parka, ki je nekakšna oaza miru, velika kakšnih 100 kv.km, katero obkroža Bombaj in njegova predmestja. In prav zanimivo je, ko iz nemirne ulice zapelješ skozi vhod v park in se nenadoma začne.... MIR, TIŠINA! Edini hrup povzročajo občasni motoristi in avtomobilisti, neka lokomotivica, ki vozi majhen vlakec, ter trop opic, ki se podi med obiskovalci in občasno izmakne kakšen prigrizek zase. Pa tudi kakšna ura ali kapa nepazljivega turista jim pride prav. Da o mobilnem telefonu ne govorim. 'Full' zabava!

Mi (midva, sin od Harisha in dva policista) smo se tako skoraj 4 ure potepali po parku, si ogledali neke arheološke ostanke, videli dva shirana leva in 3, hm, tudi ne najbolj srečne tigre. Pač indijski pogled na ekologijo in ohranjanje nacionalne dediščine. Aja, in živalske vrtove.

Nedelja pa je minila v zadnjih iskanjih suvenirjev. Prekrižarila sva južni Bombaj, se otepala vsiljivih prodajalcev bobnov (raj za Adnan Efendija!!!), kakšnega preprodajalca hašiša (“You want some hash', Sir?!), gledat pod noge, da ne pohodiš kakšnega berača,... Mislim, na ulici Colaba ter njeni okolici pa tudi najdeš vse mogoče in nemogoče. Celo originalne kompase, sekstante, daljnoglede, ki so jih uporabljali Britanci v času kraljice Viktorije (made in Indija, letnik 2007, 2008).

Zvečer sva se šla posloviti od Harisha in njegove družine. He, he, to je šele bil hec. Anita je dobila celo indijsko obleko, katere si sploh ni želela kupiti. Potem pa jo je žena od Harisha še oblekla vanjo in je morala ves večer hoditi v njej. Tudi na večerji v enem od lokalov na Juhu Beach. Hja, tako je to, če se družiš z Indijci. Gostoljubnost je pisana z veliko začetnico. ;-)

No, kot sem že omenil, indijske zgodbe je konec. Čas je za novo epizodo!

Naj zivi 1. maj!!

2008-05-03T17:39:00.003+02:00

Ste že kdaj bili povabljeni na indijsko policijsko slovesnost? Ne? No, tudi jaz ne. Do letosnjega 1. maja. Prvi maj je pač svetovni praznik dela katerega praznujejo tudi v Indiji četudi to ni najbolj opazno. Zaprte so samo državne ustanove in banke, na glavnih trgih pa je nekaj več policije, da se spopade z morebitnimi tradicionalnimi protestniki, ki si boj za delavske pravice predstavljajo malo bolj borbeno, kot pri nas.

In ker je 1. maj čisto po na ključju tudi praznik indijske države Maharaštra, si ga je prisvojila še tamkajšnja policija. In kaj je boljšega, kot malce zaiti s klasičnih turističnih točk in sim ogledati kako pa kaj na drugem koncu sveta policist praznujejo svoje dneve. V Indiji je za razliko od Evrope policija nekaj čisto drugega. Še vedno je zakon in bog ne daj, da se jim zameriš! Če si lokalec seveda.

Za začete se je izkazalo moje poznavanje Mumbaja “rahlo” pomanjkljivo, kar je pomenilo, da sva z Anito “falila” naslov za kakšnih 10 km. Eh, smola pač. Ko me je Harish poklical, kje sva in sem mu povedal, da sva pri Policijskem športnem klubu, je dejal, da naj dam telefom taksistu in mu bo povedal kam naju mora peljati. Hm, ja to bo. Jaz peš, on pa telefon taksistu. Nič, malo sem se obrnil in prvemu taksistu, ki sem ga videl z rumeno/črnim “strojem smrti” potisnil v roke telefon. Možakar je malce debelo pogledal, poslušalk navodila nato pa smo zdrveli na drugi konec mesta. Dobesedno!!!! Ko smo prišli do prireditvenega prostora, nas je ustavil policist, se vsedel v taksi ter začel komandirati takstista kam na vozi. Zdaj je taksist bil še bolj začuden in prestrašen, midva pa... Ah, samo na smeh nama je šlo. In res je bilo smešno, ko se je najin, napol podrt, taksi prerival med službenimi vladnimi limuzinami in policijskimi vozili. Nato naju je pričakal sam namestnik načelnika policije v Mumbaju Harish, seveda! Saj ni čudno, da se mu vsi klanjajo in ga pozdravljajo, ko se s svojim vozilom, no, s službenim vozilom in z voznikom, pelje po cesti. Prav zanimivo je, ko se pelješ skozi križišče, policist, ki ureja promet v križišču pa se nenadoma postavi v stav mirno in z roko salutira mimovozečemu službenemu vozilu policije. Zanimiv občutek, sploh če si v vozilu in tega nisi navajen. No, je pa treba priznati, da Harish ni videti nek zaj... šef, saj skoraj vsakemu odzdravi, če utegne pa tudi kakšno reče. Pač indijske navade, ki so jim verjetno ostale iz kolonialnih časov, da pozdravljajo višje po činu. Pa še kakšen vpliv kast bi se našel.

V glavnem na prizorišču, so se spet vrteli okoli harisha in naju, nenadoma se je od nekod našel njegov adjutant in poskrbel za najine nahrbtnike, da nama niso bili napoti, našla se je voda, sedeži,... Mislim, skoraj, kot da bi bial častna gosta. Ne ravno, ampak skoraj.

Praznovanje pa... Hm, malce so ostali na ravni '70 let. Kadeti zadnje generacije policijske šole so najprej v samih kopalkah skakali in plezali po treh drogovih sredi igrišča in začel sem se že malce spraševati, če nisva slučajno prišla na kakšno cirkuško predstavo. Za tem pa je sledila množična folklorna predstava, ko je skoraj 500 kadetov v narodnih nošah pelo in plesalo neke njihove pesmi.

Njim so sledile indijske specialke – Commandos, ki so na hitro pokazale nekaj 'kat', razbile nekaj strešnih opek in kao neke cestne razbojnike za tem pa so prišli....

“DARE DEVILS” na motorjih!!! Moja najljubša tema! Mislim, saj sem že videl akrobatske policijske skupine na motorjih recimo iz Nemčije, ampak tile pa zmagajo. Oblečeni v neke “šuškave” trenirke z rdečimi čeladami (napis Police) ter na nekih, predpotopnih indijskih Enfield Bullet motorjih. Brez izpušnih cevi seveda. Zvočni efekt je pomemben!! In so se začeli voziti. Po tistem stadionu, so se fantje v “šuškavcih” vozili malce okoli, potem povprek, pa križem... Mislim, dvignili so kar nekaj prahu. Tem prikazom križanj med vožnjo in izvajanje križanj v osmico, je sledilo res pogumno dejanje. Skok skozi goreči obroč. Ja, saj če si oblečen v šuškavo, poliesterno trenirko, moraš pa res imeti 'jajca', da se zapelješ skozi. Saj, če se te dotakne ogenj tudi sam postaneš bakla na Enfield Bullet-u. OK, vsi so srečno 'poskakljali' skozi obroča, potem pa je bil hec, da pomočniki niso imeli gasilnih aparatov, da pogasijo ogenj. Enostavno so vse skupaj prevrnili in počakali, da je pač zgorelo do konca. (varnost po L.V.?). Mojstri motorjev pa so se pred publiko malo postavljali z stojami na motorjih in podobnimi, za publiko atraktivnimi scenami, katere je pospremilo komentiranje napovedovalca. Ta se je na trenutke drl, kot da komentira najmanj kriket tekmo, če ne kakšne naše nogometne tekme. Največkrat slišana besedna zveza pa je tako ali tako bila “maharaštra police” to, “maharaštra police” ono. V hindujščini seveda. In ko so se motoristi zapeljali v zadnji krog z zastavo policije, je skoraj zajokal od sreče v mikrofon.

Temu je sledila še manjša (hm,spet kakšnih 500 kadetov) baklada, ki so jo pripravili skoraj po “sokolsko” oblečeni kadeti. Malo mahanja z baklami, pa trimčkanja gor in dol po prašnem stadionu. Nato še godba in za konec slovestno spuščanje zastave. Hja, spet neki angleški običaji.

Za konec pa sva spet imela službeni prevoz do nastanitve. Pa še nekako sem se poskušal izmotati z izgovorom, da greva še malo po mestu., Ne, ni bilo šans. bi lahko koga užalil. Pa sva šla s službenim terencem. V zadnjih dneh sem se več vozil s službenimi vozili policije, kot doma v 3 mesecih. Indijska policija pač.

Modri taksi goljuf!

2008-05-03T17:36:00.000+02:00

Jeb... ti prevarantske taksiste!!! No, pa sem tudi jaz naletel na en takšen biser po vseh miljah in kilometrih, ki sem jih naredil po tem planetu.

Danes sva se z Anito odločila, da greva pogledat “pralnico” Bombaja. In komaj sva se spravila na ulico, že se je do naju pripeljal moder, klimatiziran taksi iz njega pa je skočil taksist. Ma na pogled je bil skoraj izrezan, kot bi vzel tisti prevarantski italijanski lik Kuntnerja iz 'TV Dober dan'. Edino bolj zapečen. “You need taxi? no problem, I can take you any where in Mumbai! I'm very good guide because I speak English!” Hm, klimatiziranega taksija še nisva poskusila, pa tudi Harish je dejal, da so morda le malce dražji od navadnih, črno/rumenih. Malo morgen!! Ta je imej že štartno postavko 19 rupij, potem pa je kar nabijalo ceno. Za začetek je 'super vodič, taksist in bog ve kaj še, po njegovih besedah' v prvem križišču, kjer bi moral po mojem branju zemljevida zapeljati desno, zavil levo. In se je začelo. najprej sem ga vprašal, če ve kam gre, saj bi moral zapeljati desno. “Oh, no problem. Short cut to highway!” (prev. Ni problema, Bližnjica do hitre ceste!) Ja, pa kaj še. Tale bližnica se je vlekla iz ulice v ulico (ki so bile vse bližnjice!), vmes pa je blebetal, kako dober vodič je, kako bo počakal na naju in naju peljal kamor bova hotela, nama bo razkazal vse kraje, ki jih po njegovem še nisva videla itd. Pa še tista smotana Tata Indica (avto) ga je pričela zafrkavat (zakaj že gorita lučki za olje in zavore??). Do končno pa mi je tlak dvignilo, ko naju je pripeljal mimo mednarodnega letališča.

“Hej, kaj je zdaj to?”, sem ga vprašal, “Zakaj smo šli do mednarodnega letališča?” ne, ne, to ni mednarodno letališče (OK, pač slabo vidim napise s črkami velikosti 2 m na oddaljenosti 50m), to je letališče za domači promet. Pa ja da, saj sva se pred dnevi ravno s tega letališča pripeljala!!! Po tem pa se je začel majhen prepir. Najprej smo morali “z njegovim bratom” zamenjati avto, ker je njego začel “umirati”, potem pa mi je dopovedoval, da je to lokalno letališče in da bo stavil 2000 rupij z menoj, če se laže, jaz pa sem mu gladko odgovoril, da naj ne govori neumnosti, ker nima s seboj 2000 rupij. Pa je raje preklopil na njegovo vero, ker da je musliman in da ne sme lagat. E, greška!! Takoj sem mu vrnil da je “haram” (po koranu greh) kar počne in naj ne laže in goljufa, ker bova stopila iz avta in se bo lahko poslovil od naju in denarja za vožnjo. Ce pa bo nadaljeval s tem svojim pocetjem, pa bom jaz popi...il in storil kak svoj 'haram' za svojega ateisticnega boga!! Po tistem pa je pritisnil na plin in Tata Indica je dosegla neverjetno hitrost 50 – 60 km/h. Nekaj je še hotel govoriti ampak sem mu raje rekel, da naj vozi in bo tiho, ker ga imam dovolj. Hm, morda pa bi res morala prej izstopiti, samo skakanje iz vozečega vozila “ni varno” (po L.V.).

Ko sva prispela na cilj sva mu pač plačala po taksimetru (preveč v primerjavi z črno/rumenim taksijem) in on je začel nekaj pametovat, da “he's not a cheeter, he's a taxi driver!” (on ni goljuf, on je taksist!). Ma, najraje bi ga nekam poslal samo kaj, ko ne razume dobre stare srbohrvaške psovke, zato sem mu raje rekel, da nimam volje za prepir in “have a nice day!”

Anita pa se je samo smejala! Ha, ha, ha!

p.s. Sorry, no photo!

Mumbajski kamikaze javni transport!!!

2008-04-30T17:26:00.001+02:00

Javni prevoz v Mumbaju. Ja, to je pa res prava šala. Vse skupaj je kot v kakšni epizodi Alan Forda, kjer je Grunf dobil cel kup nekih neuporabnih delov za avto in potem iz sestavil taxi, avtobus, vlak,...

No, vlak je bolj iz kakšne epizode Mad Maxa. Mislim, da vidite to izdelavo. pa saj ne preživi nič živega po trčenju s tem čudom od železniškega prevoza. Z majhnimi predelavami ga lahko takoj spremenijo v oklepni vlak. Okna za potnike so brez stekel, na katerih je zavarjeno nekaj kovinskih palic in kovinska mreža. Zasilni izhodi?! Lepo vas prosim. Tile, pri indijskih železnicah, pa se res zavedajo, da imajo preveč prebivalstva. In glede na to kako (pre) polni so indijski vlaki ni čudno, da je v vsaki nesreči toliko mrtvih, Če še malo nadaljujem z opremo vlaka... Klopi kovinske, držala kovinske, notranjost bolj špartanska kot v kontejnerju za prevoz blaga iz Indije v Evropo. Sicer pa, ko si tako stisnjen v družbi ostalih sopotnikov in ko mukoma loviš sapo v tropski vlagi in vročini ti verjetno ne pade na pamet, da bi se morda usedel. Kaj šele, da bi sprevodniku pokazal karto. Aja, saj res. Kako pa sploh sprevodnik pride zraven??

Avtobus. Hm, če sem lani na Šri Lanki še mislil, da so njihovi prave podrtije na štirih kolesih, kaj bi šele za indijske dejal. Isti izdelovalci (Ashok Leyland in Tata Motors) isto sr...je! Dobesedno škatle na štirih kolesih z nekim predpotopnim motorjem.

Taksiji. Ja, ti pa so poglavje zase, V Mumbaju je največ črno/rumenih takjsijev, ki so po videzu nekje iz 50-ih let. Najprej sem mislil, da je to kakšno britansko čudo, ki je pač ostalo kot 'darilo' ob odhodu britanske krone. Ma ne, to čudo je neki čuden proizvod naših laških, zahodnih sosedov. Hm, da so lahko Italijani lahko tako falili dizajn?! kakorkoli že, vozilo je bilo mogoče popularno v 50-ih letih tudi v Italiji, Indija pa ga še kar vozi in verjetno tudi proizvaja. Potem pa je tukaj še neskončna domišlija voznikov, ki so največkrat tudi lastniki teh vozil kupljenih na podlagi bog ve kakšnih kreditnih pogojev (Anita je čisto slučajno videla eno prošnjo za kredit, na kateri je prosilec zaprosil za banko za kredit v znesku 200.000 Rs, kar je nekako v višini zneska 3.500 €, vse pa bi odplačal v 10-ih letih). Pri okraševanju vozila so vozniki brez omejitev. samo, da se držijo osnovne predpisane barve črne in rumene. Na enem od taksijev sem pogledal pnevmatike (profesionalna deformacija pač) in ugotovil, da je profil verjetno res iz časov neposredno po II. sv. vojni, izdelana pa je bila v 32. tednu leta 2007!!! Dobro, ta je bila nova, največ jih pa tako ali tako vozi na 'nalitih' gumah. Te pa se tako ali tako razpadajo v tej tropski vročini. Motor tega taksi čuda tudi nima več kot 30 KM. Vsak manjši klanec avtomobilček zamori in kar nekajkrat sem se že vprašal, ali me bo taksist zaprosil, da grem porinit avto, ker pač ne gre več. U, ta današnji je bil še boljši. Z Anito se vsedeva, poveva naslov in krenemo. In po nekaj metrih se začne kaditi izpod volana voznika. Na moje vprašanja, če je v redu, da se tako kadi, je voznik samozavestno odgovoril: “o, jes, je sl, no ploblem! evriting is olrajt!” in pri tem odkimaval. Dobro, a zdaj odkimavanje pomeni po naše (ni dobro) ali pa njihovo (je enako našemu prikimavanju)? Nalašč sem napisal skoraj fonetično, ker drugi problem, ki ga imava tukaj, je njihovo znanje angleščine. Mislim, kako mu naj dopovem kje se nahaja moje tukajšnje bivališče, če pa ne zna niti “NE” (NO) reči?! In ti so bili angleška kolonija?? Kdaj že? Pa saj je samo 60 let od tega, kar so Britanci odšli. No, s taksijem sva brez požara prišla do cilja.

Kot je razvidno iz prolozenega posnetka, pa so taksiji v Mumbaju primerni tudi za prevoz " nevarnega blaga". "ADR? No problem, sir!"

Obstajajo še modro obarvani taksiji, ki pa so ponavadi samo malce boljša vozila domačega proizvajalca Tata Motors (indijska slaba kopija prejnjega modela Fiatovega Punta po imenu Tata Indica), v katerih je čisto slučajno nameščena klima in enako nor šofer!

Še eno javno prevozno sredstvo pa so trikolesniki ali motorne rikše. Ah, to pa so tako ali tako prave male krstice na treh kolescih, ki jih poganja nekakšen klon Piaggiovega (evo, spet Italijani!) motorčka iz 50-ih let. In njihovi vozniki? Mislim, da so se vožnje učili na kakšnem učnem filmu japonske mornarice, ki je v zadnjih letih učila leteti svoje pilote kamikaz za njihov zadnji let. In vsaka vožnja indijskih voznikov Bajajovih (indijski proizvajalec) 'krst' je skoraj napol 'polet v smrt'. Med vožnjio od točke A do točke B se vozi levo in desno med voznimi pasovi, se rine med Mercedesi in avtobusi, če ne gre drugače pa se gre tudi po pločniku. Potniki pa... Stoično prenašamo trpljenje, strah pred možnim trčenjem z ogromnim Tatinim tovornjakom prazgodovisnkega izgleda in katerega voznik je še bolj samozavesten ali bolj rečeno nor od mojega. Da o vseh luknjah, ki jih na zadnji klopi tricikla občutim in vseh poletih v streho sploh ne govorim. Še dobro, da imam kapo, pa še ta je na vrhu vsa črna.

Je pa zanimivo, da imajo tako taksiji kot rikše taksimetre, ki pa jih uporabljajo bolj tako tako, če si bele polti. Obračunavanje po taksimetru pa je tudi ena majhna znanost in če nimaš neke razpredelnice s preračunanimi cenami, si finančno 'odrt'. Jaz jo imam! He, he!

Verjetno pa še nisem omenil, da je pešec v Indiji absolutno brezpraven udeleženec v prometu, ki je samo v napoto ostalim, motoriziranim udeležencem. In pri vsem tem je skoraj neverjetno, da je 20 milijonsko mesto lani imelo samo 600 mrtvih v cestnem prometu!!! Ja, indijske ceste in ulice. Mesto, kjer se vsak dan dogaja boj za preživetje udeležecev in kjer samo najmočnejši (in najbolj nori!!) kam pridejo!

Ni ravno po HACCP*, je pa po "Hassanu"!

2008-04-29T09:36:00.001+02:00

*HACCP - predpisi na področju higiene živil

Indija je znana po svoji kulinariki. Taksni ali drugacni. S tem mislim na to, da je nekaterim pac vsec, druge pa spet odbija mocna zacinjenost tukajsnjih jedi. Jaz osebno s tem nimam tezav. Prej s to tipkovnico, katera je ocitno videla ze boljse case!!

Od kar sva v Mumbaju, sva z Anito poskusila ze marsikatero lokalno jed, da o popitih kozarcih vode, ne govorim, saj sem jih ze omenil v enem prejsnjih postov.

Mumbai je poln razlicnih restavracij, v katerih pripravljajo raznovrstno hrano, namenjeno izbircnemu ali neizbircnemu indijskemu jedcu. Tako lahko najdemo restavracije v katerih so se specializirali za jedi iz razlicnih indijskih pokrajin (in h katerim absolutno najbolj in edino sodi Coca Cola!!!) lahko pa greste enostavno v restavracije s kitajsko, tajsko, amerisko (McDonalds) prehrano. No, to zadnjo sva do sedaj opazila samo eno. Je pa Indija obljubljena dezela za vegetarijance! Lazje je dobiti brezmesni obrok, kot pa kaksen tipicen 'mcburger'. In vegetarijanskih restavracij se kar tare.

Vceraj sva tako 'zasla' v tipicno indijsko restavracijo oziroma njihovo kantino, v kateri je nekaj miz in stolov, na stropu namontiranih ventilatorjev, nekje v kotu, temacnih in umazanih sten pa je t.i. kuhinja, okoli katere se vrtita dva, za kuharje malce cudno oblecena, mozakarja in na kovinske kroznike, z vnaprej pripravljenimi porcijami, z zajemalkami skoraj nameceta porcijo riza in nekih njihovih vegi omakic (noter je plavala cicerika, ostalo je neznano!!!). In potem prinese natakar (za cudo, niso nic krizani z nasimi 'dalmatinskimi', kar se hitrosti tice) vse

skupaj na mizo, kjer je ze postavljena kositrna posoda z vodo in kositrnimi kozarci. In nato se zacne... Jesti seveda! Obcutki pa.... Uh, pa ti res ne 'sparajo' s cilijem, feferoni, cebulo, ipd. Saj ni vazno. Samo, da pece! Sa nisem imel nekih problemov Anita pa... No saj je bila pri roki tudi kaksna plastenka vode. Ampak bilo je pa dobro. In se vedno sva brez prebavnih motenj (drzimo pesti za naprej!).

Nato so nama po mestu ponujali se nek' domaci sladoled na palcki (tudi nic po HACCP standardih), pa razlicne prigrizke, ki ti jih specejo ali pripravijo pred ocmi (kaj je noter ne ves, ker skoraj nihce ne zna anglesko?!), pred ocmi ti ubijejo in ocistijo kokos (kura, po domace in odvisno od restavracije) in se kaksna cvetka iz podrocja lokalne kulinarike bi se nasla.

"Do you want Ice-cream, Sir? The best Ice-cream in Mumbai!!"

Ce vas pa slucajno zamika kaksna limonada, ki jo prodajajo na ulici, pa si poglejte spodnji sliki. Mojster s silom in kosom leda je lokalni dostavljalec ledu "lokalom", kot je videti na naslednji sliki. Led je na volovski vpregi, pokrit le z neko zaklovino. No, pa na zdravje! In kaksno debelo rolo WC papirja si rezervirajte! ;-)

V glavnem, ce bi se sem napotil kaksen nas zdravstveni inspektor in zacel preverjati higienski minimum... Mislim, da bi dozivel stres, od katerega si verjetno ne bi vec opomogel!

Gremo naprej, novim dogodivscinam naproti!

LP

MUMBAI!!!!

2008-04-28T16:11:00.001+02:00

"Welcome to Mumbai!" No, v resnici nama ni nihče zaželel te dobrodošlice. Sam polet z Dubaja je že nakazoval, da se odpravljava na neko neznano ozemlje. Vsaj kar se potovanj enega in drugega od naju tiče. Indija je pač za oba “terra incognita” in to bo pač najin prvi stik z njo. Je pa zanimivo, s koliko različnimi ljudmi sva se srečevala in koliko različnih mnenj o deželi sva slišala. Pa sva se odločila, da si raje ustvariva svoje mnenje. Gre pa za bivsi Bombay, kot je bilo velemestu ime do 1998 (plus/minus kaksno leto), ko so se lokalci odlocili, da spremenijo ime kraja v indijsko ime.

Sama pot od Dubaja do Mumbaja je potekala brez posebnosti, samo priblizevanje letaliscu pa je dajalo vedeti, da bo to malce drugacno popotovanje, kot so bila vsa dosedanja. Ko je letalo pricelo pristajati, sva iz zraka opazila sivkaste nizke zgradbe, ki so se kot kaksno 'rakavo' tkivo 'zazirale' v urbanisticno urejeno okolico stanovanjskih blokov in celo naslanjale na ograjo mednarodnega letalisca v Mumbaju. Ti so in še vedno prihajajo v Mumbaj z različnih koncev revnega indijskega podeželja in v upanju na boljšo in svetlejšo prihodnost naseljujejo okolice predmestja velemesta, kakršnem je Mumbai. Vse skupaj je naravnost kaotično a vendar... Nekje morajo živeti vsi ti, skoraj brezpravni čistilci, služabniki, smetarji, ,... V glavnem slabo plačana delovna sila, brez katere si velemesto, kot je Mumbaj ne morejo zamisliti, da bi sploh normalno delovalo. Med vožnjo z letališča sem ob cesti opažal tudi ogromno beračev, ki so se marsikateremu popotniku po Indiji ravno tako vtisnili v spomin. Ja, saj pogled na najbolj brezpravno rajo, ki enostavno spi na pločniku, ker nimajo niti za kruh kaj šele za košček pločevine, da si postavijo kolibico v katerem od poprej omenjenih 'slumov', ki se razraščajo v in okoli Mumbaja, ni ravno najbolj prijeten. Ali pa ko med čakanjem v križišču vidiš beračico, ki prosi za kakšno rupijo, da bi otroku kupila nekaj hrane, medtem pa se v sosednjem BMW-ju, najnovejše znamke seveda, 'mastita' dve malce obilni Indijki. Hja, žal tako pač je in s temi problemi indijska družba pač živi. Vcasih tudi v skoraj suzenjskem razmerju do lastnikov podjetij. In ve teh slumih zivi po nekih statistikah skoraj 60% celotne populacije vec kot 20 milijonskega prebivalstva tega velemesta.

Pristajanje v Mumbai - slumi, ki obkrozajo letalisce

Sama kontrola letaliscu je za cuda potekala brez posebnosti. Viza je bila ocitno OK, najina obraza nista aktualna na nobeni indijski tiralici,... Drugce pa je letalisce ta trenutek eno samo gradbisce, tako da ne ves kam si prisel oz. ali ti bo kaj padlo na glavo ali pa se bodo pod teboj vdrla tla.

Med pristajanjem na letališče v Mumbaju, sva opazila, da je okolica letališča nenavadno pozidana. Malce preden se je letalo dotaknilo tal pa sva ugotovila, da so vse te nenavadne zgradbe v bistvu improvizirane hišice, v katerih živi revno prebivalstvo Mumbaja. Ti so in še vedno prihajajo v Mumbaj z različnih koncev revnega indijskega podeželja in v upanju na oljšo in svetlejšo prihodnost naseljujejo okolice predmestja velemesta, kakršnem je Mumbai. Vse skupaj je naravnost kaotično a vendar... Nekje morajo živeti vsi ti, skoraj brezpravni čistilci, služabniki, smetarji, ,... V glavnem slabo plačana delovna sila, brez katere si velemesta, kot je Mumbai ne moremo zamisliti, da bi sploh normalno delovalo. Med vožnjo z letališča sem ob cesti opažal tudi ogromno beračev, ki so se marsikateremu popotniku po Indiji ravno tako vtisnili v spomin. Ja, saj pogled na najbolj brezpravno rajo, ki enostavno spi na pločniku, ker nimajo niti za kruh kaj šele za košček pločevine, da si postavijo kolibico v katerem od poprej omenjenih 'slumov', ki se razraščajo v in okoli Mumbaja, ni ravno najbolj prijeten. Ali pa ko med čakanjem v križišču vidiš beračico, ki prosi za kakšno rupijo, da bi otroku kupila nekaj hrane, medtem pa se v sosednjem BMW-ju, najnovejše znamke seveda, 'mastita' dve malce obilni Indijki. Hja, žal tako pač je in s temi problemi indijska družba pač živi.
Na letalisce naju je prisel iskat moj prijatelj Harish, katerega sem spoznal v svoji drugi misiji na Kosovu. No, bolj receno, se je pripeljal s sluzbenim vozilom indijske policije (neki stari terenc Made in Indija). Hja, clovek je pac neka 'zivina' in ima svojega soferja, slugo in se kaj kar sodi k visokim predstavnikom indijske policije. Preden pa sva se nastanila v t.i. hotelu sva na stroske indijske drzave, naredila se krajsi, nekajurni, ogled Mumbaja. Harish nama je uredil bivanje v nekem sluzbenem hotelu lokalnega ponudnika mobilne telefonije. Cena.... Sitnica! 0,00 EUR, USD, Ind.rupije. V glavnem ZASTONJ!! Pa ne komu iz SD PU povedat!!! Oprema pa ni da ni! Plazma, stereo, masazni tus, klima,.... Madona, se moje stanovanje ni tako opremljeno! Aja, a sem ze omenil 'poceni delovno silo', ki sodi k temu stanovanju oz. stanovanjskemu bloku? No, saj bo nekaj slabe vesti vendar po drugi strani pa so srecni, da imajo sluzbo.

Soba za 0,0 Rs (EUR, USD,...)

V glavnem, opravila sva prvi, hitri ogled Mumbaja. In za cudo, glede na to koliko vode sem spil iz pipe in kaj vse sem v teh nekaj urah pojedel, se pocutim popolnoma v redu. Kaj cem reci "ne hvala!", ce pride gostitelj s kozarci vode in ti jo ponudi, pri tem pa jo sam z uzitkom spije? Hm, riskantna dilema ampak zaenkrat se ni znakov prebavnih tezav.

In ce sem omenil ze nastanitev potem ne morem se mimo kaksne cvetke, ki mi jo je pripravil Harish. Med voznjo se malo pogovarjamo o tem in onim in on meni pravi, ce grem z njim na obisk Amitabha Bachchana. Za tiste, ki ne poznate scene indijske 'bollywood' scene. Mozakar je superzvezda indijske kinematografije in ga v Indiji enostavno nazivajo "Mr. Big B." Krasno, takoj bi sel na obisk k Mr. Big B. vendar se mi je zdelo, da presvicana majica, po skoraj 24 urni poti ni ravno dovolj primerno oblacilo za obisk taksne filmske zvezde. Harish pa to ni jemal tako tragicno. "Kaj se sekiras," je dejal, "saj ne gres k dekletu. To je pac 66 let star mozakar!" Hja, kolikor je pac bilo mamljivo, sem zaenkrat odklonil to cast. Ampak do konca obiska Bombaja je se kar nekaj dni in se lahko se marsikaj zgodi. ;-)

OK, dovolj bodi za ta post. Za slikce in posodobitev velja kot v prejsnjem postu. Ko bo tehnika v 'internet caffejih' boljsa, bo vse!

Munchen, Dubaj,...

2008-04-28T15:59:00.000+02:00

Evo mene nekje na poti. Ura je 06.30 zjutraj po lokalnem casu in sedim v cakalnici letaliskega terminala v Dubaju. Ah, za menoj in Anito, (soseda na prejsnjem naslovu in sotrpeca sopopotnica), ki sem jo uspel spravit na pot (nekateri se ne vem zakaj nenormalno uporajo k temu, da bi prestopili meje RS?!). Ampak, ne bom o njih na tem mestu. Izguba casa pac.

V glavnem, v soboto sva se z Anito odpravila z vlakom na potproti severu in po 6-ih urah prispela do Munchna, od koder naju je pot vodila naprej. Tokrat proti jugu nasega planeta. Konkretneje do Dubaja.Vendar Dubaj ni najin koncni cilj. He, he, he!

Dubaj se od mojega zadnjega obiska izpred 2 let ni kaj dosti spremenil. Mislim samo na notranjost terminala, ker nekateri pac nimamo dovolj "dinarckov" za turizem v Dubaju. Sva pa videla nekatere 'znane osebe' s primorskega konca, ki pa si to lahko privoscijo. Ah, kar naj si. V glavnem dubajsko letalisce je tako ali tako en velik Duty Free Shop, v katerem 3 ure cakanja na naslednji let minejo v trenutku.

Nic, gremo dalje in se se tipkamo.

Aja, ker trenutno ne morem nalagati slikc (tehnicni problemi), bom to storil naknadno! Tedaj bom tudi posodobil to objavo.

Prvi članek, post,...?! Kakorkoli se že temu reče!

2008-04-24T09:38:00.000+02:00

Hm, le kaj bi človek napisal za začetek bloga??? Mislim, dnevnika. Sorry! No, ker pravijo, da sem bolj odprte glave, še posebej, ko zeham (navedba mojega pisarniškega cimra!) bom verjetno tudi tole tehnologijo počasi obvladal.

Sicer pa... Za začetek, da vidimo, če sem sploh ujel prave nastavitve in se je pisanje začelo.

Aja, slikca je samo za testiranje. Med dopustom se pač malce igram z računalnikom. In boljša je slika iz minulega popotovanja kot iz sedanjega domačega fotelja! ;-)